Predvelikonočni postni čas je letos v produkciji Glasbene matice Ljubljana nedvomno zaznamovala izvedba izjemno obsežnega Bachovega Pasijona po Janezu. Nad partituro tega pa je dirigent Sebastjan Vrhovnik vihtel taktirko sila previdno. Zdelo se je, da dirigenta prevzema strahospoštovanje, pri katerem v sicer razumljivi in spoštljivi želji po odgovorni drži do kilometrine izvajalcev dopušča premalo manevrskega prostora gorečnejšim muzikalnim izdatkom. Zdi se, da bi nas Bachovo značilno fugato vrvenje prevevalo z večjo drvečo potenco glede na izkazane zmogljivosti dinamično in agogično dovolj prožnega matičnega zbora in baročnega orkestra. Zato smo bili priča bolj poduhovljeni oziroma spokojnejši in manj oprijemljivo »mesnati« različici Pasijona. Dirigent nam je pohvalno predal povezano celoto, kar je uspeh sam po sebi. Hkrati pa je nekoliko izravnal glasbene stavke, tako da so določene operne prvine dela prišle manj do izraza. Patos je tako razredčil agogično in dinamično okornejši okvir in slikovitosti glasbenega toka razblinil nekaj rdeče barve. Tej pa so le dodajali operni pevci z vznesenim podajanjem izrazitejših nians in kontrastov, kar nam je približalo človeško plat arhetipskega trpljenja.
Mešani pevski zbor in orkester Glasbene matice Ljubljana, ki ga umetniško vodi dirigent Sebastjan Vrhovnik, bo v Gallusovi dvorani izvedel Bachov Pasijon po Janezu (Foto: Jana Jocif)
Zbor in orkester sta s spevom Gospod, naš vladar odprla Pasijon v zgledni formi in s počasnim veličastnim utripom. Baročni orkester je namreč sprva podajal dovolj d...