"'Ali ste pod velikim stresom?' me je naslednje jutro med vizito vprašal eden od kardiologov. Gledala sem ga brez besed." Tukaj namreč ni govora o ljubezenskem razočaranju, ampak ... 🙄
"Upam, da skrbiš zase." To je stavek, ki me spremlja že več let - v mojih besedilih, LinkedIn DM-ih in glasovnih sporočilih, pri večerji, v sporočilih Slack in elektronskih sporočilih, ki jih še nisem videla. Vem, da ljudje mislijo dobro. Čutim njihovo zapleteno mešanico sočutja, pomilovanja in hvala-bogu-da-to-nisem-jaz. Toda besede se z jezika izmuznejo z lahkoto in pogostostjo, ki sta običajno rezervirani za osnovna, brezumna opravila - ne pa za resnično zastrašujočo nalogo, kako se spraviti v red, potem ko si doživel eno (ali več) od najbolj stresnih izkušenj v odraslem življenju.
Po Holmes-Rahejevem popisu stresa sem doživela že celo vrsto takšnih izkušenj - nekatere od njih večkrat. Oče in babica sta istega leta umrla za rakom, od diplome na fakulteti sem se več kot desetkrat preselila in izgubila sem tri službe. Samo v zadnjem letu so me odpustili, triletnemu sinu so diagnosticirali redko epilepsijo, ki jo je težko nadzorovati, na moj rojstni dan pa sem še zbolela za kovidom.
Prijatelji so me poimenovali "bojevnica", "superjunakinja v resničnem življenju" in "kraljica obvladovanja". In čeprav ne vem, ali so to povsem zasluženi vzdevki v državi, kjer skoraj 38 milijonov ljudi živi pod pragom revščine, sem se vprašala: Ali je to normalna količina stvari, s katerimi se je treba spopadati?
Toda na koncu dneva vem, da nisem nič posebnega. Vsi smo podvrženi resnično udarnemu zvoku vsega, kar gre narobe na tem svetu, vključno z globoko zakoreninjenim rasizmom, mizoginijo, strelskim nasiljem, naravnimi nesrečami, političnimi pretresi, posledicami svetovne pandemije in še čim. Ti kronični stresorji - poleg posameznih dogodkov - močno prispevajo h kumulativni ravni stresa pri posamezniku.
Toda mi se še naprej trudimo, kajne?
Potem ko me je nekaj najbolj stresnih življenjskih dogodkov večkrat spravilo v slabo voljo, sem še naprej delala načrte, kjer se je dalo. Začela sem svoje podjetje in načrtovala načrtovano plastično operacijo, o kateri sem že dolgo razmišljala. Navdušena sem bila nad pričakovanimi rezultati, potem ko sem več kot tri leta zrla v telo po porodu, ki sem ga komaj prepoznala.
Tako sem 17. januarja 2023 ob 5.30 zjutraj prišla v bolnišnico na operacijo. Večer prej sem mami in možu napol v šali rekla: "Če se mi kaj zgodi, vas imam rada!"
"Vse bo v redu!" Sta odgovorila v hitrem zaporedju.
"Vem, vem," sem rekla. "To samo govorim."
Za pripravo na operacijo so me namestili v prostor številka 13. Po telefonu sem se glasno spraševala moža, ali to pomeni smolo. Hitro sva se o tem zasmejala, nato pa je bil čas, da grem v sobo, kjer mi bodo dali anastezijo. Anesteziologi so mi dali nekaj zdravil za pomiritev živcev, me odpeljali v operacijsko sobo in me uspavali. Približno 10 minut pozneje je šlo vse narobe.
Zdravniška ekipa mi ni mogla zaznati pulza - femoralnega, radialnega, karotidnega - ničesar. Začeli so z umetnim dihanjem. Po nekaj minutah so me uspeli oživiti in urgentno so me premestili v laboratorij za kateterizacijo srca. Ko sem se pozneje tistega dne ponovno zavedla, sem poskušala pregledati okolico in svoje telo.
