Po pastirjevih stopinjah na Veliki planini

11.5.2024 | 15:00

Plan društvenega planinskega pohoda je bila Velika planina, ko se pašniki pred prihodom pastirjev in živine odenejo v vijoličaste barve. Takrat je kulisa s Kamniško - savinjskimi Alpami v ozadju dih jemajoča. Je nekaj posebnega opazovati polja v vijoličnem, ko pomlad kliče ljudi v naravo s pogledi, ki prevzamejo vsakega, ne samo fotografov, za katere je to lep motiv.

Vreme je naredilo svoje, izlet je bil prestavljen na dan zmage, ko nam je bilo vreme naklonjeno. Ta zakrasela planota z najvišjim vrhom Gradišče (1666 m) je čudoviti svet pastirjev, tradicije pašništva, kulinarike in čudovite narave. Nudi možnosti za različne športne aktivnosti, enodnevne izlete, počitnice. Nikjer niso žganci, trnič, kislo mleko, štruklji, tako dobri kot na planini. Polna je naravnih, kulturnih znamenitosti. Seveda tudi nihalka in nova šestsedežnica, ki približa lepote tudi posameznikom, ki težje hodijo, saj imajo na vrhu dovolj možnosti za lažje sprehode. Vse to in mnogo več je bil razlog, da smo napolnili avtobus, štiriinpetdeset se nas je udeležilo lepega planinskega izleta. Povabili smo tudi prijatelje iz sosednjih društev.

Vožnja do Ljubljane je hitro minila, nato proti Kamniški Bistrici, kjer smo odložili tiste, ki so se odločili za nihalko in sedežnico. Vmes smo si privoščili nekaj iz odlične gostinske ponudbe, predvsem kavico in uživali v prelepem okolju Kavarne Hiša, v Dobu pri Ljubljani, kjer se prepletajo kulinarika, šport in kultura.

Program se je odvijal po planu. Edino pot do parkirišča nad Ušivcem, kjer so letos ujme do Kranjskega Raka napravile veliko škode, se je podaljšala. Cesta je zaprta do nadaljnjega od 7h pa do 15h. Vozili smo se do Gornjega grada, Luče, Podvolovljek, da smo dosegli parkirišče. Videli smo, kaj naredijo plazovi, ujme, še vedno se izvaja sanacija.

Začeli smo s pohodom, na Veliko planino, do cerkvice Marije Snežne, preko Velikega stana, na Zeleni rob, kjer smo se zbrali za druženje ob malici. Pohodniki smo se vračali po grebenski poti, po osvojenem vrhu. V dolini pod nami smo občudovali pastirsko naselje, prelepo naravo in cvetje ob poti. Tokrat je bilo bolj v modrem, encijani in svišči. Domžalski dom je bil zaprt, pot nas je vodila nad Malo planino, Goško planino do izhodišča.

Ker je bila cesta za promet odprta, smo se vrnili do Kamniške Bistrice. Izkušen šofer nas je varno pripeljal mimo številnih zaprek. Pobrali smo še ostale, ki so prišli z nihalko in se zapeljali do izvira Kamniške Bistrice. Ogleda smo si izvir, kapelico, dvorec kralja Aleksandra, planinski dom je zaprt. Tu je tudi bronasti kip v spomin na lovnega čuvaja Valentina Slatnerja, delo kiparja Mihe Kača, ki gleda proti pobočju Mokrice, kamor je najraje plezal.

Polni vtisov, prijetno utrujeni, a še vedno razpoloženi za veseli klepet, smo se vrnili domov. Preživeli smo poseben, lep dan, poln vtisov, ki ne bodo šli v pozabo. Načrti za naprej so v pripravi.

Zavedamo se, da kot so žafrani simbol izobilja, pravljičnega razkošje in upanja, so hkrati tudi simbol krhkosti življenja in kratkotrajne lepote,tako je tudi naše življenje. Živeti moramo tukaj in zdaj in uživati v danih trenutkih.

Elica Pavlič, DU Dolenjske Toplice