Živi z DUŠEVNO MOTNJO, za katero trpi vse več ljudi

Predrag Katanić se je boril z bipolarno motnjo, ko je spoznal ljubezen svojega življenja, pa je dobil podporo in spoznal: "Ni sramota imeti diagnozo, sramota je ubijati, krasti, lagati ali goljufati. Imam bipolarno motnjo, imam pa tudi super psihiatra in terapijo, imam ženo, otroke, službo, prijatelje ..." je na družbenem omrežju zapisal Predrag Katanić iz Čačka. Dodaj še: "Nisem super-človek, sem samo nekdo, ki je bil podprt, da se sprejme takšnega, kot je."

Predrag je prepričan, da se je pri njem vse skupaj začelo že v otroštvu

Skoki in amplitude v razpoloženju so bili prisotni že tekom otroštva. Bil je dober učenec. Študiral je tisto, kar ga je zanimalo. Njegovi starši, uspešni restavratorji, so njemu in njegovi sestri zagotavljali materialne koristi in ljubezen. Žal pa premalo dejanske prisotnosti. Upor je nekaj značilnega za puberteto, vendar je imel, kot pravi, že takrat signale ekscesa, na katere bi se moral nekdo odzvati.

Bežal je pred samim seboj

"Moja sestra je prva vstopila v svet plesa in me potegnila za sabo, ker je bilo malo moških plesalcev. Gledal sem vse filme o plesnih velikanih, ki sem jih našel, Michael Jackson, Patrick Swayze, ljudje, ki jih občudujejo z odprtimi usti ... In predstavljal sem si sebe kot te legende. Ples se je pravzaprav pojavil v mojem življenju kot ena najlažjih vstopnic za zadovoljitev potrebe, ki sem jo imel: biti viden, priljubljen, biti občudovan zaradi svojih veščin, nastopiti. Zdaj vem, da je bil to nekakšen beg od sebe."

Najhuje je bilo, ko očeta tri leta ni bilo

Nadaljuje: "In že smo pri tistem bipolarnem trenutku. Moj oče je bil v Avstraliji tri leta in v tem kritičnem obdobju mojega odraščanja sem ga zelo pogrešal. Ravno sem stopil v polnoletnost, ko sem zapadel v svojo prvo večjo depresivno krizo," opiše zametke resnejše težave in nadaljuje z bolečimi trenutki: "Sedel sem na klopi in jokal. Ko se je oče vrnil, mu ni bil všeč sin, ki ga je našel. Verjamem, da takrat ni znal odreagirati drugače ... Umaknil sem se vase. Dobro se spomnim, da sem sedel na klopci ob Moravi in ​​dolgo jokal. Po nekaj takih dneh so se starši odločili, da gremo k psihiatru. Na žalost mislim, da mi je zdravnik naredil medvedjo uslugo. Niti govoril ni z menoj. Samo predpisal mi je nekaj antidepresivov, ki sem jih jemal. Čez nekaj časa sem se počutil bolje in to je bilo to."

• Marjan Ogorevc o duševnih boleznih: "Potrebno je pogledati, v kakšnem okolju živi oseba, ki ima težave."

Sledi najtežje obdobje v njegovem življenju

Trajalo je približno pet, šest let, z več krizami in več hospitalizacijami, vedno v fazah manije. Bipolarna motnja ga je dvakrat skoraj pokončala, ko je v maničnih fazah povzročal prometne nesreče, a se iz njih tudi izvlekel brez praske. In ne, poudarja – ni se hotel ubiti, ni šlo za to. Običajno se je vse zgodilo, ko ni jemal predpisane terapije. 

Nato pa sledi prelomnica

"Prelomnica, da sem sprejel sebe in svojo situacijo, je bil trenutek, ko sem leta 2002 spoznala Mario. Moja žena je moj največji uspeh v življenju skupaj z otroki, ki so hvala bogu nastali iz te velike ljubezni. Ona je moj dar od Boga in nebes, upam, da sem tudi jaz njej dar.

Spoznala sva se in sprejela drug drugega. Na najinem prvem zmenku sem ji povedal vse o sebi, svoji diagnozi. Povedal sem ji tudi, da se s tem res ne ukvarjam pogosto, vendar da ne vem, kako se bo ona borila jutri, če bova imela otroke in bom jaz v bolnici v eni izmed slabih faz. Objela me je, poljubila in pristala na skušnjavo, ne da bi vedela, kaj to pravzaprav pomeni."

Kasneje se je zgodilo nekaj, na kar jo je vnaprej opozoril: "Prvo krizo sem imel, ko je bila noseča z najinim prvim otrokom in končal v bolnišnici. To in še marsikaj drugega smo premagali. Smo živi dokaz, tako kot naši čudoviti otroci, da brez ljubezni ni življenja in da je bipolarna motnja nekaj, s čimer se da kvalitetno živeti."

Na žalost pa njegova mati ni nikoli sprejela njegove diagnoze, oče pa tudi ne. Odšli so s tega sveta, ne da bi se s tem sprijaznili. Posebej težak je bil zanj odhod mame, ki je sprožil nov val redefiniranja problemov iz preteklosti. 

Še eno osebo želi omeniti. To je njegova lastna sestra, ki mu je bila in je opora. Bila je med prvimi, ki je sprejela situacijo, a ne kot katastrofo, ampak kot dejansko stanje. In Predrag o njej govori z veliko ljubeznijo. 

Predrag za enega največjih uspehov v svoji izkušnji z boleznijo šteje trenutek, ko je šel na oddelek psihiatrije čačanske bolnišnice in rekel: "Ne počutim se dobro, potrebujem pomoč." Pravi, da gre za gesto odgovornosti ne samo do sebe, ampak predvsem do svoje čudovite družine in otrok.

"Nimam se česa sramovati, čeprav so takšne stvari že od nekdaj prepovedana tema. Najdejo se ljudje, ki bodo s prstom kazali name. Jaz se s tem ne ukvarjam. Tudi moja družina se strinja, da o tem glasno govorim. Če nekdo zaradi mojih besed spozna, da se ne sme sramovati svoje bolezni ali poiskati pomoči, mi je uspelo, kar sem želel. Naredili smo nekaj pomembnega. In da se malo pošalim - jaz imam vsaj papir. Bolj nevarni so tisti, ki ga nimajo in niso pregledani." 

Vir: stil.kurir.rs

Preberite si še:

• Če imate vsaj 4 lastnosti s tega seznama, ste zelo posebni: le 1 % ljudi ima ta redek tip osebnosti
• NAJLJUBŠI ZAJTRK NIKOLE TESLE: Jedel ga je vsak dan in trdil, da mu daje moč in bistrost
• Slabi sosedje KORENJA: Ta rastlina ne gre dobro skupaj s korenčkom!

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk