Krogle, noži, bombe: atentati, ki so pretresli Evropo (in svet)

Kar 34 let so morali Švedi čakati na (vsaj delni) odgovor, kaj se je zgodilo 28. februarja na ulici Sveavägen. Leta 1986 so v Stockholmu umorili vodjo švedske socialdemokratske stranke in takratnega premierja Olofa Palmeja, ko se je z ženo Lisbet vračal domov po ogledu filma. Ustreljen je bil v hrbet na eni najprometnejših in najživahnejših ulic v švedski prestolnici, zato je več kot ducat prič videlo morilca, ki so ga opisali kot "visokega moškega".

Leta 1988 so za umor že obsodili Christerja Petterssona. Med postopkom za prepoznavanje osumljenca ga je kot morilca identificirala Palmejeva žena Lisbet, ki je bila v streljanju lažje ranjena, saj jo je oplazila krogla. Petterssonova odvetniška ekipa se je na sodbo pritožila in uspela, zato so ga izpustili po treh mesecih zaporne kazni, ki bi morala biti dosmrtna. Niso imeli namreč ne motiva ne morilskega orožja (tega niso nikoli našli).

Leta 2020 pa je švedsko tožilstvo sporočilo, da ve, kdo je ubil takratnega premierja. Kot glavnega osumljenca so identificirali Stiga Engstroma, ki so ga dolga leta obravnavali kot pričo umora. Ker pa je umrl že pred dvajsetimi leti, leta 2000 je naredil samomor, so preiskavo Palmejeve smrti nato zaprli. Švedska kolektivna travma in obsesija z atentatom je sicer rodila ogromno teorij (zarote), kaj se je v resnici zgodilo.

Še ena žrtev iz političnega sveta je Švedsko pretresla leta 2003. Medtem ko je zunanja ministrica Anne Lindh nakupovala v veleblagovnici blizu poslopja parlamenta, se je vanjo zaletel zamaskirani moški, jo podrl na tla in večkrat zabodel z nožem, nato pa zbežal. Sprva so sicer mislili, da priljubljena ministrica, ki je bila velika zagovornica uvedbe evra na Švedskem, ni v smrtni nevarnosti, v bolnišnici pa so po dolgotrajni operaciji ugotovili, da ima obsežne notranje krvavitve. Umrla je naslednji dan. 25-letni napadalec Mijailo Mijailović je dejal, da so mu umor naročili glasovi v glavi.

Sovraštvo je botrovalo tudi smrti španskega premiera Luisa Carrera Blanca, ki je bil zaupnik španskega diktatorja Francisca Franca in je umrl v eksploziji bombe v Madridu decembra 1973. Eksplozija je bila tako silovita, da je vozilo, v katerem je bil premier, poletelo v zrak in čez streho cerkve, v kateri je bil Carrero Blanco malo pred atentatom pri maši. Umrl je v bolnišnici. Atentat nanj je izvedla baskovska separatistična skupina ETA, ki si je vrsto let prizadevala za neodvisnost Baskije. Kar pet mesecev so kopali predor pod cesto, ki so ga nato napolnili z usodnim eksplozivom.

S smrtjo enega so bili ubiti tudi upi tisočev. Izraelskega premierja Jicaka Rabina je 4. novembra 1995 na mirovnem shodu v Tel Avivu ustrelil judovski desničarski skrajnež, študent prava Jigal Amir, ki je nasprotoval mirovnim sporazumom. Smrt enega od avtorjev izraelsko-palestinskega mirovnega sporazuma iz Osla je takrat pretresla izraelsko družbo in svetovno javnost.  Umrli pa so tudi upi za ustanovitev dveh držav – Izraela in Palestine – ki naj bi živeli ena ob drugi v miru.

Zoran Đinđić je bil prvi demokratično izvoljeni premier Srbije. Veljal je za naprednega in zahodno usmerjenega politika, ki je sprožil proces demokratizacije srbske družbe. Zaradi tega je bil trn v peti političnim elitam, njegovi največji politični nasprotniki so bili Miloševićevi socialisti in Šešljevi radikalci.

12. marca 2003 ob 12.25 je bil pred vladno palačo umorjen s strelom naravnost v srce. Umor premierja je Srbijo, ki jo je malo pred tem pretresel tudi umor nekdanjega predsednika Ivana Stambolića, pahnil v izredno stanje in sprožil obsežno policijsko akcijo "Sablja", med katero je bilo zaslišanih več kot 11.000 oseb. Skupno so za sodelovanje pri umoru nazadnje obsodili 12 ljudi, politično ozadje atentata pa do danes ni bilo razkrito.  

