Tako je torej tudi napovedano priznanje Palestine le predstava za domačo javnost, ki ne prinaša upanja na resne spremembe. Zavedati se tudi moramo, da bo v ustroju sveta, v katerem živimo, tudi mirovni sporazum za Palestino, do katerega bo slej ko prej vendarle prišlo, prinesel le prekinitev nebrzdanega terorja. Izrael bo s tihim soglasjem Zahoda še naprej nadaljeval svojo genocidno in ekspanzionistično politiko, le da v okolju, globoko prežetem z razumljivim sovraštvom in željo po maščevanju.
Zatorej je ob zahtevi po takojšnji prekinitvi sovražnosti nujna tudi zahteva po spremembi ustroja sveta. Le takšna sprememba bo namreč lahko zaustavila in preprečila številne vojaške zločine, mnoge, predvsem v Afriki, v resnici hujše od tega v Gazi, ki ga v živo spremljamo zadnjega pol leta, poteka pa že 75 let. Slovenija kot trenutna članica varnostnega sveta ZN bi morala začeti s pobudo o takojšnji radikalni spremembi delovanja te najpomembnejše svetovne organizacije, začenši z zahtevo po ukinitvi varnostnega sveta, uveljavitvi načela enakovrednosti vseh članic pri glasovanju in odločanju ter razširitvi pooblastil in aktivnim angažiranjem modrih čelad pri preprečevanju konfliktov v svetu.
Kar vzbuja upanje, je protest študentov FDV in njihova zasedba fakultete, še posebej če nanju gledamo z vidika globalnega prebujanja študentske populacije. Upanje vzbujajo eksplicitne zahteve, ki od vodstva Fakultete, Univerze in politike zahtevajo jasno obsodbo izraelskih zločinov in prekinitev vsakršnega sodelovanja z izraelsko državo, predvsem pri dobavi orožja. Upanje vzbujajo zahteve, ki kažejo na zavedanje o resničnih razlogih za vse slabše razmere v svetu. Vprašanje namreč že dolgo ne bi smelo biti več, kako reševati in preprečevati katastrofe, ki nas zadevajo, ampak kako zaustaviti sistem, ki jih s svojim delovanjem povzroča. Vprašanje, ki bi si ga morala zastaviti kritična civilna družba, ki ne more več računati na razsodnost in sposobnost politike, da bo v obstoječem sistemu še kdaj razumela, kakšno je njeno osnovno poslanstvo, je torej predvsem, kako izsiliti spremembo sistema. Zdi se, da z mirnimi protesti, ki jih tisti, ki imajo moč odločanja, preprosto ignorirajo, tega ne bomo dosegli in da je nujna radikalizacija delovanja.
Zato je dolžnost nas vseh, ki nam ni vseeno, v kakšnem svetu bodo živeli zanamci, da odločno podpremo študentske proteste in se jim pridružimo v njihovem prizadevanju za boljši svet.
Arne Vehovar, Ljubljana