Nekaterim moškim lahko zamisel, da bi se zavezali razmerju, povzroči občutek, da so ujeti.
Otrok, ki je bil v otroštvu čustveno zanemarjen, ni prejemal dovolj ljubezni in pozornosti, je bil psihično zapuščen, kar je lahko še slabše kot biti fizično zapuščen. Takšen otrok v odrasli dobi ne zaupa nikomur in zavrača kakršno koli obvezo z drugimi ljudmi (resno partnerstvo, globoka prijateljstva, poroka...). Travma zapuščenosti se lahko razširi tudi širše na vse mogoče stvari, kot so: podpis pogodbe o zaposlitvi, dokončanje šolanja, biti del skupnosti itd. Način, kako dojemamo svoje starše oziroma ljudi, ki so nas vzgajali, določa kasneje, ko smo odrasli, kako bomo dojemali druge ljudi.
Če se moški nerad zaveže ženski, ki jo ima sicer rad, lahko ob globljem vpogledu vase najde korenine svoje nepripravljenosti zavezati se v nekaterih izkušnjah, ki jih je imel v otroštvu.
Poglejmo si torej, kako lahko otroštvo človeka oblikuje njegovo sposobnost in pripravljenost, da se zaveže.
Ko veste, zakaj se obnašate na določen način, lahko ustvarite možnost, da to spremenite.
1. Ločitev staršev
Naši starši so nam že takoj v otroštvu postavili model naših prihodnjih odnosov. Otroci opazujejo, kako njihovi starši komunicirajo drug z drugim, in to lahko vse življenje vpliva na njihov način dojemanja romantike in odnosov.
Če se starši ločijo, ni presenetljivo, da lahko to močno vpliva na njihove otroke. Učinek pa ostane pri teh otrocih tudi dolgo potem, ko odrastejo.
Če so se starši ločili na grd način, potem otroci v ranljivi starosti opazujejo dva človeka, ki naj bi se imela rada, kako se sovražita. Med seboj se nikoli nista spoprijateljila. Ni težko razumeti, zakaj bi zaradi tega otrok dvomil, ali ljubezen sploh obstaja.
Takšen otrok lahko postane ciničen glede ljubezni in se izogiba zavezovanju, ker se boji, da bo v ljubezni zgolj prizadet.
2. Nenehni konflikti med starši
V nekaterih družinah so lahko neučinkoviti konflikti stalnica in glavni način medsebojnega komuniciranja. Če so otroci temu priča, to na njih vpliva podobno škodljivo kot zgoraj omenjena grda ločitev.
Konflikti med starši, tudi če posredno ne vključujejo otrok, otroke vznemirijo in so lahko za njih življenjsko ogrožujoči. Biti priča konfliktom ali biti kot otrok še vpleten v konflikte med starši rezultira v slabem duševnem zdravju, povečanem stresu, vedenjskih težavah in slabšim šolskim delovanjem.
Vendar ni prizadeto le njihovo otroštvo. Ko deček odrašča v moškega, nosi ta model odnosov s seboj. Če je bil zgled odnosa, ki so mu ga dali njegovi starši, neskončni konflikti, prepiri, kričanje ali celo nasilje, je logično, da se sam nerad spušča v kakršnokoli resno razmerje.
3. Pomanjkanje stabilnosti v zgodnjem otroštvu
Če otrok odrašča brez stabilnih navezanosti, se zelo težko nauči oblikovati zdrave odnose z drugimi.
"Teorija navezanosti je življenjski model človekovega razvoja, ki poudarja osrednjo vlogo negovalcev, ki zagotavljajo občutek varnosti in zaščite," piše psiholog Saul MacLeod. Prva in morda najbolj ključna čustvena vez se oblikuje med dojenčki in njihovimi primarnimi skrbniki. Dobri starši z zagotavljanjem stabilnega in varnega okolja otrokom pomagajo, da se počutijo varne, zanje skrbijo in so ljubljeni.
Niso pa vsi te sreče. Nekateri ljudje odraščajo z nezainteresiranimi ali žaljivimi starši, zato nikoli ne oblikujejo stabilnih navezanosti. To jih pogosto preganja pozneje v življenju. Pogosto imajo moški, ki so odraščali v nestabilnih domovih, resne težave z zaupanjem komur koli, zaradi česar se ne morejo zavezati razmerju.