Brez razkritega političnega ozadja, pa tudi sodnega epiloga, prav tako še vedno ostaja umor Olivera Ivanovića. Iz mimo vozečega avtomobila so ga januarja 2018 z več streli ubili neznanci pred sedežem njegove stranke v Mitrovici. Bil je viden zmeren politik kosovskih Srbov, pa tudi eden redkih, ki je bil javno kritičen do politike Beograda do Kosova. Zaradi tega so se pojavile konfliktne teorije o tem, kdo stoji za njegovim, še nepojasnjenim umorom. 

Drama v Sloveniji

Julija 2009 se je hrvaški državljan in vojni veteran Josip Zagajski odločil 'dokončno urediti' slovensko-hrvaške odnose, ki so bili napeti zaradi arbitraže. S petimi ročnimi bombami tipa M-75 se je namenil pred slovenski parlament, kjer je želel ubiti takratnega premierja Boruta Pahorja. Zagajskega so pri rutinskem pregledu na mednarodnem vlaku v Dobovi prestregli mejni policisti.

Policist Aleš Cesar je v izjavi opisal postopek prijetja. Povedal je, da je vstopil v kupe in od obtoženega zahteval dokumente. Ko ga je preveril prek radijske postaje, je ugotovil, da ima prepoved vstopa v Slovenijo. Pojasnil mu je, da bo moral na postaji opraviti temeljit pregled. Ko ga je Zagajski vprašal, zakaj ima prepoved vstopa v schengensko območje, je policist odgovoril, da verjetno sam najbolje pozna vzrok, nato pa je od njega zahteval, da izprazni torbo in vse žepe. "Najprej je iz žepa izvlekel papirčke za zvijanje cigaret, nato pa se je začel od mene oddaljevati. Zgrabil sem ga za rokav jakne, on pa je z levo roko izvlekel ročno bombo, z desno pa je izvlekel varovalo. Zgrabil sem ga za roko, on pa je želel z desno roko seči v desni žep, a sem ga prijel za ta žep. Poklical sem pomoč in kolega, ki je prišel, mu je zagrozil, naj miruje, sicer ga bo ustrelil," je v izjavi pojasnil Cesar. Nato so v njegovem desnem žepu našli bombo, kasneje pa še tri, v katerih so bili še vedno zatiči. Varovalo, ki je padlo iz ene od bomb, so nato vstavili nazaj, incident se je končal brez poškodovanih. Na okrožnem sodišču v Krškem je bil Zagajski obsojen na 11-letno zaporno kazen. Ko je prihodnje leto Pahor obiskal zapor na Dobu, se je rokoval tudi z zapornikom Zagajskim.

V zaporu se je s človekom, ki ga je poskusil umoriti, sestal tudi papež. Tri leta po izvolitvi je Janeza Pavla II. 13. maja 1981 med avdienco na Trgu sv. Petra ustrelil Mehmet Ali Agca in ga hudo ranil v trebuh. Dve leti po atentatu se je papež v italijanskem zaporu z njim sestal in mu napad odpustil.  

Najodmevnejši atentat v Sloveniji pa ostaja umor Ivana Krambergerja, znanega tudi kot dobri človek iz Negove, ki je na predvolilne shode prihajal z opico Ančko na ramenih. Širši javnosti je postal znan na prvih demokratičnih predsedniških volitvah leta 1990 pred osamosvojitvijo Slovenije. Na njih je bil, takrat še za predsednika predsedstva RS, izvoljen Milan Kučan pred Ivanom Pučnikom, Kramberger pa se je kot presenečenje volitev in t. i. ljudski kandidat uvrstil na tretje mesto. Zanj je glasoval skoraj vsak peti, ki je prišel na volitve.

Junija 1992 je Kramberger potoval po Sloveniji in se pripravljal na decembrske predsedniške volitve, prve v samostojni Sloveniji. Ko je 7. junija govoril v Jurovskem Dolu na trgu sredi vasi, je okoli 18.45 njegov nastop prekinil strel. Zadet je bil v levo ramo, krogla pa mu je prestrelila tudi eno od glavnih žil, zaradi česar je med prevozom v Zdravstveni dom Lenart umrl. Za umor so obsodili zdaj že pokojnega Petra Rotarja, ki je v zaporu preživel devet let, a različne teorije o dejanskih krivcih za Krambergerjevo smrt vse do danes niso potihnile. Obtožnica ga je bremenila, da je Krambergerja ubil z lovsko puško z nameščenim strelnim daljnogledom, policisti pa so mu v krvi namerili 2,5 promila alkohola.

