Kilometri makadama in Brinina stojnica z limonado

Sončna majska sobota je na Pot ob žici znova privabila na tisoče ljudi. Kot vsako leto se v teh dneh obudi spomin na čas, ko je slovensko prestolnico obdajala ograja iz bodeče žice, ki so jo med drugo svetovno vojno skupaj z več kot 100 bunkerji okoli Ljubljane postavili italijanski okupatorji. Pot, ki je vpisana tudi v register žive kulturne dediščine, poteka po skoraj 35 kilometrov dolgi trasi, na kateri se makadam prepleta z asfaltom, veduta bujne vegetacije pa s pogledom na stanovanjske soseske.

Kim in Metka korakata z razgrnjenim zemljevidom, ki sta ga dobili na kontrolni točki. Na njem je vrisana krožna pot okoli Ljubljane, označeni so tudi posamezni deli mesta. Študentki iz Kočevja pravita, da sta že vsako leto hoteli na Pot, vendar je vedno nekaj prišlo vmes, letos pa sta končno uspeli.

Edijev prijatelj Gregor je v Hrastniku vstal že ob pol treh zjutraj in počakal prijatelje, da pridejo ponj in se odpravijo proti Ljubljani. Na traso so namreč zakorakali že ob 6.00. Ker je krožna, pohodniki lahko začnejo kjer koli, kontrolnih točk, kjer jim na zbirni kartonček vpišejo uro prihoda in stisnejo žig, je osem. Nekateri se sprehodijo le od ene do druge kontrolne točke, drugi sproti vidijo, koliko bodo zmogli, tretji pa si zadajo ves krog, za katerega porabijo vsaj pol dneva.

"Zakaj kimaš, da bomo šli mi ves krog, saj smo vmes že gledali številke mestnih avtobusov," Gregorja zbode Tomaž, še eden izmed zasavske sedmerice. Sam je že veteran, saj je šel na Pot že sedemkrat, Edi, ki mu med hojo misli uhajajo v preteklost, ko se sprašuje, koliko dela so si dali s tem in koliko žice so porabili, da so obdali Ljubljano, šestkrat.

Za Gregorja je letos ognjeni krst, prvič sta se na pot podala tudi Dejan in Nuša. "Nameravala sva že lani, pa sva ob petih zjutraj sedela v kuhinji in gledala skozi okno, kako močno dežuje, zato sva si nazadnje premislila. Letos pa sva rekla, da greva v vsakem primeru, tudi če bo spet dež," se priduša Dejan. "Enkrat sem jo res hotel doživeti, nisem vedel, kje je ta pot. Res je lepa, urejena," polaska trasi, ki ji pravijo tudi zeleni prstan Ljubljane. "Sprostitev, druženje, izziv, zgodovina," med počitkom na gasilskih klopeh pri kontrolni točki Šiška naštevajo asociacije na ta dan.

Tudi Zdenkin kartonček dokazuje, da se je na Pot podala že navsezgodaj, na kontrolni točki Polje se je "pofočkala" že ob 6.23. Letos je bil že njen 12. pohod, kar petkrat je zmogla ves krog. "Prvič smo potrebovali devet ur, saj sta bila poleg tudi dva psa, ki sta narekovala tempo. Eden je bil bernski planšar in ko je bilo njemu dovolj, se je preprosto 'počil' na tla in nismo se premaknili, dokler si pač ni odpočil, vsi so se nam smejali," se veselo spominja krstnega krožnega pohoda. Tokrat pa je bilo prvič za njeno sestrično Hermino, ki jo spremlja. Strumno torej korakata že od jutra, pred dopoldanskim radlerjem v Kosezah sta si privoščili le še en petminutni predah za sendvič. "Ob 17.00 nehajo žigosati kartončke, zato je treba na pot že zgodaj. Zdaj je sicer tudi ta spletna aplikacija, vendar nekako ni enako," pokaže že lepo popolnjen kartonček.

"Prehodili smo že natanko 8100 metrov," da pametna ura odgovor sedmerici pohodnikov z Blejske Dobrave, ki se hladijo s sladoledom. Gorenjci so se od doma odpravili ob pol osmih zjutraj, na traso so zavili pri Livadi. Pravijo, da so zdaj približno na polovici zadane poti. "Številka ena in devet," zdrdrajo oznake ljubljanskih avtobusov, ki jih bodo nato popeljale nazaj do izhodišča, kjer so pustili avtomobile. Zdaj hodijo, kot mlajši pa so vsi tekli trojke, ki so prav tako sestavni del te večdnevne majske prireditve.

Z njo vsako leto Ljubljana praznuje svojo osvoboditev leta 1945, Evropa pa obeležuje konec druge svetovne vojne. Ljubljana se med četrtkom in soboto okrog 9. maja obda s tekači in pohodniki, gre za eno največjih športno-rekreativnih prireditev v Sloveniji, ki vsako leto privabi okrog 30.000 udeležencev.

S kornetom se sladka tudi Vladislav, ki nosi majico z letnico 2020. Organiziran pohod ob žici je takrat odnesel prvi val epidemije novega koronavirusa, vendar si jo je vseeno simbolično naročil prek spleta, da bi tako obeležil ta dan, ki je vsakoletni del njegovega itinerarija že desetletje.

Anita je v svojo zbirko majic pravkar dodala še eno, saj je nase navlekla novo, ki se bo v omari pridružila tistim, ki jih zbira že vrsto let: "Rekreacija, druženje, zgodovina," strnjeno povzame tisto, kar je bilo danes skupnega vsem tistim, ki so se podali na makadamsko pot.

 "Lepa tradicija," se strinjata tudi Olga in Vera, Rusinji, ki zadnjih nekaj mesecev živita v Sloveniji. Za pohod sta izvedeli od sodelavcev in sta tudi sami želeli biti del tega. 9. maja dan zmage sicer praznujejo tudi v Rusiji v spomin na zmago takratne Sovjetske zveze nad nacistično Nemčijo leta 1945.

Rdečo zvezdo na majici nosi Mario, na glavi ima titovko, ki so jo nekoč nosili partizani. Na tak način jim izraža zahvalo, osvobodili so Ljubljano, pravi. Sam se je na Pot podal že petič, kot pravi, pa se vedno nekdo želi slikati z njim v tej opravi in tako je bilo tudi tokrat. Vsakič naredi cel krog, tudi danes je hodil že od šestih zjutraj, zadovoljen bi bil, če bi cilj dosegel v sedmih urah, je dejal. 

Ob robu dogajanja pa vso to pisano plejado ljudi z dvorišča sorodnikove hiše radovedno opazujeta Brina in Tilen. Sestrična in bratranec štejeta šest in sedem let, utrujenim pohodnikom pa ponujata osvežilno limonado v zameno za prostovoljni prispevek.

Lani so se namreč po Poti spominov in tovarištva odpravili na družinski sprehod, Brino pa so že takrat navdušile številne stojnice ob trasi, ki ji niso šle iz glave. "Že poleti smo imeli suho vajo, če si bo upala in zbrala pogum. Pa je šlo," se smeji mama Martina, ki sebe označi za "pehoto". "Prinašam vodo, režem limone, onadva jih stiskata in mešata limonado. Poleg sicer ponujamo tudi sladkor, vendar ga večina zavrne, saj pravijo, da jim po urah hoje ne prija sladkana pijača," pravi. Po urah hoje, rekreacije, druženja, izziva, spominov in tovarištva.