REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

Nova farsa: Najprej vlada, sedaj tudi zagovorniki slovenskih ribičev spor reševali pred napačnim sodiščem!

Nova farsa: Najprej vlada, sedaj tudi zagovorniki slovenskih ribičev spor reševali pred napačnim sodiščem!Slepci: Slovenski diplomati in pravniki so že dvakrat izbrali - napačna sodišča! Vir: Posnetek zaslona, X

Žajfnica slovenskega reševanja mejnega spora s Hrvaško je dobila novo nadaljevanje. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) se je dejansko razglasilo za nepristojno za reševanje tega spora.

Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč odločilo, da so tožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški zaradi izdajanja kazni za ribolov v Piranskem zalivu nedopustne.

Ribiči pravijo, da so odločitev pričakovali, ministra Arčon in Čalušić odločitev ESČP obžalujeta.

Kot piše v razsodbi, je sodišče sklenilo, da nima pristojnosti odločanja glede veljavnosti in pravnih posledicah arbitraže, ki se je končala leta 2017 in ki je določila mejo med obema državama.

O tem smo pisali že večkrat, predvsem pa smo že v dveh člankih lani pokazali, katera pot je prava. Slovenija in zagovorniki ribičev so ne glede na to že dvakrat uspeli, da se pritožijo na napačni sodišči!

Gre že za drugo zaušnico Sloveniji in njeni diplomaciji, ne pa slovenskim ribičem, ki so le žrtve spopada med Slovenijo in Hrvaško.

Potem ko je Hrvaška (nezakonito) odstopila od arbitražnega sporazume in zavrnila uresničevanje arbitražne razsodbe, je Slovenija najprej (v času Cerarjeve vlade) tožila Hrvaško pred Sodiščem EU v Luxemburgu.

Že tedaj smo trdili, da je šlo za pritožbo na napačno sodišče. Predlagali smo drugačno pot.

A ko smo pripravljenost za to pot vprašali slovensko in hrvaško zunanje ministrstvo se je slovensko sprenevedalo, hrvaško pa se je zavilo v molk! 

Slovensko MZEZ nam je celo sporočilo, da o pritožbi na za zadevo res pristojno sodišče - sploh ne razmišlja.

Kajti obmejni spor je za njih - rešen! Vidimo, kako. 

Sedaj so rezultati dela slovenske diplomacije pred nami.

In sodišče ESČP se je seveda prav tako kot Sodišče EU razglasilo za nepristojno!

Pravo sodišče smo jim celo naslikali...

Pritožbe slovenskih ribičev, oglobljenih za ribarjenje v menda »hrvaškem« morju za več milijonov evrov je zavrnilo kot nedopustne.

Farsa je še večja zato, ker je danes vesoljna Slovenija znova presenečena, ker je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice dejansko odločilo, da za ta spor ni pristojno.

Zagovorniki ribičev so osupli nad rezultatom, a ta je bil v resnici - pričakovan.

Le lako naj ESČP presodi, kdo ima prav, če bi moralo najprej presojati o veljavnosti sodbe Arbitražnega sodišča - za kar pa ESČP ni niti pristojno niti usposobljeno.

Mejni spori niso spori o človekovih pravicah!

Kaj je tu tako težko razumeti?

Kako so sploh lahko pričakovali drugačno razsodbo?

So jo res, ali so zgolj cuzali proračun?

In bistvo problema ribičev je prav - mejni spor, ki pa ga je vlada nespametno pometla pod mizo!

Jasno je, da je zato zadeva padla v vodo.

In kaj je prava pot?

MZEZ nam je celo sporočilo, da o pritožbi na pristojno sodišče - sploh ne razmišljajo.  

O tem smo pisali večkrat, predvsem pa smo že v dveh člankih lani pokazali, katera pot reševanja obmejnega spora s Hrvaško je prava.

Slovenija in zagovorniki ribičev pa so ne glede na to že dvakrat uspeli, da se pritožijo na napačni sodišči!

Vse skupaj pa je še en dokaz o tem, kako neuspešno je bilo slovensko reševanje spora s Hrvaško - in to v veliki meri pod taktirko Boruta Pahorja.

Istega, ki bi po tem polomu rad reševal spore po Balkanu...

Sodišče EU in Borut Pahor
Pahorjev »fantastičen dan« je šel po gobe. Vir: Posnetek zaslona, X

Na koncu se lahko samo vprašamo - kdaj se bo slovenskim diplomatom na MZEZ končno posvetilo in bodo izbrali pravo pot in pravo sodišče?

Se jim sploh sanja, katera pot je prava? Jim bo vendarle uspelo v tretje?

