Rasim, France in Sašo

Moji trije očetje, 3. del

»Zagreb je, vsaj ta, ki sem ga poznala, lažje zadihal po letu 2000, ko je postal župan Milan Bandić. Na neki poslovni večerji sem spoznala Branimirja, ki je bil nekaj časa del njegove ekipe.

Bil je poročen, kar mi je zelo odgovarjalo. Druženje z njim mi je bilo zelo dragoceno, saj mi je pomagal razumeti politične viharje, ki so divjali po prestolnici. Po značaju je bil sangvinik, zelo družaben, optimističen in impulziven. Užival je, ko sem ga razvajala. Ni mu bilo nerodno, ko me je vzel s seboj v gledališče, na zabave, na počitnice. Skupaj sva bila malo več kot deset let. Potem pa mu je zbolela žena, čez noč me je pustil na cedilu in z menoj pretrgal vse stike. Česa podobnega nisem pričakovala, zato me je njegovo ravnanje zelo prizadelo. Da bi bila mera polna, me je poklical neki Jakob iz Krškega. Povedal mi je, da je Rasim, moj biološki oče, na poti iz Nemčije v domovino doživel prometno nesrečo. Obvestil me je, da leži v bolnišnici v Salzburgu. Brez razmišljanja sem sedla v avto in se odpeljala tja. Bila sem že na pol poti, ko me je spet poklical.

'Mislim, da je v Salzburg pripotovala tudi njegova družina. Bodi previdna, da ne pride do zapletov,' me je posvaril.

Imela sem srečo, da sem naletela na dr. Zormana, ki je bil po rodu Slovenec. Odkrito sem mu povedala, kdo sem in h komu sem prišla. Bil je zelo razumevajoč. Pod večer, ko v bolnišnici ni bilo več obiskov, je prišel pome in me peljal k očetu. Komaj sem ga prepoznala.

Več kot uro sem sedela ob njem in ga držala za roko. Dvakrat je odprl oči in me pogledal. Zdelo se mi je, da se mi je nasmehnil. Čeprav sva se videla le štirikrat, se mi je v tistem trenutku zdelo, da sva bila skupaj, trdno povezana, vse življenje. Ponoči je zaradi notranjih krvavitev umrl.

Mami sem poslala sporočilo, pa mi ni odgovorila. Škoda. Prespala sem v prijetnem hotelu, ki sem ga našla na Cesti Franca Jožefa. Ponoči sem se samo premetavala. Dve težki izgubi v zelo kratkem času sta me zelo potrli. Prvič v življenju mi je bilo žal, da ob sebi nimam moškega, ki bi mu naslonila glavo na rame. Pa ko bi imela vsaj veliko družino, pet otrok na primer. Nič od tega. Tako prekleto samo in osamljeno sem se počutila!

Med petdesetim in šestdesetim letom se ženska znajde v obdobju, ko ni ne tič ne miš. Starci je še ne zanimajo, mladi bi jo imeli le zaradi seksa. Moja dejanska leta so kazale roke in tudi vrat. Začela sem nositi pulije in 'tričetrt' rokave. Sem bila nečimrna? Nikakor! Borila sem se za svojih pet minut, za preživetje. Tudi ljudje na splošno so se zelo spremenili. Postali so lačni slave, uspeha in dobrih služb. Za nekaj sto evrov več plače bi šli preko trupel. Nekoč sem službeno letela na Japonsko. Upala sem, da si bom poleg napornih službenih obveznosti izborila še kakšen dan zase. Želela sem obiskati Sakai. Starši mojega nekdanjega ljubimca so bili še živi, nič niso imeli proti, ko sem jim pisala, ali se lahko srečamo. Poslovni razred na letalu je bil poln poslovnežev, uglednih mož, večino med njimi sem tudi osebno poznala. A kaj so delale med njimi mlajše ženske? 'Manj ko boš spraševala, bolje bo zate,' mi je namignil sodelavec.

Zdelo se mi je, kot bi mi zarili nož v srce, ko so me naključni znanci, verjetno nehote, spraševali, ali že imam vnuke in podobno. Imela sem občutek, kot da so me začeli porivati stran od sebe, med upokojenski sloj.

Ne, niso me več kot toliko prizadeli, res ne. Sem se pa pošteno zamislila nad prihodnostjo. Nekoč sva v času poletnega dopusta imela s sinom teden dni zelo slabo vreme. Na poti proti otoku Pag sem le lučaj stran od glavne ceste zagledala razpadajočo kamnito hišo. 'Kaj, ko bi jo kupila in jo spremenila v hišo apartmajev?' sem vsa navdušena predlagala sinu. Sprva se mu je zdela moja ideja precej nora. Čez nekaj dni sva začela iskati lastnike. Bili so raztreseni malodane po vsem svetu. Na zapuščino svojih prednikov niso bili čustveno navezani, razveselili pa so se ideje, da jo je nekdo pripravljen kupiti.

Minilo je pet dolgih let, preden je bila podrtija obnovljena. Pet apartmajev je bila dobra naložba za mojo starost. Ja, prav ste slišali! Za mojo starost! Še zmeraj sem bila v dobri kondiciji, ne nazadnje sem trikrat tedensko igrala tenis, sem in tja sem spustila v stanovanje tudi kakšnega moškega. Energije – tudi za posteljne zadeve – sem imela več kot dovolj. Le obveznosti kakšnih daljših intimnih zvez sem odločno odklanjala. Z odpravnino ob odhodu v pokoj sem si kupila še eno manjše posestvo v osrednji Dalmaciji. Še dobro, da nisem iskala 'stranskih', četudi veliko cenejših poti. Celoten nakup je potekal po zakonu in predpisih. Zakaj vam to govorim? Zato, ker je, potem ko smo bili ravno sredi adaptacije, iz Nemčije prinorel sin mojega prodajalca. Obnašal se je kot kakšen nemogoč bedak, prepričeval me je, da je oče mentalno 'premaknjen', da se z njim ni posvetoval in podobno. Sčasoma se je Filip, tako mu je bilo ime, malo unesel. Takrat je postal čisto drug človek. Postala sva celo prijatelja.

Tudi v postelji se kar dobro ujameva. Naj povem, da mi je ravno sredi teh nepotrebnih bojev z birokracijo in tudi s Filipom umrla mama. Nisem šla na pogreb. Zakaj bi le šla? Še tega se nisem mogla spomniti, kakšna je bila videti, ko sva se nazadnje srečali. Saj veste: stran od oči, stran od srca! Kasneje mi je Saško povedal, da je bilo z njo težko živeti. A jo je imel rad bolj, kot si je zaslužila. Zanimivo pa je bilo, da je bila vse do zadnjega dne ljubosumna name. Bolj ko sem razmišljala, kako in zakaj si je čisto po nepotrebnem grenila življenje, bolj se mi je smilila …«

(Konec)