V nadaljevanju preberite:

Adam Delius je v tretjem letu vodenja in upravljanja Olimpije tekmovalno izvlekel veliko ali kar največ glede na vložek, ki je bil za resna poglavja v evropskih razmerah smešno nizek, za slovenska dovolj velik, a še zdaleč ne takšen kot v najboljšem obdobju vladavine Milana Mandarića. Gre za ogromne razlike, nekaj milijonov evrov. Toda Olimpijin razvoj nima težav le z (ne)ambicioznostjo nemškega poslovneža z nepremičninami, temveč, kot vidim in opažam, s popolnim zamrtjem ljubljanskega ustvarjalnega bazena igralcev. Kljub dvema prvoligašema, pri čemer naj bi imel drugi, Bravo, izrazito razvojno vlogo. V resnih mestnih zgodbah bi bil Bravo lahko le brusilec talentov za Olimpijo.