Držimo jim pesti!

Pravijo, da gre v tretje rado in samo upamo lahko, da bo nadebudnim diplomatom in zagovornikom ribičev, ki so si z nepotrebnimi in neuspešnimi spori nabasali žepe z denarjem, uspelo v tretje.

Ali pa morda ne, saj dokler vse stroške pokrije proračun, imajo slovnski politiki lahko še naprej takšne pravne veselice.

In vse bolj se zdi, da slovenski diplomati sodišča za pritožbe izbirajo po enaki metodi, ki se najverjetneje uporablja, kot so prepričani avtorji oddaje KAJ DOGAJA?, za izbiranje lokacij novih azilnih domov (spodaj).

Tudi zato, ker imamo v Sloveniji tako pametne diplomate in pravnike, da bodo verjetno znova ubrali kakšno povsem drugačno pot.

In našli še kakšno sodišče, ki bo ZNOVA nepristojno za reševanje perečega spora! In si bodo lahko izplačali nove honorarje za t. i. strokovno delo.

Potne in odvetniške stroške plačujejo tako in tako vsi davkoplačevalci, ljudstvo pa vedno znova izbira iste politične stranke, sedanjo vlado to vprašanje ob vseh problemih sploh ne zanima, zato imajo posel zagotovljen, le meja med Slovenijo in Hrvaško, še posebej na morju ostaja - dejansko nedoločena.

Glede na vse zapisano lahko zgolj ponovimo to, kar smo (spodaj) zapisali že pred leti, nato pa še enkrat januarja in nato marca lani. To je recept za pravo pot in okoliščinam primerno zunanjo politiko.

(27.1.2023) Slovenija in Hrvaška sta ob odobritvi hrvaškega vstopa v schengen pripravili vsaka svojo enostransko izjavo o arbitražni razsodbi. Z vladnega urada za komuniciranje pa so včeraj popoldan (26.1.2023) sporočili, da je bila stopnja tajnosti s slovenskega dokumenta umaknjena.

Na decembrskem zasedanju notranjih ministrov Evropske unije (EU), ko so države schengenskega območja potrdile vstop Hrvaške v schengen, sta namreč Slovenija in Hrvaška pripravili vsaka svojo enostransko izjavo o arbitražni razsodbi.

Škoda je, da se državi, ki imata v diplomacijah zaposlenih na stotine diplomatov - tega nista spomnili že sami. Prav zato smo se v uredništvu Insajderja.com tudi odločili, da pomagamo s predlogom, ki bi lahko dokončno rešil najpomembnejšo odprto vprašanje med obema državama.

»Vstopanje republike Hrvaške v schengen ima podporo republike Slovenije in je v našem skupnem evropskem interesu. Glede kopenske in morske meje med republiko Slovenijo in republiko Hrvaško Republika Slovenija ponovno poudarja, da je arbitražna razsodba dokončna in zavezujoča. Republika Slovenija je arbitražno razsodbo implementirala v svoji notranji zakonodaji, vključno z zakonom o evidentiranju državne meje z republiko Hrvaško (Ur. List RS, št. 69/17).«

Toda istočasno je Hrvaška v svoji izjavi zatrjevala, da je razsodba ne obvezuje: »Hrvaška spominja, da je po soglasni odločitvi hrvaškega parlamenta iz 29. julija 2015 izstopila iz arbitraže zaradi materialnih kršitev arbitražnega sporazuma. Hrvaška zato ponavlja svoje stališče, da je arbitražna razsodba iz leta 2017 ne obvezuje in da je ne bo uveljavila piše v izjavi, ki jo je pred časom pridobila STA.

Zato je treba skupno kopensko in morsko mejo med Hrvaško in Slovenijo še določiti v skladu z mednarodnim pravom, poudarja uradni Zagreb v izjavi, ki bo prav tako priložena zapisniku zasedanja.

Hrvaška ostaja odprta za nadaljevanje dvostranskega dialoga s Slovenijo, da bi našli skupno rešitev, so še dodali.

Na tem primeru lahko lepo vidimo, kam je pripeljalo dosedanje preigravanje slovenske diplomacije s Hrvaško. V slepo ulico.

Državi se obnašata neresno, skoraj otročje, kot ob prepiru za lopatko in kanglico v peskovniku. Vsaka trdi svoje, kakor da bi lahko obstajali dve resnici hkrati.

Slovenija tako trdi – idejo je zagovarjal svetovalec predsednika vlade za zunanjo politiko Vojko Volk –, da je Hrvaška s svojim vstopom v schengensko območje pritrdila arbitražni razsodbi.