Pred 110 leti so na Balkanu sicer odjeknili streli, ki so na noge spravili ves svet in zanetili svetovno vojno. 19-letnik iz BiH je leta 1914 sredi Sarajeva izvlekel pištolo in z razdalje dveh metrov večkrat streljal proti avtomobilu v katerem je bil Franc Ferdinand, prestolonaslednik Avstro-Ogrske. Prvi strel Gavrila Principa je prebil steno avtomobila in smrtno ranil njegovo ženo, drugi izstrelek pa je bil usoden za samega prestolonaslednika. Atentat se je zgodil na vidovdan – srbski pravoslavni praznik. Na ta dan je pred stoletji potekala zgodovinska kosovska bitka med Srbijo in otomanskimi osvajalci. Dogodek je bil povod za napad Avstro-Ogrske na Srbijo, s tem pa je izbruhnila prva svetovna vojna.

Ruski seznam

V zadnjih letih pa rubrike črne kronike polnijo predvsem atentati na vzhodu Evrope. O vseh padcih skozi okno zdaj ne bomo pisali, spomnili pa bomo na dva predsedniška napada. Vladimir Ilič Uljanov – Lenin, vodja rdeče boljševiške revolucije, je leta 1918 preživel atentat, ko je nanj streljala anarhistka Fanni Kaplan. Vendar sta v mu takrat v rami ostali dve krogli. Eno so sicer kasneje odstranili zaradi suma zastrupitve s svincem, druge pa niso uspeli. Leta 1922 je doživel prvi infarkt, po katerem je imel težave s koncentracijo. Sledila sta še dva, po katerih je postal delno paraliziran in ni več mogel govoriti. Za voditelja Sovjetske zveze je bil usoden četrti infarkt leta 1924.

V čečenskem glavnem mestu Grozni je ob praznovanju dneva zmage 9. maja 2004 odjeknila močna eksplozija. Bombo je razneslo pod častno tribuno za pomembne goste, kjer je sedel takratni čečenski predsednik Ahmad Kadirov. Ta je bil za predsednika Čečenije na zrežiranih volitvah ob podpori Moskve izvoljen oktobra 2003, čečenski uporniki so ga poskušali že večkrat ubiti. Kadirov, ki se je med prvo rusko-čečensko vojno (1994–1996) boril na strani upornikov in je proti ruski vojski razglasil džihad – "sveto vojno", je v drugi rusko-čečenski vojni prestopil na rusko stran. Zaradi ruskega nasilja nad Čečeni so ga čečenski uporniki razglasili za izdajalca. Med deseterico ubitih je bil tudi Ahmad Kadirov, položaj čečenskega predsednika zdaj zaseda njegov sin Ramzan Kadirov. 

Poleg politikov tarča tudi predstavniki sedme sile

Po Evropi pa niso močno odmevali samo umori politikov, ampak tudi predstavnikov sedme sile. Slovaška, ki jo je danes pretresel poskus atentata na premierja Roberta Fica, ki so ga v bolnišnico prepeljali v kritičnem stanju, se je na naslovnicah evropskih medijev znašla že leta 2018. 

Takrat je bil na svojem domu skupaj z zaročenko umorjen preiskovalni novinar Jan Kuciak. Večkrat sta bila ustreljena v glavo in prsni koš, stara sta bila le 27 let. Šlo je za enega najbolj šokantnih umorov novinarjev v novejši zgodovini Evrope. Ob njem stoji tudi umor malteške novinarke Daphne Caruana Galizia, ki je bila leta 2017 ubita v eksploziji bombe, podtaknjene v njenem avtomobilu. Oba novinarja sta postala tarča zaradi preiskovanja povezav med vladnimi uradniki in kriminalnimi združbami.

Oktobra 2008 je v Zagrebu odjeknila močna eksplozija. Zatresle so se okoliške stavbe, stekla na njih so popokala. Zagrebčane, ki niso vedeli, kaj se je zgodilo, je zajela panika. Kmalu se je izkazalo, da je šlo za atentat, tarča pa je bil lastnik tednika Nacional in eden najbolj izpostavljenih hrvaških novinarjev Ivo Pukanić. Umrl je tudi njegov sodelavec, vodja marketinga Niko Franjić, ki se je znašel na napačnem kraju ob napačnem času. Poleg tega sta bili ranjeni še dve osebi.

