Toda kakšna avtoriteta bi nam koristila, gotovo bi lahko gladila močan politični razkol, ki ga prav politiki zmeraj bolj širijo tudi med ljudstvo. A pri nas – če se že kdo pojavi – ima pretežek nahrbtnik ali pa mu ga naložimo/jo in jih takoj dobi po glavi. Kvalitetni ljudje se za politiko tako vedno manj odločajo.
Dokaj tipičen primer, kako pomembna je t. i. osebnost na vrhu, je npr. Tito. Raznolikost kultur, jezikov, ravni razvoja … v prejšnji Jugoslaviji je bila skorajda nepojmljiva za skupno državo. Enopartijski sistem, nedemokratična država, socialistična ideologija in čaščenje prvega moža! Tito bi gotovo dobil večino tudi na neposrednih volitvah, če bi jih imeli. Seveda je razlogov veliko, zakaj država ni mogla obstati skupaj, a dokončno razpadati je začela šele po Titovi smrti.
A notranja trenja so bila vseskozi prisotna – kljub Titovi nesporni avtoriteti, le bolj skrita in mediji o njih niso poročali, saj je zanje redko kdo vedel. Ena večjih notranjepolitičnih bitk v prejšnji državi je bila med letoma 1967 in 1972, ko so jeseni 1972 odstavili predsednika slovenske vlade Staneta Kavčiča. Bil je osebnost z vizijo!
O njem so govorili: komunist, ki je postal liberalec. V njegovem času so gradili Portorož, v Ljubljani Trg republike, Maximarket, Klinični center, pripravili načrt razvoja energetike v Sloveniji, načrtovali jedrsko elektrarno, cestni križ in dobili Ljubljansko banko! Kavčič je bil prepričan, da je prihodnost Slovenije v storitvenih dejavnostih, v znanju, informatiki, v spodbujanju zasebne iniciative in ne v težki industriji; socializem je razumel kot več demokracije in svobode.
Kavčič – komunist, ki je leta 1964 ukinil revijo Perspektive, nacionalist, ki je leta 1968 zahteval televizijski dnevnik v slovenskem jeziku! Bil je eden redkih, ki je upal Titu reči ne, ko ga je predlagal za predsednika zvezne vlade. »Vladal« je v času, ko se je Jugoslavija odpirala v svet – ekonomsko, turistično, kulturno, intelektualno, odprla meje in imela neuvrščeno politiko, ko je Evropa vrela; ko je stanje duha postalo svobodnejše, k čemur je prispeval tudi svetovni pohod medijev, ki je prebijal informacijsko zaprtost Jugoslavije.
V Sloveniji je bil Kavčič »zapečaten« s t. i. cestno afero, ko je zvezna vlada s Slovencem Mitjo Ribičičem na čelu leta 1969 spremenila prvotno odločitev in gradnjo avtocest v Sloveniji (Ljubljana– Postojna, Hoče–Levec) prestavila na jug Jugoslavije. Slovenska vlada se je temu uprla, tudi župani, ljudje so ob cestah protestirali, enako mediji. Ogorčenje je bilo veliko. V bistvu je prvič v povojni zgodovini Jugoslavije prišlo do odkritega in javnega nasprotovanja ene izmed republik federaciji. Sprva je protestirala celotna slovenska politika in bila pri tem dokaj enotna; potem pa je jih je Tito avgusta 1969 poklical na Brione!
Tito je Kavčiču očital, da ne gre samo za ceste, ampak da preveč povzdiguje položaj Slovenije v Jugoslaviji in da preveč odriva E. Kardelja. Očitali so mu populizem. Predsednika slovenskih komunistov F. Popita je npr. na brionskem sestanku zelo skrbela popularnost ljudi, ki skušajo s pretiranim zagovarjanjem slovenskih interesov doseči osebno priljubljenost, tudi v škodo zveze komunistov (ZK). Javno mnenje iz leta 1968 namreč priča, da je bil Kavčič v tem času najbolj priljubljeni politik v Sloveniji. Očitali so mu »liderstvo«.
Na Brionih je Tito podprl zvezno vlado, Kavčiču pa očital, da ruši enotnost in da spodbuja očitke, da se Sloveniji krade. Usoda Kavčiča je bila tako odločena, čeprav so ga odstavili šele leta 1972, saj so morali najprej rešiti večje probleme v Srbiji in na Hrvaškem, kjer se je liberalizem še bolj širil. Probleme so pogosto reševali s Titovim pismom, ki so ga potem prebirali tudi v vseh delovnih okoljih in z njim disciplinirali članstvo ZK. Tako je tudi Titovo pismo septembra 1972 naredilo piko na i.
Na seji ZK, na kateri so odstavljali Kavčiča, je referat bral Andrej Marinc. Zahteval je »diferenciacijo«, čistko, tudi v kulturi, publicistiki, šolstvu. Dejal je, da je »skrahirala začetna ideja o tercializaciji naše družbe in težnja, da postanemo nekakšen servis Evrope, s tem pa družba komijev in uslužnostnih delavcev«.
Na podlagi Titovega pisma se je uprl neenotnosti, ki vodi v politični pluralizem. Čistka je bila popolna. Posloviti se je moralo okoli 300 vplivnih ljudi. Politiki so se takrat delili na kavčičevce in popitovce, a kavčičevce je bilo treba odstraniti! V bazi so čistko vzeli tako zares, da je morala partija zamenjavo kadrov celo zaustaviti.
In tako se je končal slovenski liberalizem in začeli so se svinčeni časi. Vstopili smo v obdobje partijske monolitnosti, s tujimi posojili kupljenega socialnega miru, gospodarski in politični razvoj se je obrnil v skladu s Kardeljevimi smernicami nazaj k ekstenzivni industriji, ki je zaposlovala veliko nekvalificirane delovne sile, kar je povzročilo priseljevanje delavcev iz drugih jugoslovanskih republik.
S. Kavčič je na skrivaj, ker ga je nadzorovala služba državne varnosti, pisal dnevnik, v katerem se je odzival na aktualno dogajanje v družbi. Dnevnik sta po njegovi smrti leta 1987 za objavo pripravila Igor Bavčar in Janez Janša, hranil pa ga je Niko Kavčič.
In zdajšnji politiki so še vedno ujetniki starih časov in takratnih političnih manir, lahko bi se iz zgodovine več naučili.