Spomini na vojno v Krmelju: da se ta nikoli in nikjer ne bi ponovila!

6.11.2020 | 10:25

Osnovna šola Krmelj (Foto: Kamra.si)

Slika s sokolskega izleta na Jatno. Milka Seničar je druga v prvi vrsti z leve . (Vir fotografije: M. S.)

Letos mineva 75 let od vojnih grozot, ki so se dogajale na našem ozemlju, 22. oktobra 77 let, ko smo v Krmelju doživljali neposredne vojne grozote med nemško ofenzivo.

Druga svetovna vojna je kruto posegla tudi v moje otroško življenje . Ob bližanju pomladi 1941 smo tudi otroci čutili precejšnjo napetost in strah pred vojno, ki je v Evropi že divjala. Dobro se spominjam dogodkov konec marca 194 , ko so bile po Jugoslaviji demonstracije zoper pristop Jugoslavije k trojnemu paktu. Obiskovala sem tretji razred osnovne šole, naš učitelj je bil Stane Šefman. Zelo smo ga imeli radi. Vse leto smo se veselili izleta ob zaključku šolskega leta, šli naj bi na Muljavo, v Jurčičev rojstni kraj. Žal, ga zaradi vojne nismo izvedli, sem pa svoj prvi peti razred, ko sem poučevala v osnovni šoli, potem, čez leta, peljala prav na izlet na Muljavo.

Tistega marčevskega dne nam je učitelj prinesel dve vrečki bonbonov in nam jih razdelil z željo, da bi si zapomnili dan, ko so ljudje z demonstracijami zahtevali preklic pogodbe s fašističnimi državami n zahtevali obrambo države. Deset dni po tem dogodku je Nemčija napadla Jugoslavijo. Spominjam se vojakov jugoslovanske vojske, ki so se zbirali pred Papeževo gostilno, preoblačili so se v civilne obleke in odhajali domov. Orožje, ki so ga pustili, so ga Krmeljčani pobrali in ga pozneje izročili partizanom.

Tedaj še nisem bila stara deset let. Živela sem v družini dobrih in skrbnih staršev z dvema mlajšima sestrama in mlajšim bratom. Poleg ožjih družinskih članov so bili v družini po več let tudi drugi, ki so staršem pomagali pri delu. Nanje smo bili otroci zelo navezani. V družini sem bila deležna domoljubne vzgoje, delovne vzgoje in vseh drugih pozitivnih vrednot. Na mojo vzgojo je vplivala tudi vključitev v sokolsko društvo. Bila sem pri »deci«. V tej skupini sem večkrat sodelovala pri telovadnih nastopih tako v Krmelju kot tudi v več drugih krajih. Ostali so mi spomini na nastope na Mirni, v Trebelnem in v Loki pri Zidanem Mostu. Nepozaben je bil sokolski izlet na Jatno. V spominu so mi ostali učitelji šentjanške osnovne šole, ki so sodelovali pri vodstvu in dejavnosti sokolskega društva. Pozimi 1940/41 smo se pripravljali na uprizoritev igre Teta Pehta. Učila nas je učiteljica Emilija Lehman Lazarini. Žal, igre zaradi vojne nismo nikoli uprizorili.

Krmelj je aprila 1941 najprej zasedel nemški okupator. Vojaki so bili nastanjeni v graščini in v bolnišnici bratovske skladnice, kjer je danes osnovna šola. V začetku oktobra 1941 je v Krmelju nemškega okupatorja zamenjal italijanski, najbrž se jim je zahotelo krmeljskega premoga. Italijansko – nemška meja je potekala tik nad Krmeljem, na severu je razdelila naselje, kakor bi zarezala v živo telo: poslopje rudarske bolnice in dve stanovanjski hiši so ostali na nemški strani meje. Nemci so v tem kratkem času okupacije že junija izgnali rudarskega uradnika, tržiškega župnika in nekaj izobražencev na Hrvaško.

Ko je že leta 1941 bila v Krmelju Osvobodilna fronta, so Italijani z aretacijami in pošiljanjem ljudi v italijanska taborišča hoteli preprečiti razmah osvobodilnega gibanja, vendar jim to ni uspelo. Kljub nasilju je veliko Krmeljčanov odšlo v partizane, ostali pa so pomagali partizanom. Spominjam se, kako je mama pakirala hrano, oblačila, oče pa je vse to odpeljal na dogovorjeno mesto.

Mnogi izobraženci so iz nemške strani okupacijske meje, predvsem s Štajerske, tudi iz Maribora, pribežali na italijansko stran, zatočišče so dobili tudi pri naši družini.

Upor proti okupatorju se je širil. Vzor junaštva sta bila Milan Majcen in Janči Mevželj, ki sta v šentjanških hribih dokazala odločenost slovenskega naroda braniti svojo domovino in se boriti za svobodo. S strahom smo tistega oktobrskega dne leta 1941 opazovali številna motorna vozila nemške vojske, ki so skozi Krmelj drveli proti Šentjanžu. Junaško sta se bojevala. Vesti o njunem junaštvu so se hitro razširile, žal, v boju sta bila ubita, ubitih pa je bilo tudi veliko nemških vojakov. Širile so se tudi vesti o priznanju nemškega okupatorja: »Če bi imeli v Sloveniji sto takih junakov, je mi ne bi nikoli zasedli,« jih je bilo slišati.

Sledil je izgon prebivalstva z nemške strani meje. Vozili so jih skozi Krmelj. Poslavljali smo se od znancev. Slovo je bilo žalostno. Največkrat je bilo slišati: »Vozijo jih v Šlezijo. Se bomo še kdaj videli?« Tudi italijanski okupator ni bil prizanesljiv. Sledili so zapori, internacije v taborišča v Gonars, na Rab, požigali so domove in streljali talce. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 smo v Krmelju kratek čas živeli v svobodi. Mislili smo, da ne bo dolgo, ko bo sovražna vojska morala oditi tudi z druge strani zamrežene, z minami obdane mejne črte.