4. Zgodnja izguba
Izguba nekoga je težka za vsakogar, vendar je lahko še posebej škodljiva za otroka. Izguba starša ali druge pomembne osebe v njihovem življenju lahko otroke nauči, da je življenje nepredvidljivo in da ljubezen boli. Ker bolj kot imamo nekoga radi, bolj nas boli, ko ga izgubimo. Zaradi tega lahko otrok pomisli, da ljubezen neizogibno pomeni bolečino, in zato jo tudi nerad najde v odraslem življenju.
5. Prekomerna ali premajhna odvisnost
Starš, ki je otroku vedno ob strani, ki rešuje vsako težavo in nadzoruje vse vidike otrokovega življenja, neguje pretirano odvisnost. Takrat se otrok začne zanašati na svojega starša ali skrbnika za absolutno vse in nikoli ne razvije potrebnih veščin, ki jih potrebuje, da bi nekega dne postal popolnoma delujoč odrasel.
Na drugi strani pa dovoljenje otrokom, da so preveč neodvisni, vodi v neodvisnost. Otroci, ki se naučijo, da se morajo za vse zanašati nase, imajo pogosto težave pri vzpostavljanju globokih čustvenih vezi z drugimi.
6. Zelo kritični starši
Enako velja za moškega, ki je odraščal ob zelo kritičnih starših. Odraščanje s starši, ki nikoli niso bili zadovoljni, ima lahko številne škodljive učinke na otrokovo psihologijo. Odraščanje s starši, ki nikoli niso bili zadovoljni, vodi v nizko samozavest. Slednje pa oteži ali celo onemogoči oblikovanje predanih odnosov. Tudi ko prijatelji in družina izražajo svojo ljubezen do take osebe, globoko v sebi sumi, da gre zgolj za potegavščino. To lahko povzroči, da oseba nenehno išče potrditev svojega partnerja in potem ne verjame, ko jo dobi.
Kot si verjetno lahko predstavljate, je zaradi tega moškim, ki so odraščali v takšnem okolju, težko vzpostaviti ljubeč odnos.
7. Pomanjkanje dobrih vzornikov
Svoje odnose in naše čustvene odzive utemeljujemo na tem, kar vidimo od odraslih v našem otroštvu. Če smo bili obkroženi s slabimi vzorniki, pogosto odraščamo z izkrivljenim vtisom o tem, kakšni so ljudje v resnici. In zaradi tega je tudi težko najti nekoga, ki bi ga imeli radi, še manj pa se mu posvetili.
Zaradi odraščanja ob ljudeh z nezdravimi odnosi je človek slabo opremljen za oblikovanje lastnih dobrih odnosov, ko postane odrasel. In zaradi tega se boji zavezati, še posebej, če ve, da nima primernih sposobnosti za odnose.
8. Prevzemanje odgovornosti za starše v mladosti
Veliko otrok prezgodaj odraste. To je danes še posebej pogosto, saj so enostarševske družine veliko pogostejše kot nekoč. Ocenjuje se, da približno četrtina otrok v ZDA odrašča samo z enim staršem in brez drugih odraslih.
Običajno to pomeni, da morajo starši delati, zato morda nimajo druge izbire, kot da otroku naložijo odrasle odgovornosti, preden je zares pripravljen. Ti otroci se bodo morda morali sami pripraviti na šolo, se vrniti sami domov ter celo kuhati za mlajše brate in sestre.
To ustvarja izjemno neodvisne otroke. Pravzaprav so tako neodvisni, da niso naklonjeni temu, da bi bili še kdaj odvisni od koga drugega. Ko ta vrsta "svobode" postane del osebnosti, jo je zelo težko žrtvovati še kdaj, tudi za ljubeč in predan odnos.
9. Izdaja zaupanja
Otroci seveda zaupajo odraslim okoli sebe. In ko je to zaupanje izdano, ima lahko vseživljenjske posledice na njihovo sposobnost, da zaupajo komur koli drugemu. Starši lahko izdajo otrokovo zaupanje na zelo škodljive načine, kot je zloraba. Toda to zaupanje lahko tudi izdajo na majhne načine, kot je niz prelomljenih obljub in nezanesljivo vedenje.
Svoje otroke tako nenamerno učijo, da nikomur ni mogoče zaupati. In ko se človek nikoli ni naučil zaupati drugi osebi, se bo težko zavezal komurkoli.
Vir: geediting.com
Preberite si še:
- Tisti, ki se nočejo vezati v resne odnose, imajo strah pred BOLEČINO
- Mnogo generacij že ne ve več, kakšna je prava vloga spolnosti
Novo na Metroplay: "Slovenski hribi postajajo preobremenjeni" | Matjaž Šerkezi