Od anestezije sem bila še vedno brez zavesti, vendar sem vedela, da se ne bom zbudila na tak način - s cevko za dihanje v grlu in s še vedno nedoločenim številom črt, ki so mi vodile iz vratu, rok in dlani. Sčasoma sem izvedela, da sem na oddelku za intenzivno nego srca, kjer sem ostala do konca tedna, ko sem okrevala po oživljanju, opravljali so mi invazivne preiskave srca in 'gostila' kup medicinskih strokovnjakov.
"Ali ste pod velikim stresom?" me je naslednje jutro med vizito vprašal eden od kardiologov. Brezizrazno sem ga pogledala. Pomislila sem na vse dni, ko niti štiri protiepileptična zdravila niso mogla ustaviti skoraj 1000 napadov najinega sina. Pomislila sem na vse noči, ki sem jih preživela v nenehni paniki, da je vsak vdih, vsak premik, vsako stokanje iz njegove sobe napad. Pomislila sem na njegovo medicinsko ketogeno dieto, zaradi katere moramo skrbno tehtati vsak grižljaj hrane na desetinko grama natančno. Mislila sem na to, kako sem ga vsakič znova držala na boku, ko je doživljal krče, strmela v štoparico na telefonu in tiho prosila neznano višje bitje, naj ga ustavi.
Mislila sem na to, da sem pred šestimi meseci izgubila službo v neskončni reki tehnoloških odpuščanj, ki se vije skozi delovno silo. Obljubila sem si, da zaradi starševstva, pandemije in odpuščanja s še enega polnega delovnega časa ne bom izgubila svoje poklicne moči. Se je to zgodilo zdaj, ko sem samozaposlena in delam le s krajšim delovnim časom? In ali mi je za to sploh še mar?
Pomislila sem na svojega očeta - nekdanjega pediatričnega anesteziologa - in kako sem si želela, da bi bil zraven in mi povedal, da bo vse v redu. Razmišljala sem o tem, kako je žalost kruta, da za vedno odvzame delček veselja, ki pride ob vsakem dogodku, vrednem praznovanja, ob vsakem dosežku. In pomislila sem, kako ironično je bilo, da sem na operacijski mizi po anesteziji obležala brez utripa - točno to, s čemer se je ukvarjal moj oče.
Na koncu se je delovanje mojega srca normaliziralo, zdravniška ekipa pa je izključila vse bolezni srca razen ene: stresno kardiomiopatijo, znano tudi kot 'sindrom zlomljenega srca'. Gre za zapleteno stanje, pri katerem srčna mišica hitro, vendar začasno oslabi, pogosto zaradi močnega čustvenega ali fizičnega stresa.
Po besedah moje kardiologinje moj primer, tako kot mnogi primeri stresne kardiomiopatije, ni jasen - in je bil verjetno večfaktorski. "Težko je ugotoviti, kaj je bilo prvo," mi je pojasnila dr. Anna C. O’Kelly. "Ali se je stresna kardiomiopatija razvila zaradi številnih stresnih dejavnikov, ki ste jih imeli v življenju in zaradi katerih ste bili 'izpostavljeni' tveganju za srčni zastoj? Ali pa je vaše telo slabo reagiralo z anestezijo, ki je privedla do srčnega zastoja, kar je nato povzročilo stresno kardiomiopatijo?"
Vloga stresa v mojem primeru je skrivnost, s katero se še vedno spopadam. In to je frustrirajoča uganka, saj čeprav je bil stres v mojem življenju verjetno nadpovprečen, sem se trudila glede tega ukrepati. Od očetove smrti redno obiskujem terapevta, v preteklih letih sem preizkusila številne tehnike za obvladovanje stresa in se zelo dobro zavedam, kaj počnem (ali ne počnem) vsak dan, da bi okrepila svoje duševno zdravje in dobro počutje.