A to se v resnici sploh ni zgodilo, kar dokazuje hrvaška izjava. Slovenska meja s Hrvaško zato – ostaja sporna.

Slovenija trdi – idejo je zagovarjal svetovalec predsednika vlade za zunanjo politiko Vojko Volk –, da je Hrvaška s svojim vstopom v schengensko območje pritrdila arbitražni razsodbi. A to se v resnici sploh ni zgodilo, kar dokazuje hrvaška izjava. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Situacija je ob tem absurdna in nevarna. Ena država trdi, da spora ni, ker arbitražna razsodba velja, druga pa, da je neveljavna, ker so zaradi kršitev Slovenije (nedovoljenega pogovora na relaciji sodnik Sekolec- agentka MZZ Drenikova) najprej odstopili od arbitražne pogodbe in nato izstopili iz arbitražnega postopka.

Medtem spor zastruplja odnose med državama. Izgubljajo ljudje, odnosi so občasno slabši, najbolj zagrenjeni pa so slovenski ribiči, ki si ne upajo čez polovico Piranskega zaliva.

Uničevanje ribištva pomeni konec panoge, ki morda za Slovenijo ni več zelo gospodarsko pomembna, a pomeni konec dela pomembne pomorske tradicije Slovencev in slabo vpliva na turizem, saj slovenska obmorska mesta izgubljajo svojo tradicionalno podobo, del katere so seveda tudi ribiči.

Kako torej naprej?

Naslednji korak je logičen, a se ga nobena slovenska vlada še vedno ni domislila. Kar je res presenetljivo.

Slovenija je pred tem Hrvaško tožila pred Sodiščem v EU v Luksemburgu, toda neuspešno, ker se je sodišče razglasilo za nepristojno za spor.

Da si je Cerarjeva vlada izbrala napačno sodišče, smo v Insajderju pravočasno opozarjali že pred vložitvijo neuspešne tožbe.

Slovenija bi morala zato Hrvaški predlagati, da sporno vprašanje skupaj razrešita pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. S tem bi obe državi v sedanjem času konfliktov in vojn res pokazali, kakšna je prava pot za reševanje mednarodnih sporov – to pa je pravna pot.

Toda prava pot v primeru, ko med državami obstajajo resni spori – obstaja.

Ta pot pa ni pot vojn in nasilja in ni pot enostranskih dejanj – pač pa je to pravna pot, ki je na voljo tako Sloveniji kot Hrvaški.

O tem politiki veliko govorijo – vendar v resnici ne delajo tako, kot govorijo.

Logično je da, ker se Slovenija in Hrvaška ne strinjata samo o enem vprašanju – ali arbitražna razsodba velja ali ne - bi morali državi to vprašanje čim prej razčistiti pred Meddržavnim sodiščem v Haagu!

Slovenija bi morala zato Hrvaški predlagati, da sporno vprašanje skupaj razrešita pred Meddržavnim sodiščem v Haagu.

S tem bi obe državi v sedanjem času konfliktov in vojn res pokazali, kakšna je prava pot za reševanje mednarodnih sporov – to pa je pravna pot.

Vir: Zajem zaslona, Twitter

Besedičenje slovenskih diplomatov o miru in mednarodnem pravu ter o na pravilih zasnovanem redu ne bi bilo samo del priložnostnih govorov brez prave vsebine, pač pa bi postalo del prakse in rešitev, ki bi bile vzgled tudi za celotno regijo, Evropo in svet.

Slovenija in Hrvaška, ki sta naslednicam nekdanje Jugoslavije s svojim sporom o meji in vrsto enostranskih dejanj dali slab zgled bi ta vtis popravili s praktičnim primerom in prikazom, kako je zares potrebno na pravilen način, z diplomacijo in dogovorno, reševati mednarodne spore.

Res je, da je o tem, ali arbitražna sodba velja ali ne, svojo sodbo podalo tudi samo Arbitražno sodišče (da velja) in da se je o tem po drugi strani (obratno, da ne velja) odločil hrvaški Sabor, prav tako pa je nesporno, da o tem vprašanju med državama obstaja odprt spor.

Znano je tudi, da nihče ne mopre biti sodnik v lastnem primeru in na to se očitno vsaj posredno sklicuje Hrvaška, ki zavrača arbitražno razsodbo, čeprav je sodba v resnici (vsaj za organe Slovenije) veljavna in v skladu z mednarodnim pravom.

Države, še posebej tiste, ki visoko cenijo pravo pa imajo v mednarodni skupnosti tudi orodja za mirno reševanje sporov.

