Ne morem se spomniti, kdaj sem spoznal Manco Košir. Zdi se mi, da sem jo poznal že od nekdaj, čeprav dobro vem, da ni bilo tako. Morala sva se spoznati nekega točno določenega večera na neki točno določeni prireditvi, ampak ne morem se spomniti, kateri. Vem pa, da je Manca pristopila k meni. Ker tako je bilo to z Manco. Niso te peljali k njej in te predstavili, nisi se znašel ob njej v neki širši družbi in čakal, kot je pri nas v navadi, da nekdo začuden vpraša, a vidva se ne poznata, da ji lahko potem podaš roko in nerazumljivo zamrmraš svoje ime. Pri Manci pač nič ni bilo tako, kot je pri nas v navadi. Zato vem, da je prišla do mene in me nagovorila kot starega prijatelja ter da se je tudi meni takrat zazdelo, da se poznava že dolgo.
Goran Vojnović (Foto: Luka Cjuha)
Manca se mi je v bistvu vselej zdela kot prišlek iz nekega drugega sveta. Denimo iz Mehike, kjer se ljudje, ki so se enkrat drug drugemu predstavili in se zaklepeta...