Zdaj se vsak dan uro sprehajam, pravkar sem končala 12-tedenski program srčne rehabilitacije, vpisala sem se v telovadnico, jem beta-blokator in končno sem si dovolila preživeti nekaj noči zunaj doma, da bi spala in ne bi vso noč strmela v otroški monitor. Toda vse to je poleg vsakdanjega življenja - ugotavljanje, kako danes 'poskrbeti zase' - resda zelo veliko breme. Kot točka na seznamu opravil, ki je nikoli ne moreš prečrtati. Dodatna odgovornost, ki se na vas dan za dnem zgrinja s klišejskim seznamom joge in le 10-minutne meditacije in vsakodnevne telovadbe in tedenske terapije in časa z družino in časa s prijatelji in časa zase in časa za hobije, ki vam pomagajo, da se počutite kot oseba.
In če jaz - heteroseksualna bela lastnica stanovanja iz višjega srednjega razreda, z magisterijem, podporo skupnosti, stabilnimi sredstvi in neverjetnimi privilegiji - danes ne morem poskrbeti zase dovolj, da bi se izognila srčnemu popuščanju zaradi stresa, kako potem lahko kdorkoli drug?
Torej, kam naj grem od tu naprej? Kam gre kdo od nas? Navsezadnje pri stresu zagotovo nisem sama. Po podatkih Ameriškega psihološkega združenja 27 % Američanov poroča, da so tako pod stresom, da ne morejo delovati. "To je ogromno," mi je povedala psihologinja dr. Lynn Bufka, ki prav tako pravi, da tovrstni kolektivni, izčrpavajoči stres povzroča učinek valovanja, ki prodira v skoraj vse družbene sfere. "Ne gre za to, da je ena oseba tako obremenjena, da ne more delovati," je dejala. "To pomeni, da delovna mesta ne delujejo tako dobro, učenci se ne učijo tako dobro."
Tovrstno vsesplošno slabo delovanje, ki je posledica našega stresa, samo še povečuje raven stresa in ustvarja začaran krog, ki ga je zelo težko prekiniti. Poleg tega lahko kronični stres - takšen, ki ga povzročajo stvari, kot je odvzem osnovnih človekovih pravic zgolj na podlagi spolne identitete ali spolne usmerjenosti ali skrbi za invalida - vpliva na skoraj vse telesne sisteme. Te težave s telesnim zdravjem (pozdravljen, sindrom zlomljenega srca) so, uganili ste, stresne.
"Zagotovo obstaja povezava med psihološkim in srčno-žilnim zdravjem, ki jo vedno bolj cenimo," pravi dr. O'Kellyjeva. "Natančen mehanizem ni povsem jasen, čeprav je verjetno dvosmeren. Na primer, depresija je dejavnik tveganja za bolezni srca, vendar si lahko predstavljate, kako so bolezni srca tudi dejavnik tveganja za depresijo, če ne morete biti tako aktivni, imate težave z dihanjem ali pogoste hospitalizacije."
Kljub temu se številni med nami, ki imamo sredstva in možnosti, vedno znova trudimo, da bi se prebili skozi steno stresa, se ukvarjamo z jogo in samo 10-minutno meditacijo in vsakodnevno vadbo in tedensko terapijo in časom z družino in časom s prijatelji in časom zase in časom za hobije, ki nam pomagajo, da se počutimo kot ljudje.
Vendar tega ne more odpraviti açaí bovla ali odložitev telefona med večerjo. Potrebujemo rešilno vrv. /.../ Navsezadnje sem le ena od vojske stresnih vojakov, za katere si lahko samo predstavljam, da mahajo z belimi zastavami in so pripravljeni odkrito priznati, da nekaj tedenskih spuščanj in pozdravov soncu ne bo nikoli v celoti odpravilo stresa, ki ga povzroča življenje od plače do plače, skrb, da bo vaš otrok doživel nasilje, ali spopadanje z zdravstvenimi travmami.
Vsi smo bojevniki. Vsi smo odporni. Sposobni smo prebroditi težke stvari. Lahko prenesemo udarce, ki nam jih zadaja življenje. Na poti potrebujemo le malo pomoči pri zaustavljanju krvavitve.
Preberi še: Če so leta 'le številka', zakaj potem še vedno problematiziramo razmerja z veliko starostno razliko?
Te morda zanima tudi: "Rada bi sinu odprla oči, da bi spregledal - njegova nova punca ga bo spremenila v bebca!" (klic na pomoč Celjanke)