Čeprav je Pankrt zgodovinska drama s širokim epskim zamahom, je Kahlen v svojem bistvu zelo sodoben junak s pravo kapitalistično »self-made man« mentaliteto. Ambiciozen individualist, ki trdno verjame, da bo našel svojo srečo, če bo le dovolj trdo delal in vse svoje resurse podvrgel zastavljenemu cilju, niti za trenutek ne podvomi, da ga bosta vztrajnost in trdo delo pripeljala do plemiškega naziva, bogastva in družbene veljave – večje od tiste, ki jo prinaša skrbno zloščeno odlikovanje, ki se gizdavo blešči na njegovi vojaški uniformi.
Ko trmasto rine z glavo skozi zid, mu pod noge mečeta zajetna polena dva antagonista. Prvi je neusmiljena narava. Arcel poskrbi, da začutimo odljudnost in neusmiljenost divje pokrajine, ki si jo Kahlen prizadeva podrediti: ko z zadnjimi atomi moči rije po trdi, kamniti zemlji, mu nad glavo visi težko severnjaško nebo in okrog ušes žvižga leden veter. Druga sila, s katero se bori vrli kapitan, pa je blazni sosed Frederik de Schinkel, lokalni veljak, ki ga Kahlenov pogled na svet spravlja ob pamet, zato ne izbira sredstev, ko ga skuša odvrniti od njegove namere in mu dokazati svoj prav.
Kahlen v izjemni Mikkelsenovi interpretaciji vseskozi ostaja zagoneten lik, ki gledalca le stežka drži na svoji strani. O njem ne vemo veliko, a je jasno, da njegovo brezglavo ambicijo poganja bolečina (najbrž predvsem tista, ki jo izdaja naslov filma) in da v resnici išče ljubezen in spoštovanje. Toda tako zelo si želi postati nekdo, da ob tem pozabi biti človek. Tako niti ne opazi, da se mu med pehanjem za uspehom mimogrede zgodi družina: po spletu okoliščin ostaneta z njim na posesti nekdanja služabnica in zapuščena romska deklica. V svoji delovni vnemi in osredotočenosti na cilj ni zmožen sprevideti, da je tisto, kar išče, v resnici že našel, le da v drugačni obliki, kot si je predstavljal. Za trenutek se sicer zazdi, da se je v zadrtem samcu nekaj malega premaknilo, da se je njegova trda, usnjata koža za odtenek omehčala, a se hitro spet vrne v stare tirnice. Kahlen pač težko pogoltne idejo, da ni vse v njegovih rokah, in ostaja slep za življenje, ki se mu dogaja, medtem ko on grize proti njemu.
Pankrt je klasičen narativen film stare šole v dobrem pomenu besede. Ima napeto zgodbo, prešpikano z nekaj malega romance in humorja, skrivnostnega, karizmatičnega glavnega junaka, ostudnega zlikovca in nauk za sodobnega gledalca: življenje je težko držati na uzdi. Tisto, kar v tem filmu najbolj preseneti, pa je dejstvo, da je moralna zmaga tokrat na strani glavnega negativca, odurnega de Schinkla, ki Kahlenu nekoč položi na srce: »Življenje je kaos. Ničesar ne moremo nadzorovati. Šele ko si to zares priznamo, lahko uživamo v svojih nepomembnih življenjih.«
