Ljudje si pod izrazom "dvojna osebnost" pogosto predstavljajo kinematografske upodobitve skrivnostnih likov, ki se nenadoma preobrazijo iz častitljivih državljanov v zlobne zlikovce.
Najbolj znan literarni primer tega pojava je zgodba o Dr. Jekyllu in Mr. Hydu, ki jo je napisal Robert Louis Stevenson. V tej klasični pripovedi avtor raziskuje dualnost človeške narave, kjer se znotraj ene osebe bije boj med dobrim in zlim. Vendar pa, kljub popularni percepciji, Stevenson ni opisoval kliničnega primera dvojne osebnosti, temveč metaforo o moralnih in etičnih bojih, s katerimi se sooča vsak človek.
Izraza "dvojne osebnosti' ne poznata ne psihologija in ne psihiatrija, obstaja le pogovorni termin, ki ga ljudje uporabljajo za opisovanje zelo različnih vedenj in stanj, ki segajo od hinavščine in dvoličnosti do resničnih (a zelo narobe razumljenih) psiholoških motenj.
Zastarela pojmovanja dvojne osebnosti
Nekatere duševne motnje in osebnostna stanja, kot so psihopatija, narcisizem, mejna osebnostna motnja, bipolarna motnja, motnje odvisnosti in disociativna identitetna motnja, so se vsem razlikam navkljub 'znašle' pod istim dežnikom "dvojne osebnosti". Zato bomo z razlago resničnih simptomov in značilnosti vsakega stanja v nadaljevanju pojasnili, kako te motnje vplivajo na vedenje in čustvovanje posameznikov, pa tudi zakaj je napačno pripisovanje izraza "dvojna osebnost" lahko škodljivo.
V današnji družbi, kjer je znanje o duševnem zdravju vedno bolj dostopno, je pomembno, da se odmaknemo od zastarelih in zavajajočih izrazov. Šele boljše razumevanje kompleksnosti duševnih motenj in osebnostnih stanj pa lahko spodbudi bolj sočuten in informiran pogled na duševno zdravje, ki se v resnici tiče slehernega izmed nas.
1. Psihopatija: maskiranje resničnega jaza
Psihopatija je motnja, ki se pogosto napačno interpretira kot "dvojna osebnost" zaradi značilnega razkoraka med javno podobo in zasebnim vedenjem posameznika.
Psihopati so mojstri pretvarjanja. Delujejejo šarmantno in uglajeno, so karizmatični in dajejo vtis ambicioznih ter sposobnih posameznikov. Znajo narediti odličen prvi vtis in ljudje jih pogosto vidijo kot izjemno privlačne. Njihova zunanja podoba je pogosto skrbno dodelana, saj jim služi kot odličen paravan za doseganje njihovih ciljev.
Proč od javnega življenja in v situacijah, v katerih jim fasade šarma in prijaznosti ni treba več ohranjati, pa se lahko razkrije povsem drugačen obraz. Na plan pridejo njihova čustvena hladnost, manipulativnost in pomanjkanje empatije. In prav ta, notranja podoba psihopata, v resnici odraža njegovo pravo naravo.
Navidezen vtis 'dvojne osebnosti' je pri psihopatih zgolj posledica skrajno preračunljivega vedenja, kjer posameznik zavestno izbira, kateri del svoje osebnosti bo prikazal, da bo to najbolje služilo njegovim ciljem.
2. Narcisizem: skrivanje za fasado popolnosti
Narcisi vlagajo ogromno truda v ohranjanje svoje podobe popolnosti in uspeha pred svetom, kar lahko vključuje pretirano poudarjanje lastnih dosežkov in zmanjševanje uspehov drugih. Ta zunanji sij je še posebej pomemben, saj so narcisi izjemno občutljivi na mnenja drugih in zelo ranljivi ob morebitni kritiki ali zavračanju.
Njihova druga plat - tista, ki je ranljiva, negotova in včasih pretirano občutljiva na vsako obliko nasprotovanja ali kritike - je pogosto vidna zgolj njihovim bližnjim in posameznikom, ki so jih narcisi zapletli v svoje manipulativne igre.