Najpomembnejša institucija, ki služi za reševanje takšnih sporov je zagotovo Meddržavno sodišče v Haagu (International Court of Justice - ICJ).

Zasedanje Meddržavnega sodišča v Haagu - ICJ. Vir: Zajem zaslona, Twitter

V tem primeru bi bilo za reševanje spora in za začetek postopka potrebno soglasje Slovenije in Hrvaške, da se spor reši s pomočjo sodne odločbe ICJ.

O tem, ali je bil takšen predlog že podan in kakšni so bili odgovori, smo pristojnim že poslali ustrezna vprašanja. Ko dobimo odgovore, jih bomo objavili.

Če slovenske vlade niso bile sposobne uveljaviti interesov Slovenije tako, da bi sprejem Hrvaške v NATO in Evropsko unijo ter ratifikacijo ustreznih mednarodnih pogodb s strani Državnega zbora odložile do hrvaške uveljavitve arbitražne razsodbe, potem bi morala slovenska vlada ali vztrajati pri blokadi Hrvaške vse do priznanja arbitražne razsodbe, ali pa do ponovnega postopka obeh držav pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, ki bi dokončno odločilo o tem, ali je Hrvaški odstop od arbitražnega sporazuma zakonit – ali ne. In ali arbitražna sodba velja ali ne.

Oboje istočasno ne more biti res. Arbitražna sodba ne more biti hkrati veljavna in neveljavna. Kdo ima prav, pa lahko dokončno presodi samo Meddržavno sodišče.

Oboje istočasno namreč ne more biti res. Arbitražna sodba ne more biti hkrati veljavna in neveljavna.

Kdo ima prav, pa lahko dokončno presodi samo Meddržavno sodišče.

Za to, da se veljavnost hrvaškega odstopa od arbitraže preveri na ICJ pa je potrebno tudi soglasje Hrvaške.

Povsem mogoče je, da bi Hrvaška uvidela, da je to prava pot.

Če ne, bi lahko počakali na pripravljenost kakšne druge vlade. Slovenija bi lahko medtem tudi vztrajala, da dokler hrvaškega soglasja za skupno rešitev spora ne bo, Slovenija v drugih integracijah (OECD) ne bo mogla podpirati Hrvaške, ki ne spoštuje mednarodnega prava in načela mirnega reševanja sporov.

Hrvaška bi se tej poti vsekakor zelo težko izognila. Ta pot za nobeno državo ni brez tveganja, vendar je prava, evropska in pravna.

Pomemben je tudi regionalni vidik.

V trenutku, ko je na evropskih tleh reševanje sporov s silo znova postala realnost bi lahko s tem Slovenija in Hrvaška Evropi, svetu in kandidatkam za članstvo v EU na Zahodnem Balkanu pokazali, kako se civilizirano rešujejo spori.

Slovenski morski ribič. Vir: YouTube
Uničevanje ribištva pomeni konec panoge, ki morda za Slovenijo ni več zelo gospodarsko pomembna, a pomeni konec dela pomembne pomorske tradicije Slovencev in slabo vpliva na turizem, saj slovenska obmorska mesta izgubljajo svojo tradicionalno podobo, del katere so seveda tudi ribiči. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Slovenija in Hrvaška sta ob tem končno prijateljski državi. Znano je, da se je Slovenija kljub temu, da bi lahko blokirala Hrvaško tako pri schengenskem sporazumu kot ob vstopu v območje evra - tega vzdržala.

Iz tega ne more nastati nič slabega, pač pa le razsodba, ki bo privedla do konca spora. Meja bo potrjena, ali pa se bo potrebno še enkrat pogajati.

Prav bi bilo, da bi tudi Hrvaška naredila korak naprej in skupaj s Slovenijo odločitev o arbitraži, ki jo zagovarja Slovenija, poslala v preverjanje na Meddržavno sodišče.

Iz tega ne more nastati nič slabega, pač pa le razsodba, ki bo privedla do konca spora.

Meja bo potrjena, ali pa se bo potrebno še enkrat pogajati.

Vsekakor pa bo konec negotovosti, ki je nevarna za vse, še najbolj pa za slovenske ribiče.

Škoda je, da se državi, ki imata v diplomacijah zaposlenih na stotine diplomatov - tega nista spomnili že sami.

Prav zato smo se v uredništvu odločili, da pomagamo s predlogom, ki bi lahko dokončno rešil najpomembnejše odprto vprašanje med obema državama.

Vprašanja o tem, zakaj se za to pot še nista odločili pa smo poslali tako na slovensko kot na hrvaško zunanje ministrstvo.

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek