Hrvaški predsednik Zoran Milanović je kot naslednik prvega predsednika SDP, pokojnega Ivice Račana, pred svojimi prvimi parlamentarnimi volitvami na čelu opozicije leta 2007 v enem od intervjujev izjavil, da je politika strast in način življenja ter da je treba verodostojnost politike ocenjevati po ljudeh, ki jo vodijo. S svojim gorečim političnim angažmajem je neštetokrat tudi potrdil izrečene besede, a se je med svojo politično kariero, ki jo je tudi prekinjal, pogosto znašel tudi v lastnih protislovjih, o katerih obstajajo tudi sociološke, komunikološke in politološke analize, pa tudi poljudno in medijsko nabiranje njegovih cvetk, znanih kot »zoranizmi«. Milanović pleni s svojo retoriko, ki je pomanjkljivo demokratična v smislu, da ni tolerantna do političnih tekmecev, bolj pogosto je grob, vulgaren in elitističen, v zadnjih letih tudi vse bolj »trumpovsko« populističen, kar je glasba za ušesa desničarskih in konservativnih volilcev. Njegovi privrženci poudarjajo, da jim je všeč, ker pogumno in s preprostimi besedami pove resnico.
Čeprav je profesionalno kariero začel kot obetaven kader na hrvaškem zunanjem ministrstvu, diplomatski jezik vse manj uporablja, kar predvsem izhaja iz njegovega temperamentnega značaja in vzdrževanja podobe pouličnega frajerja, ki je svojčas treniral tudi boks. Milanovićevi bivši sodelavci iz časov, ko je bil premier, izpostavljajo njegovo inteligenco, bridkost, razgledanost, izobraženost in sposobnost odločanja, kot pomanjkljivosti pa nepredvidljivost in prenagljenost. Neštetokrat je pokazal svoj cinizem, bahavost in prepirljivost, ne glede na to, ali je šlo za hrvaško ali mednarodno politiko.
V diplomaciji je začel z ničle
Zoran Milanović je prvo zaposlitev dobil na gospodarskem sodišču v Zagrebu. Nekaj mesecev potem je bil kot rektorjev nagrajenec in eden najuspešnejših diplomantov zagrebške pravne fakultete v svoji generaciji na študiju mednarodnega prava povabljen na zunanje ministrstvo, ko je mlada država leta 1993 iskala novi val diplomatov, med katerimi je bil tudi dosedanji hrvaški premier Andrej Plenković. Pomembno je bilo tudi Milanovićevo znanje jezikov, med katerimi so angleški, ruski in francoski. Zanimivost v Milanovićevem življenjepisu je tudi podatek, da ga je v službo na zunanjem ministrstvu sprejel bivši hrvaški premier Ivo Sanader, ki bil takrat zaposlen v vrhu hrvaške diplomacije.
Milanović je v hrvaški diplomaciji začel z ničle in je lepo napredoval dobro desetletje, med drugim je bil štiri leta v Bruslju kot svetovalec na hrvaški misiji pri EU in Natu. Leta 1999 se je vrnil v Zagreb in se včlanil v SDP. Pred tem ni bil član nobene stranke, a je bil eden redkih takratnih hrvaških diplomatov, ki so jasno izražali svoja levičarska prepričanja, od katerih pa, kot se zdi, mu do danes ni veliko ostalo. Ko je SDP leta 2003 izgubila volitve, je zapustil zunanje ministrstvo, kmalu pa ga je Račan povabil v izvršni odbor SDP, v katerem je skrbel za mednarodno sodelovanje. Po Račanovi smrti je bil leta 2007 izvoljen na čelo stranke. Mlad zvezdnik je prispeval k priljubljenosti stranke, a se je moral zadovoljiti z opozicijskim poslanskim stolčkom. Kot neizkušen politik ni imel veliko priložnosti proti Sanaderjevi HDZ, ki je bila takrat na vrhuncu politične moči, razsežnosti njegove korupcijske hidre pa takrat še niso bile znane.
Kljub porazu na teh volitvah je Milanović ostal na čelu stranke. Po političnem kaljenju v saboru je sledila prepričljiva zmaga SDP na parlamentarnih volitvah 2011, ko je s korupcijskimi aferami nokavtirano HDZ vodila Jadranka Kosor. Milanović je oblikoval levosredinsko koalicijsko vlado, ki je imela v parlamentu večino, o kateri je Plenković kasneje v svojih dveh mandatih lahko le sanjal. Imela je proste roke za drznejše poteze, da bi Hrvaško čim prej spravila iz takratne globalne gospodarske krize, a se je premier Milanović odločil za politiko počasnih premikov, ki pa ni prinesla ne gospodarskega preobrata ne izboljšanja življenjskega standarda, niti ni izpolnila mnogih pričakovanj volilcev. V spominu ostaja njegovo trmasto vztrajanje pri »lex Perković« in odpiranje fronte proti takratni nemški kanclerki Angeli Merkel tik pred vstopom v Evropsko unijo leta 2013, pa tudi konverzija posojil v švicarskih frankih, ki je hujših posledic rešila mnoge posojilojemalce. Ne pozabimo tudi na izstop Hrvaške iz arbitražnega sporazuma o meji s Slovenijo.
Sporni predsedniški mandat
Težko je prenesel dvojni poraz, najprej na rednih parlamentarnih volitvah leta 2015, ko je HDZ vodil Tomislav Karamarko, potem pa tudi na predčasnih leta 2016, ko je HDZ prevzel Plenković. Odstopil je s položaja predsednika SDP in ustanovil svetovalno družbo EuroAlba Advisory. Preselil se je v podjetniške vode in se umaknil iz javnega življenja. Nepričakovano se je vrnil v visoko politiko na predsedniških volitvah leta 2019, ko je preprečil drugi zaporedni mandat Kolinde Grabar Kitarović (HDZ), ki je bila favoritka volitev, a je Milanović izkoristil prepir na desnici in zmagal v prvem in drugem krogu.
Po prihodu v predsedniški urad je potrdil, da ne more iz svoje kože, ker je vsako priložnost izkoristil za ostre besedne napade na Plenkovića, njegove ministre in HDZ, pogosto tudi na novinarje in predstavnike nacionalnih manjšin, še posebej na ženske in vse, ki so se mu zoperstavili na njegovi politični poti. Zaradi nepredvidljivosti in izjav, ki so imele celo pridih proruskih, ko je nasprotoval sodelovanju Hrvaške v vojni pomoči Ukrajini ali pogojeval sprejem Švedske in Finske v Nato z reševanjem »hrvaškega vprašanja« v BiH, je bil precej izoliran v mednarodnih krogih in se je med predsedniškim mandatom redko srečal s tujimi visokimi predstavniki. Mnogi, ki so bili v Zagrebu, so na široko zaobšli Pantovčak.
Milanović je bil nekoč obetaven mlad politik, ki je po bliskovitem vzponu razočaral večino volilcev na levici in levi sredini. V novo volilno tekmo vstopa predvsem z namenom, da bi se Plenkoviću maščeval za volilni poraz in z oblasti izrinil »skorumpirano« HDZ. Za popravni premierski izpit potrebuje večji bazen glasov, ki jih z izjavami, kot je tista o »sveti državni meji« in migrantih, ki prihajajo na Hrvaško zgolj zato, da bi dobili socialno pomoč, snubi na skrajni desnici, tudi globoko v volilnem telesu HDZ, ki je razočarano nad Plenkovićem. Ob tem računa, da bo dobil podporo volilcev levice, ki ne prenesejo HDZ, čeprav niso pozabili, da Milanović svojčas ni izpolnil premierskih pričakovanj, in se zato sprašujejo, kaj se bo tokrat spremenilo na bolje, če bo s to revno politično zapuščino res znova postal premier.
