Po sredinem atentatu je zdravstveno stanje 59-letnega slovaškega premierja Roberta Fica še vedno resno, a ni več v smrtni nevarnosti. Atentatorja, 71-letnega pesnika Juraja C., so po dejanju prijeli.
Prozahodna liberalna predsednica države Zuzana Čaputova, ki se ji izteka mandat, je pozvala voditelje strank na sestanek, da bi zmanjšali politične napetosti. Nedavno izvoljeni predsednik Peter Pellegrini, ki sodi v nasprotni, Ficov nacionalistični tabor, je prav tako miril strasti in stranke pozval, naj prekinejo kampanjo pred evropskimi volitvami. Skrajneži v vladi, kot je voditelj skrajno desne Slovaške nacionalne stranke Andrej Danko, pa obtožujejo opozicijo in medije, da imajo »krvave roke«.
Tudi notranji minister Matuš Šutaj Eštok je v četrtek na novinarski konferenci napadel medije. Obtožil jih je, da so z razpihovanjem sovraštva do premierja prispevali k vzdušju, ki je vodilo do atentata. Dejal je tudi, da je Juraj C. deloval sam in da je njegovo dejanje politično motivirano: »Razlogi, ki jih je storilec navedel, so, da nasprotuje ukinitvi posebnega tožilstva (za boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji), ukinitvi vojaške pomoči Ukrajini, vmešavanju vlade v javno televizijo in odpustitvi predsednika sodnega sveta.«
Ločnice polarizirane družbe
Vendar o storilcu prihajajo na dan protislovne trditve. Pred leti naj bi tako pripadal neki proruski skupini, pred nekaj tedni pa je na svoj blog zapisal, da je slovansko bratstvo neumnost, kar naj bi bila kritika premierja Fica, ki je delno naklonjen Putinovi Rusiji. Še bolj nenavadno je, da je Juraj C. v javnosti nastopal kot zapriseženi nasprotnik nasilja.
Vsi komentatorji kot okoliščino, ki je vplivala na atentat, vidijo močno polarizacijo v slovaški politiki. Na eni strani je nacionalistični, do neke mere proruski tabor, v katerem sta dve domnevni socialdemokratski stranki, ena je Ficova. Drugo stran pa predstavlja bolj liberalni prozahodni tabor, v katerem so desnosredinske stranke. Analitik dr. Aleš Maver gre še dlje: »Gre za velike razlike v pogledih med podeželjem in večjimi mesti, kot so Bratislava in Košice, ki pa so tudi posledica razlik v gospodarski razvitosti. Zato je bil Fico za mnoge Slovake na podeželju najboljši predstavnik njihovih interesov, za liberalnejše usmerjene v večjih mestih pa pravo strašilo in utelešenje vsega slabega.«
Tleča iskra nasilja
Če so nasprotja in tudi sovraštvo med dvema ali več političnimi tabori nekaj običajnega v demokratičnih državah, pa se zdi, da je na Slovaškem tega več kot običajno. To se je pokazalo v agresivnosti med volilno kampanjo za predsedniške volitve pred nekaj tedni, ko je Fico nekatere opozicijske politike in novinarje označil za »podgane« in »prašiče«, prozahodno predsednico Čaputovo pa za »ameriško agentko«. Podobno je bilo pred parlamentarnimi volitvami septembra lani, ki so Fica po petih letih vrnile na oblast.
Če je Fico v zadnjem času obtoževal medije, da podpihujejo sovraštvo do njega, pa je prav on vseskozi iskal nekoga, v kogar bi lahko usmeril sovraštvo Slovakov. Tako je skupaj s skrajno desnico in drugimi populisti trdil, da Slovaško ogrožajo Romi, pozneje so bili to migranti in zatem še ameriško-madžarski milijarder George Soros s finančnim podpiranjem nevladnih organizacij. »Zdaj ta vlada trdi, da Slovaško ogrožajo neodvisni mediji in nekatere nevladne organizacije,« pravi slovaški politični analitik Radoslav Štefančik. »Gre pa ravno za tiste nevladne organizacije, ki zahtevajo transparentnost porabe javnega denarja in financiranja političnih strank. Pri takšnem vzdušju, ko je razpihovanje sovraštva strategija komuniciranja, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo sovraštvo prešlo v nasilje. Videli smo lahko, da so iz sovraštva ubili dva mlada homoseksualca. Razpihovanje sovraštva je glavni vzrok za atentat na slovaškega premierja.«
Strah pred večjo polariziranostjo
Štefančik se boji, da bodo populisti po tem dogodku poskušali še bolj mobilizirati potencialne volilce in da bo slovaška družba še bolj polarizirana. Številni politiki pač ugotavljajo, da je razpihovanje strahu in sovraštva najbolj učinkovit način pridobivanja glasov. »Druga pot je, da bi presegli razlike in poskušali iskati širši konsenz pri gradnji družbe,« še pravi Štefančik.
Podobno razmišlja Maver: »Prepričanje, da parlamentarna večina daje pravico do stoodstotnega uveljavljanja lastnih zamisli, ki je trenutno značilno za skoraj vse politične skupine v Evropi, tudi na Slovaškem, gotovo ne bo moglo pomiriti delitev. Treba bi bilo obnoviti duha kompromisa, ki je bil značilen za zahodnoevropske demokracije po drugi svetovni vojni.«
