So znanci in so prijatelji. Tisti najbližje srcu. In jih – v (pre)redkih srečanjih – nekako ne želiš deliti z nikomer. Kot obstaja domišljija, ki je samo tvoja. To nemo, a odločno pajdašinjo imaš samo zase. Zlepa te ne pusti na cedilu. Kot bi prisluhnil školjki, ki evocira pacifiške valove, ki jo, čeprav jih surova skalnata obala nenehno zavrača, vsakič in vedno znova neutrudno poljubljajo.

Domišljija je osupljiva. Predstavlja pomemben element človekove inovativnosti v znanosti, umetnosti in v vsakdanjem življenju. Resnična dejanja, ki se zgodijo (pre)pogosto, se namreč hitro obrabijo, dolgočasijo, nas naveličajo. Malone zabrišejo nas v fascikel pozabe: luknjač za papir, klink klank klipsna in adijomare. Domišljiji se tovrstne predestiniranosti ni treba bati. Zajamčena je v možganskih sinapsah. Kot so od nekoč in za zmeraj vrstice iz romana Valovi pisateljice Virginie Woolf, ki se poglabljajo v čarobnost. Ki jo zažene lahko le poletje. Z največjo močjo sonca. Ki osvetljuje ali razsvetljuje: Vidim polja, bela od marjetic in bela od oblek, in teniška igrišča, označena z belo. Potem je bil veter in močno grmenje. Neke noči je zvezda jezdila skozi oblake. Consume me, sem rekla tej zvezdi, pokonzumiraj me. To je bilo na poletni solsticij.

Vem, da danes bo srečen dan … Ferantov vrt. Nonin radio z anteno. Sinje nebo. Sladoledni oblaki. Ustavljen veter. Jutranje meglice. Snežno beli španski vetrci iz Domače peke. Pojoče ptice. Brezčasnost. Vrnitev na kraj. Ki podoživlja nekdaj. Tisto. Tja in nazaj. Pok storžev. Otok čudes. Steklenice bezgove šabese. Napeta žepnica. Lju-beznica. Davno pozabljena. Resnica. Prepognjen list. Čudežni tvist … Poletje prihaja. Čas je za domišljijo. Prisluhni školjki, na uho te vabi, prisluhni vanjo, kako igra ti, vabi te za sanjami!