Po sami definiciji o žrtvah komunizma so iz tega izključeni državljani Kraljevine Jugoslavije iz Banovine Slovenije, ki so padli kot mobilizirani ali prostovoljni pripadniki nemške ali italijanske agresorske vojske na tujem. So pa te vojske sejale po Evropi morišča brezimnih žrtev nacifašizma. Enako vojaki agresorjev na našo državo (6. 4. 1941–maj 1945) ne morejo biti žrtve komunizma itd. Ironično je takrat celo sama napadena Kraljevina Jugoslavija bila nedemokratična in polfašistična. So pa smrtne žrtve agresorja bili številni domači prebivalci, se pravi nacifašistične žrtve, mnogi res še brez grobov in varuhov spomina.
Enako kot sami vojaki agresorja v neki državi tudi (zlasti prostovoljni) kvizlinški domačini v njihovih vrstah ne morejo soditi med žrtve komunizma – ali katolicizma ali česarkoli. Denimo v okupirani Sloveniji belogardisti kot pomožne enote italijanske vojske (MVAC) in ne domobranci kot pomožne enote nemške vojske (Slowenische Landswehr). Je pa smiselno še posebej voditi samostojne zločine teh kvizlingov kot podkategorijo v zločinih nacističnega okupatorja.
V nekaterih evropskih državah so se celo domači nacisti rodoljubno uprli agresorski nemški vojski. Padli so kot čigave žrtve? V Italiji so se nemški okupacijski vojski (od septembra 1943) upirale tudi katoliške odporniške formacije. So po neki apelski logiki tam tako padli nemški vojaki žrtve katolicizma? V Franciji so med okupacijo številni Francozi postali (plačani) ovaduhi za nemško oblast, za kar je marsikdo (zvečine zasluženo) plačal z življenjem že med vojno. Od roke prokomunističnih ali prokatoliških odporniških gibanj. A jih nimajo za žrtve komunizma niti katolicizma in so brez dneva spomina nanje. So pa večni opomin.
Tudi pri nas so med 2. svetovno vojno bili v podporo okupatorju (plačani ali celo ne, ni jasno, kaj je huje) domači ovaduhi (»konfidenti« v poročilih okupatorja) in pomožna vojska. Da je okupator zaradi te presenetljive pomoči lahko aretiral, zapiral, streljal, ubijal na desetine tisočev prebivalcev Slovenije. Čigave so te žrtve? Teh kvizlingov se je treba vsekakor spominjati (tudi s povednimi obeležji) kot opomin bodočim rodovom, morda res kar na dan 13. 5., ko so, kolikor je doslej znano, prvič slovenski kvizlingi, in to v v vojaški enoti italijanskih orožnikov (1941, Mala gora pri Ribnici), s puško v roki napadli slovenske upornike (organizacije TIGR).
Tisti bolj redki prebivalci Slovenije v pomožnih vojaških enotah, ovaduhi in pomagači okupatorja ali aktivni propagatorji odvračanja od pomoči odporniškemu boju so zato po pričakovanju bili tudi pri nas na udaru odporniškega gibanja ali celo samih neorganiziranih rodoljubnih prebivalcev, zato nimajo moralne pravice do absurdnega naziva žrtev odporniškega gibanja (komunističnega, katoliškega ali kateregakoli že). Do (povedno?) označenega groba pa vsekakor da.
So pa maloštevilni prebivalci Slovenije izven teh kategorij, ki so bili po krivici žrtve odporniške roke, po pomoti ali namenoma. Kar je vnebovpijoče krivično in dolžno vsega opravičila. A dandanes po slovenskih pokopališčih bolj redko vidimo na grobovih imena in priimke tam pokopanih iz bolj oddaljenih časov (pradedje ali celo dedje svojcev). Ki so tako izgubili svojo pravico do označbe na grobu in spomina nanje. Ne da bi koga, posameznika, cerkev ali civilno gibanje, to motilo.
Igor Mravlja, Ljubljana
