Težko je reči. A do takšnega zaključka nas lahko vodijo množični izgoni prebivalcev iz njihovih domov. Že pred meseci je prišlo do množičnega izgona milijona ljudi s severa Gaze. Od tam so jih nasilno evakuirali in jim nikoli niso dovolili vrnitve. Veliko jih je bilo ubitih pri poskusih vrnitve, ko so prečkali rezervat Wadi Gaza (rečno območje sredi Gaze, op. p.). Obstaja nevarnost, da demografske, fizikalne in morfološke spremembe urbanih območij, ki jih Izrael vsiljuje Gazi, v očeh izraelskih voditeljev dobivajo podobo trajnega stanja. Do takšnega razmišljanja sta nas pripeljali dve dejstvi. Izrael je v zadnjih mesecih večkrat dejal, da bodo morali ponovno osvojiti Gazo – morali jo bodo ne ponovno naseliti, temveč razseliti. Takšna razmišljanja so se pojavljala že pred 7. oktobrom, zatem pa tudi v nekaterih vladnih krogih. Izrael se z vojaško okupiranih območij dejansko nikoli ni umaknil. To je realnost, ki traja od začetka okupacije leta 1967.
Mogoče je, da Izrael sedanjo stanje v Gazi vidi kot trajno. Toda to je nesprejemljivo. Na dolgo zagroženo invazijo na Rafo, ki se dogaja, ne bi smeli gledati kot na vnaprejšnje dejstvo. Morali bi jo ustaviti. Poglejte, koliko rdečih linij je Izrael že prekoračil. Tudi ameriška administracija je dejala, da je invazija na Rafo ena izmed rdečih linij. Rafa je kraj, kjer je večina ljudi iz Gaze našla varno zatočišče. Izrael jim je dejal, naj se odpravijo tja. Kam pa bodo odšli zdaj? V Al Mavasi (manjše mesto na jugu Gaze ob morju, op. p.), ki ne more sprejeti polovice ljudi, ki so jih usmerili tja? Tam ni tekoče vode in stranišč. To je tako nehumano početje, da ga je težko opisati z besedami.
Od začetka vojne je veliko svetovnih voditeljev kritiziralo izraelsko vojaško operacijo v Gazi, toda nihče med njimi ni uporabil besede genocid, ki ste jo v svojem zadnjem poročilu Anatomija genocida uporabili sami. V poročilu ste opisali tri dejanja genocida, ki naj bi jih Izrael zagrešil v Gazi, podobno kot je v svoji tožbi proti Izraelu pred meddržavnim sodiščem opredelila Južna Afrika. Zakaj svetovni voditelji ne uporabljajo besede genocid?Zahodni voditelji ne uporabljajo te besede. Obstaja zadržanost do kritiziranja Izraela, tudi v času genocida. Tudi če nočejo sprejeti takšne opredelitve, obstajajo vmesni ukrepi meddržavnega sodišča. Sodišče je namreč prepoznalo verjetno nevarnost za pravice Palestincev, ki so zaščiteni s konvencijo o genocidu. To pomeni, da obstaja verjetnost, da prihaja do genocidnih dejanj. Čeprav bi ta odločitev sodišča morala biti sprožilec, da države sprejmejo določene ukrepe, se to ni zgodilo. Ne vem, zakaj se to ni zgodilo, nisem politični analitik. Vem le, da je to kršitev mednarodnega prava.
V svojem poročilu navajate tri dejanja genocida: ubijanje pripadnikov skupine, povzročanje fizične in psihične škode skupini ter namerno povzročanje škode pripadnikom skupine s ciljem, da se jo uniči delno ali v celoti. V zadnjih sedmih mesecih je bilo razseljenih več kot 70 odstotkov prebivalstva Gaze. Več kot 70 odstotkov stavb je uničenih ali močno poškodovanih. Obnova bo dolgotrajna in bo stala vsaj 40 milijard dolarjev. Zakaj pri vseh teh dejstvih mednarodna skupnost ne deli vaših ocen stanja?Svet ni monoliten. Globalni jug se v veliki meri strinja s to zaskrbljenostjo in mojo analizo. Tudi nekateri politični voditelji na Zahodu jo presojajo, vprašanje pa je, kako daleč so pri izražanju zaskrbljenosti Izraelu pripravljeni iti. Obstaja psihološka zadržanost glede kritike. Izrael je bil vedno nedotakljiv, ta nedotakljivost pa je vodila do tega, kar vidimo zdaj. Razumem odgovornost do Izraela zaradi holokavsta in občutek krivde na Zahodu. Tega bi morali imeti do Judov poleg Izraela kot takega. Obstaja veliko Judov po svetu in tudi v Izraelu, ki nasprotujejo dejanjem Izraela.
Nastaja napačno razumevanje, koga naj bi še naprej spoštovali zaradi dogajanja v zgodovini, v najtemnejšem poglavju zgodovine Evrope. Delno se poraja tudi razmišljanje, da ne moremo gledati na to, da so človeška bitja enaka. Ko se omenja število ubitih Palestincev, pogosto vidim, da se ne razume, kako zelo je bila uničena humanost. Mnoge vlade na Zahodu niso sposobne premisleka, kaj bi tolikšno število mrtvih pomenilo zanje, če bi se enako zgodilo njihovi skupini. Toda to ne velja tudi za družbe na Zahodu. Vidim mnoge, ki ne morejo več prenesti nadaljevanja ubijanja in poniževanja Palestincev. Predvsem mladi zahtevajo pravičnost, medtem ko so njihova politična vodstva v stanju, ki ga sama opisujem kot kolonialno amnezijo.
