Leto 1934 se je začelo na ponedeljek in v njem se je zgodilo veliko. Nepal je stresel močan potres, v katerem je umrlo blizu 10.000 ljudi, John Dillinger je skupaj s člani tolpe oropal banko First National in odnesel 52.000 ameriških dolarjev, Italija je premagala Češkoslovaško z 2:1 in postala svetovni prvak v nogometu, Perzija pa se je preimenovala v Iran. Več kot pestro je bilo tudi v svetu avtomobilizma. Na cesto je na primer zapeljal traction avant, Citroënova limuzina, ki je v času proizvodnje postala uspešnica.
Avto s pogonom na prednji kolesi (Andre Citroën je bil prepričan, da je to prihodnost avtomobilizma) sta oblikovala Andre Lefebvre in Flaminio Bertoni, za kupce pa je na evropskem trgu tekmoval z uveljavljenima znamkama DKW in Adler. Zaradi specifično oblikovane šasije so prihranili 70 kilogramov jekla, tehnologijo za množično proizvodnjo pa so kupili pri ameriškem podjetju Budd. Da bi dokazali, da je traction avant, ki je imel napredno vzmetenje, zelo varen in odporen, so ga s pečine zapeljali v globel. Zanimivo, da skozi leta proizvodnje ni doživel večje nadgradnje in prenove, zato je bil ob koncu proizvodnje že zastarel. Tudi zato, ker je bil lahek, je bila njegova hitrost solidnih 100 kilometrov na uro, povprečna poraba pa okoli 10 litrov.
Nova tovarna štirikrat večja od stare
Andre Citroën je z avtomobilom imel velike ambicije, zato so 21. aprila 1933 začeli gradnjo nove tovarne, ki je nastala na pogorišču obstoječe, a je bila štirikrat večja. 8. oktobra je bila pripravljena na proizvodnjo, lastnik pa je priredil veliko zabavo, na katero je povabil kar 6000 gostov. 18. aprila 1934 je bil avto prvič na ogled tudi v velikem razstavnem salonu v Parizu. Do takrat so bili podatki o vozilu velika skrivnost. Uradno ime avtomobila ni bilo traction avant, kar dejansko prevedeno pomeni prednji pogon, temveč so ga poimenovali glede na francosko davčno oceno konjskih moči ali CV, ti dve črki pa so uporabili, da bi določili letni davčni razred. V dnevniku L'Auto je tako po predstavitvi pisalo: »To vozilo je tako inovativno, drzno, obogateno z izvirnimi rešitvami in tako drugačno od drugih, da si zasluži epitet senzacionalnega.«
Septembra 1939 je Francija napovedala vojno Nemčiji, vojna leta pa so prinesla pomanjkanje surovin za industrijo, primanjkovalo je tudi bencina. Tudi avtomobilski salon, ki je bil predviden za oktober istega leta, so odpovedali. Junija 1941 so začasno ustavili proizvodnjo, ki so jo nato počasi obudili z letom 1945. Traction avant je uporabljala tudi francoska vojska, a ni bila najbolj zadovoljna, saj je bila za njihove potrebe oddaljenost od tal premajhna.
20 prototipov so pozneje uničili
Osnovni traction avant je v dolžino meril 4,45 metra (podaljšana različica celo 4,96), a se je hvalil z veliko medosno razdaljo kar 2,91 metra, njegova oznaka pa je bila 7A. Vsi modeli so imeli prednja samomorilska in zadnja klasična vrata. Z leti je bilo sprememb več, tako na primer rešetka na prednjem delu ni bila več pobarvana, temveč kromirana, tudi dostop do prtljažnika so olajšali, saj so namestili ročico za odpiranje (prej je bil dostop prek zadnjih sedežev). Pri Citroënu so načrtovali tudi nekaj različic, ki nikoli niso dočakale serijske proizvodnje, saj jim je zmanjkalo sredstev za razvoj, med njimi sta bili tudi s prenosom moči prek samodejnega menjalnika in pa 22CV, ki naj bi imela zmogljiv 3,8-litrski osemvaljnik. Naredili so sicer 20 prototipov, ki pa so jih pozneje uničili. »Lastnik traction avanta sem postal leta 1971, trenutno pa poteka popolna prenova. Zamenjali bomo volanski mehanizem, vzmetenje, zavore, sisteme za gorivo in izpušne sisteme. Rezervnih delov ni bilo težko dobiti, so bili pa dragi, do njih pa sem prišel prek različnih evropskih klubov navdušencev nad avtomobilom. Moj avto je sicer letnik 1956, premore pa moč 56 konjev. Ko so ga predstavili leta 1934, je šlo za revolucionaren avto. Moj model je eden zadnjih, vožnja z njim pa je nekaj posebnega, seveda takrat, ko dela,« pravi ponosni lastnik Andrew Milne - Skinner.
Že pred vojno so ob štirivratni različici proizvajali tudi dvovratni kupe in kabriolet, katerih posebnost je bil sedež, ki ga je bilo mogoče zložiti v zadnji del avtomobila. Izpostaviti velja tudi različico s hidropnevmatskim vzmetenjem, ki je stavila na visoko raven udobja, z avtom se je z letom 1956 vozil tudi predsednik francoske republike René Coty. Nekaj traction avantov so izdelali tudi za potrebe britanskega trga z volanskim obročem na desni strani, šlo je za nadgradnjo modela 11L. Sestavljali so jih na Otoku. Avto so poimenovali »lahkih 15«, leta 1951 pa so ga testirali pri reviji The Motor, kjer so zapisali, da je bila maksimalna hitrost 116,8 kilometrov na uro, povprečna poraba 11,2 litra, cena avta pa 812 funtov. Stroški razvoja traction avanta so bili v kombinaciji z gradnjo nove tovarne za Citroën prevelik zalogaj, Michelin pa je bil po prevzemu konec 1934 lastnik podjetja vse do leta 1976, v tem času so zasnovali raziskovalni laboratorij, del katerega so bili razvoj radialnih pnevmatik in novih avtomobilskih tehnologij. V 23 letih proizvodnje je na cesto zapeljalo natanko 759.111 traction avantov, od tega so jih 26.400 izdelali v Angliji. V vseh teh letih se je avto pojavil v več kot 1300 filmih in televizijskih serijah. Najstarejši preživeli 7A je na ogled v Citroënovem muzeju v Parizu, najstarejši, ki se še vedno vozi po cestah, pa naj bi bil celo v lasti Slovenca.