Krmeljski otroci smo se tiste dni zbrali v dvorani sokolskega doma na prvem pionirskem sestanku. Priprave nanj je vodila Papeževa Draga, sestanek pa partizan Vidko Čerin. Tovariš Vidko nam je govoril o pomenu sodelovanja pionirjev v narodno osvobodilnem boju, o naših nalogah pri obveščanju, o potrebi po zbiranju hrane, obleke in drugega blaga. Zapeli pa smo tudi nekaj partizanskih pesmi.

Po kapitulaciji Italije smo pričakovali konec vojne, vendar smo se hudo motili. Onstran meje je še vedno ostal nemški okupator. V Tržišču so se nastanili in utrdili belogardisti, okupatorjevi sodelavci. Že 19. septembra 1943 je nemška vojska s tanki in topovi s šentjanške smeri vdrla v Krmelj. Po krajšem boju s partizani se jim je morala umakniti, uspelo pa jim je požgati rudniško reševalno postajo. Partizani so nas nekega večera obvestili, naj se zaradi ponovne nevarnosti nemškega vdora umaknemo iz Krmelja. Tako smo na voz naložili nekaj hrane, obleke in odeje in se odpeljali v Gabrijele. Prenočili smo na prostem, pod jablano in bili pripravljeni nadaljevati pot, če bi se sovražnik približal. Noč je bila hladna, vlažna, mlajša sestra Gusti, stara pet let, je hudo zbolela. A vdora Nemcev ni bilo, zato smo se vrnili domov.

V začetku oktobra 1943 se je zbrala močna partizanska vojska in napadala nemške obmejne postojanke, vdrla preko zamrežene meje in prodrla vse do Save. Z njimi je šel tudi moj oče kot vodič. Po nekaj dneh so se partizani zaradi nemške premoči, vrnili. Nemci so se za mejno črto še bolj utrdili in iz bunkerjev neprestano streljali na Krmelj. Tiste dni smo večinoma prebili v kleteh, streljali so na vse, kar se je premikalo. Tako so smrtno zadeli pred stanovanjem rudniške hiše Jamnikovo mamo, njeno hčerko Marijo pa ranili. Ponoči, 21. oktobra 1943, so z zažigalnimi metki zažgali Papeževa gospodarska poslopja, žago, mlin, hleve.

Bilo je mrzlo jesensko jutro, 22. oktobra 1943, ko so se ob cestnem jarku iz Hinjc v Krmelj priplazili nemški vojaki, na mrežah čelad so imeli zelenje, da so bili manj vidni. Slišati je bilo strele, na pragu pritličnega stanovanja rudniške stare hiše so ustrelili Razbornikovega očeta, sosedi, Okrajškovi teti so prestrelili obe nogi, ko je šla odpirat in krmit kokoši. Razbijali so po hišnih vratih po vsem Krmelju in nas z naperjenimi puškami izgnali z domov. Niso dovolili, da bi se oblekli in obuli, tako so nekateri morali iti tudi v copatah, moj brat si je na hitro obul čevelj, enega pa med potjo. Z vso vojaško brutalnostjo so nas na pol oblečen z naperjenimi puškami odgnali v Hinjce, na travnik pod Mirtovo hišo. Tam sta ob mizi bila poleg Nemcev dva belogardista, ki sta zasliševala odrasle.

Bilo je mrzlo, ves čas so nad nami žvižgale mine in na daleč je bilo slišati eksplozije. Od strahu in mraza smo ves dan trepetali. Odgnali so nas pod kozolec v Brezje, kmalu smo zaslišali strele, tedaj so ustrelili trinajst mož, očetov, zvečer pa so nas odgnali v Sevnico, v Winklejev hlev pri kopitarni, kjer je bila samo slama, brez kakršnekoli odeje. Po Sevnici so razglasili, da so prignali 150 banditov. Bili smo pretežno otroci in matere ter nekaj starejših mož. Nekaj dela sposobnih deklet je kmalu moralo iti na razna dela, ostale pa so po treh tednih odpeljali z vlakom v Tržišče. Domove so v tem času povsem izropali, odpeljali živino, pohištvo, naša enonadstropna hiša je bila brez vsega, še lončene visoke peči so razdrli, eno so odpeljali v nemško postojanko v Brezje, ostale kdo ve kam. Vrat se ni dalo zapirati, vse medeninaste kljuke so bile pobrane. V glavnem so hiše izropali kočevski Nemci, ki so bili naseljeni na šentjanškem območju v hišah izgnanih v Nemčijo.

Vojna je trajala še leto in pol . Živeli smo v strašnem pomanjkanju. Hodili smo po mlinih še dlje od Šentruperta, da smo dobili koruzno moko, saj kruha brez nje nismo mogli peči, kvasas ni bilo. Kolikor se spomnim, so bili kravajci, po mlinih nam je včasih uspelo dobiti kak kos kruha . Bilo pa je veliko dobrih ljudi, ki so nam pomagali preživeti, dokler nismo pridelali lastnega krompirja in zelenjave. Pa tudi po končani vojni je bilo še kar precej časa zelo hudo, srečni smo bili le zato, ker ni bilo več vojne. Posledice vojnih grozot pa so nam ostale.

Želim, da naši rodovi ne bi doživeli vojn, pa tudi tam, kjer se spopadajo, je potrebna pomoč, da bi živeli v miru.

Napisala: Milka Senčar