Nič hudega sluteče najbolj šokira, ko prvič ugledajo obraz jeznega narcisa ali so celo deležni njegovega 'svetega' besa. Takrat narcis pokaže povsem drug obraz, ki je v ostrem nasprotju z njegovo običajno zbrano in samozavestno podobo. Narcistični gnev, ki se pojavi, ko se narcis počuti ogroženega ali neustrezno cenjenega, je zato postal eden najbolj povednih primerov "dvojnosti".
Ta razkorak med javno podobo samozavesti in zasebno ranljivostjo je razlog, zakaj se lahko zdi, da imajo narcisi "dvojno osebnost", kar seveda ne drži. V ozadju omenjene psihične dinamike se v resnici odigrava 'zgolj' huda notranja borbo med željo, da bi bili občudovani, in strahom pred zavrnitvijo.
3. Mejna osebnostna motnja: ekstremna čustvena nihanja
Mejna osebnostna motnja (imenovana tudi bordeline) je kompleksna duševna motnja, za katero so značilna intenzivna čustvena nihanja in nestabilni medosebni odnosi.
Ljudje s to motnjo pogosto izkušajo svet v skrajnostih, kar je znano kot črno-belo mišljenje. Ta način dojemanja lahko vodi do zelo različnih vedenj v različnih situacijah, od ekstremno ljubečih in skrbnih do nenadnih izbruhov jeze ali sovraštva. In prav ta izrazita, hitra in pogosto dramatična čustvena nihanja lahko ustvarijo vtis, da ima oseba z MOM "dvojno osebnost".
Na primer, oseba z mejno osebnostno motnjo lahko intenzivno idealizira nekoga, ki ji je blizu, da bi ga v trenutku razočaranja ali občutka zapuščenosti začela demonizirati. To nenadno preklapljanje med skrajnimi čustvi in vedenji lahko zmede tako osebo, ki trpi za to motnjo, kot tiste okoli nje.
V ozadju njihovih burnih čustvenih nihanj gre videti preigravanje bolečih notranjih bojev z občutki praznine, strahu pred zavrnitvijo in zapuščenostjo ter potrebo po stabilnih in varnih medosebnih odnosih. Prav negotovosti in zakoreninjeni strahovi pa so tisti, ki povzročajo njihovo čustveno nestabilnost in občasno napeto vedenje.
Razumevanje teh globokih notranjih bojev je ključnega pomena za prepoznavanje, da mejna osebnostna motnja ni primer "dvojne osebnosti", temveč resna čustvena motnja, ki zahteva sočuten pristop in ustrezno zdravljenje.
4. Motnje odvisnosti: dramatične spremembe pod vplivom substanc
Odvisnost je resna motnja, ki vpliva na vedenje in razpoloženje posameznika, še posebej ko je ta pod vplivom substanc, kot sta alkohol in droge.
Alkohol, na primer, deluje kot centralni depresant, ki zmanjšuje zadržke in spremeni človekovo percepcijo, kar pogosto povzroči izrazito drugačno vedenje. Ljudje, ki so sicer mili in mirni, se lahko pod vplivom alkohola naenkrat spremenijo v nasilne, impulzivne ali nesramne osebe. To nenadno spremembo lahko spremljajo tudi iskreni, a pogosto neprimerni izrazi čustev in mnenj, ki se jih trezni morda niti ne zavedajo ali jih zavestno skrivajo.
Te dramatične spremembe lahko ustvarijo napačen vtis, da so odvisniki "dvojne osebnosti" – eno so, ko so trezni, nekaj povsem drugega pa postanejo pod vplivom alkohola. Tudi v tem primeru navidezne dvojnosti ne povzroča nekakšen čudne razcep v osebnosti, temveč spremembe v vedenju povzroča vpliv substanc na možgane. Alkohol in droge namreč spreminjajo čustvene in vedenjske reakcije posameznika.
Morda vas bo zanimalo tudi:
- Robert Balfour Louis Stevenson se je rodil leta 1850 in bil diplomirani odvetnik, vendar se je preživljal kot pisatelj. Kronično je bolehal za tuberkulozo in posegal po različnih psihotropnih drogah, kot so alkohol, marihuana in opij. Zanimivo je, da je Stevenson pozneje trdil, da se mu je zaplet romana Nenavadni primer doktorja Jekylla in gospoda Hyda razkril v sanjah.