Dogodek je pritegnil veliko pozornost v celotni regiji, hrvaški policisti pa so s prstom pokazali na kriminalno združbo. Dve leti pozneje so na zagrebškem sodišču na skupno 150 let zapora obsodili šest moških. Politično ozadje atentata pa do danes ni bilo razkrito.

Brata Cherif in Said Kouachi sta 7. januarja 2015 malo pred poldnevom s kalašnikovkama vdrla v uredniške prostore tednika Charlie Hebdo v Parizu in ubila 12 ljudi, med njimi najbolj znane francoske karikaturiste. Morilca, ki sta izrazila pripadnost teroristični mreži Al Kaida, so po dveh dneh na begu v tiskarni severno od Pariza v silovitem strelskem obračunu ubili pripadniki posebnih policijskih enot. Francoski satirični tednik je v javnosti postal bolj znan leta 2006, ko je objavil karikaturo preroka Mohameda, ki jo je izvorno objavil danski dnevnik Jyllnads-Posten, in takrat sprožil množično ogorčenje muslimanov po vsem svetu. Leta 2011, ko je objavil novo karikaturo Mohameda z naslovom Charia Hebdo, je bil tednik tarča napadov z molotovkami.

Dolga leta se je s smrtnimi grožnjami zaradi svojega dela soočal tudi nagrajeni pisatelj Salman Rushdie. Iranski vodja ajatola Homeini je leta 1989 zaradi Rushdiejevega romana Satanski stihi nad pisateljem razglasil fatvo oziroma smrtno obsodbo. Prevajalca, ki je Satanske stihe prevedel v japonščino, so ubili. Rushdie se je moral vrsto let skrivati pod lažnim imenom, dobil je tudi policijsko zaščito. Avgusta 2022 pa ga je v New Yorku večkrat zabodel 24-letni Hadi Matar. Rushdie je napad sicer preživel, vendar je pri tem oslepel na eno oko. Po napadu je imel še najmanj 15 različnih ran na območju prsnega koša. Utrpel je tri hude rane na vratu, poškodovano je imel tudi roko. Sedanje vodstvo Irana je po napadu zanikalo, da bi imelo kakršne koli povezave z napadom.

Iran je sicer dve leti pred tem pretresla likvidacija enega najvplivnejših ljudi v državi. Pentagon je potrdil, da so leta 2020 na ukaz takratnega predsednika Donalda Trumpa v zračnem napadu na bagdadskem mednarodnem letališču ubili poveljnika elitnih enot iranske revolucionarne garde al Kuds, generala Kasema Solejmanija.

Umor premierja z najdaljšim stažem pa je nedavno šokiral tudi Japonsko. Šinza Abeja je napadalec ustrelil neposredno pred objektivi televizijskih kamer in fotoaparatov. Abe je imel govor v podporo enemu od kandidatov na prihajajočih volitvah v zgornji dom japonskega parlamenta, ko sta odjeknila dva strela. 

Abe je bil ustreljen v vrat in je nato v bolnišnici umrl, fotografi pa so ovekovečili prijetje storilca, ki so ga že nekaj sekund po streljanju varnostniki podrli na tla.

Za nekdanjega japonskega premierja je bilo usodno simpatiziranje s Cerkvijo za združitev, ki jo številni označujejo za verski kult. Do te organizacije je zamero gojil tudi strelec, saj je bil prepričan, da je povzročila bankrot njegove matere in razdor v družini. Abeja je opisal kot enega najvplivnejših simpatizerjev Cerkve združevanja, a je vseeno dodal, da Abe ni bil njegov "prvotni sovražnik". Za tarčo si ga je izbral šele po tem, ko ni mogel pridobiti dostopa do nobenega od vodij organizacije.

Pred več sto ljudmi je umrl tudi Pawel Adamowicz, župan poljskega mesta Gdansk. 27-letni napadalec ga je januarja 2019 zabodel na odru na dobrodelni prireditvi. V preteklosti je zaradi oboroženih ropov več bank v mestu prestal večletno zaporno kazen. Šlo naj bi za duševnega bolnika in podpornika vladajočih konservativcev, ki naj bi Adamowicza napadel iz maščevanja zaradi obsodbe na zaporno kazen, za katero je krivil opozicijsko liberalno stranko, katere član je bil v preteklosti župan.