Se lahko po vojni v Gazi razmere vrnejo v status quo pred njo – torej v nadaljevanje sistema apartheida, nenehno kritiziranje zahodnih vlad, s čimer pa ni nobenih sprememb za pravice Palestincev?Zame je od začetka vojne jasno, da se status quo ne more nadaljevati. Ne more se nadaljevati status quo sistema apartheida, ki je fragmentiral in ločil Palestince. Prav tako se ne more nadaljevati status quo razmislekov svetovnih voditeljev, da bodo pravice Palestincev uresničene, ko bo prišlo do rešitve dveh držav, kot da bi ta lahko padla z neba in se sama uresničila. Medtem je sicer vsem postalo jasno, da je rešitev dveh držav postala nemogoča zaradi nadaljevanja ekspanzije Izraela njegovim neodpovedanim ozemeljskim ambicijam na Zahodnem bregu, v vzhodnem Jeruzalemu, zdaj pa tudi v Gazi, kjer želi vzpostaviti tamponsko območje. Judovski naseljenci že govorijo, da bodo ponovno naselili severno Gazo. Cinično je, da se še vedno pretvarjamo, da so izraelska zagotovila resnična. Izrael laže mednarodni skupnosti že desetletja. Govoril je, kaj dejansko počne. Konsolidiral je status quo, dokler ta ni eksplodiral. S tem nočem pojasnjevati nasilja nad Izraelci, do katerega je prišlo 7. oktobra. Želim si, da se to ne bi nikoli zgodilo. Kaj lahko pričakujemo od prihodnosti, je odvisno od hrabrosti mednarodne skupnosti.
Kako hrabra je mednarodna skupnost v svojih premislekih o povojnem obdobju?To še ni povsem jasno. Zdi se mi, da večina svetovnih voditeljev ne ve, kaj naj storijo. Imamo Izrael, ki ukrepa, kot se mu zazdi. ZDA polresno postavljajo določene rdeče linije, preostanek Zahoda pa čaka na vodenje. Evropske države in Avstralija niso pokazale nobenih namenov, da bi prevzele vodenje, tudi moralnega vodenja ne, ki bi temeljilo na spoštovanju načel mednarodnega prava. Dejansko je bilo mednarodno humanitarno pravo nadomeščeno z ubijajočo tišino. Realnost je, da se Gaze ne jemlje več kot prioriteto.
Naša država razmišlja o priznanju Palestine z enako mislečimi evropskimi državami. Bi po vaši oceni priznanje Palestine pomagalo prizadevanjem Palestincev za dosego rešitve dveh držav?Če gre le za simbolično dejanje, to zagotovo ne bo pomagalo. Z vidika mednarodnega prava je pomembno, da imajo ljudje pravico do samoodločbe – pa naj ta prihaja ali v obliki neodvisne države ali v popolnem uživanje njihovih pravic.
Nikoli ne bom prepričevala držav članic, da vprašanje državnosti ni relevantno. Pomembno pa je, kakšne pravice imajo ljudje. Če boste priznali državo Palestino in potem ne boste storili nič več od tega, to ne bo spremenilo ničesar. Če se prizna Palestino, a se nato prizna tudi, da izraelska okupacija predstavlja agresijo in da Palestinci nimajo zgolj pravice do upora, temveč tudi pravico do samoobrambe, se nekaj spremeni. In kaj potem? Bodo države uvedle prisilne ukrepe? Glede na to, kako se države počasi odzivajo na genocid v Gazi, si ne znam predstavljati, da bo priznanje Palestine kaj več kot zgolj simbolno dejanje.
Toda po drugi strani je priznanje dobro dejanje, če slovenska vlada misli, da bo s tem ustvarjenega več prostora za drugačno politično realnost. Po moji oceni zdaj ni prioriteta priznanje palestinske države, temveč končanje grozodejstev na okupiranih palestinskih ozemljih. In čeprav je pozornost zdaj usmerjena predvsem v Gazo, se je nasilje močno razširilo na Zahodni breg in vzhodni Jeruzalem. Od 7. oktobra je bilo zunajsodno ubitih več sto ljudi, na tisoče pa jih je pridržanih brez obtožbe ali sojenja. Raven zlorab in slabega ravnanja z zaporniki v izraelskih zaporih je že dobro dokumentirana, verjetno pa so te ocene še precej konservativne. Sprašujem se, na kaj države čakajo, da ne ustavijo tega nasilja. Takšno stanje ne škodi le Palestincem, temveč na dolgi rok tudi Izraelcem, ker bodo postali še bolj varnostno negotovi.
Ste tudi zagovornica poziva k uvedbi sankcij proti Izraelu in dezinvestiranju vanj, zato da bi se ustavila vojna v Gazi in nasploh kršenje palestinskih pravic. Toda države tem pozivom ne sledijo, kvečjemu kakšno posamično podjetje. Kako realistično je pričakovati, da bi države na Zahodu, torej tam, kjer je to najpomembnejše, sledile pozivom k sankcijam?Državam ne priporočam, da uvedejo sankcije proti Izraelu zaradi sovraštva do Izraela. Ničesar drugega ne govorim proti Izraelu kot zgolj to, da se ne more vesti kot država apartheida. Ker pa se, morajo države sprejeti ukrepe, da bi Izrael končal prakse apartheida. Moja skrb je, da če se sprostijo ukrepi za uveljavljanje mednarodnega prava, to prinaša tudi samo erozijo mednarodnega prava, ki temelji na preprečevanju zločinov in zaščiti vseh nas pred temi zločini.