5. Disociativna identitetna motnja: onkraj hollywoodske dramatizacije
Disociativna identitetna motnja, pred letom 1994 imenovana in bolje znana kot multipla osebnost, je zaradi pretirano dramatičnih upodobitev v filmih in na televiziji ena izmed najbolj napačno razumljenih duševnih motenj.
Naj najprej kar takoj pojasnimo, da disociativna identitetna motnja ni osebnostna motnja, temveč skupaj z bolj znano posttravmatsko stresno motnjo in drugimi disociativnimi motnjami spada med travmatske motnje.
Kljub popularnim napačnim predstavam ljudje s to motnjo dejansko ne premorejo več ločenih osebnosti, temveč imajo - tako kot vsi drugi - eno samo osebnost, znotraj katere pa se (zaradi vplivov travme v zgodnjem otroštvu) oblikujejo z amnezijo ločena identitna stanja oz. različna stanja jaza, ki imajo lahko svoje spomine, lasten stil vedenja in samosvoje načine interakcije z okoljem.
Ti deli (ali identitetna stanja) so disociirani s pomočjo amnezičnih pregrad, ki služijo kot zaščita pred bolečimi spomini in čustvi, ki so povezana z zgodnjo travmo.
Tudi v primeru disociativne identitetne motnje skratka ne drži, da bi šlo za "dvojno" ali "multiplo osebnost" (kar je tudi eden glavnih razlogov, zaradi katerega so motnji leta 1994 spremenili ime).
Disociirana stanja namreč niso ločene osebnosti, temveč 'zgolj' travmatizirani deli iste osebnosti, posamezniki, ki trpijo za to motnjo, pa si bolj kot kaj drugega zaslužijo več razumevanja in predvsem sočutne obravnave.
Motnjo je mogoče ozdraviti (ali narediti vsaj nekoliko lažje obvladljivo) s psihoterapijo. Pomembno je le, da je izbrani terapevt izurjen v delu s travmo.
Dualnost kot del človeške narave
Termin "dvojna osebnost", kot smo raziskali, ni povezan z nobeno specifično psihološko motnjo, temveč se nanaša na obče človeško izkušnjo.
Dvojnost, ki jo iščemo v drugih, je v resnici lastnost, ki jo najdemo v vsakem izmed nas.
Že Sigmund Freud, oče psihoanalize, je skozi literarne analize, kot je tista o Dr. Jekyllu in Mr. Hydu, opozarjal na stalno bitko med idom, egom in superegom v naših umih.
Dr. Jekyll v slavni zgodbi predstavlja ego, racionalni del, ki teži k ohranjanju družbenih norm in moralnosti, medtem ko Mr. Hyde simbolizira id, prvinski, impulzivni del, ki išče takojšnje zadovoljstvo brez moralnih zadržkov. Hydeova divja narava in nasilni impulzi predstavljajo regresijo v manj civilizirano, bolj prvinsko fazo človeškega razvoja.
Zgodba o Jekyllu in Hydu tako ni le komentar o dvojnosti človeške narave, ampak tudi o evolucijski teoriji in družbenih normah. Z razumevanjem teh literarnih del in psihoanalitičnih teorij lahko bolje dojamemo lastne notranje konflikte in razumemo, zakaj so zunanje manifestacije teh konfliktov pogosto napačno razumljene kot "dvojne osebnosti".
Naša družba napreduje in z njo tudi naše razumevanje duševnih motenj. Z razbijanjem mitov in napačnih predstav lahko razvijemo bolj sočuten in informiran odnos do vseh oblik duševnega zdravja. S prepoznavanjem, da so te "dvojnosti" del človeškega stanja, pa se lahko bolje opremimo za podporo tistim, ki se soočajo s pravimi psihološkimi izzivi.
Preberite si tudi:
- Telesna psihoterapija: Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo
- Osebnost človeka: psihološka in duhovna perspektiva tega, kar nas dela edinstvene
- Travmatične izkušnje nas naredijo bolj empatične
Novo na Metroplay: "Brez trdega dela in discipline ni vrhunskih rezultatov!" | Janja Garnbret