Doktrina pandemičnega šoka in krizni kapitalizem

Socialna, ekonomska in psihofizična dobrobit marsikoga je odvisna od teh napovedi, takšna vsakodnevna realnost pa vodi množice ljudi v stanje šoka, dezorientacije, individualne in kolektivne travme ter strahu pred smrtjo, kar je več kot odlična priložnost za vpeljavo določenih idej. Te ideje, kot pravi Naomi Klein, ne vzniknejo ob pojavu krizne situacije, temveč so vnaprej predvidene in čakajo na primeren trenutek, njihov namen pa ni iskanje načinov, kako zmanjšati trpljenje ali zaščititi življenja ljudi, da bi se lahko varno približali ponovnemu odprtju družbe. 

Zgodovina 20. stoletja nas uči, da velike gospodarske družbe načrtno izrabljajo različne oblike krize, da bi uveljavile politike, ki omogočajo bogatenje elite. In tudi s to krizo ni nič drugače. Zlorablja se za oblikovanje nove kapitalistične paradigme permanentne izolacije, distance ter postopne digitalizacije družbe, ki temelji na politikah ostrega nadzorovanja in kaznovanja. Ime česa je torej doktrina pandemičnega šoka, ki nas vodi v nezavidljivo realnost kriznega kapitalizma?

Čudežno zdravilo sodobnega kapitalizma je doktrina šoka in 'samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe', je dejal Milton Friedman, sporni arhitekt povojne neoliberalne ekonomije. Gre za doktrino, ki temelji na ideji, da je treba vsako krizo uporabiti za širitev trga in povečevanje dobičkov velikih podjetij, po drugi strani pa predstavlja grožnjo demokraciji, poštenosti in pravičnosti. Po mnenju Naomi Klein je vizija takšne družbe uspešno skrita tudi v jeziku znanosti in se popolnoma ujema z interesi velikih multinacionalk, ki globalno covidno krizo izrabljajo za vpeljavo politik, ki jih širša javnost v običajnih okoliščinah nikoli ne bi dopustila.

 V 'normalnih' razmerah se vse odločitve sprejemajo na podlagi nasprotujočih si interesov, korporacije pa zaradi močne opozicije težko vpeljujejo določene regulacije in politike. Za kaj takšnega je potrebna šok terapija, kar covid-19 vsekakor je. Spomnimo, da je bila uvertura v novo, "covidno" realnost medijsko prikazovanje padajočih ljudi, ki umirajo kar na ulici. Mediji so vsakodnevno prikazovali s trupli natrpane tovornjake in neskončno število krst, kar je na globalni ravni povzročilo šok in čez noč smo se znašli v stanju izrednih razmer, ki jim ni videti konca. 

Besedna zveza "izredne razmere" je čudežna strategija, ki ekonomski, zdravstveni, politični in strokovni garnituri omogoča izmikanje odgovornosti, po drugi strani pa se s tem izkorišča dezorientacija prestrašenega ljudstva, ki je sankcionirano, če ne upošteva pravil in določil, ki jih plasirajo politiki, zaviti v ogrinjalo stroke in pod diktatom tehnokratskih elit. Vseprisotna grožnja virusa, prestrašeno ljudstvo in psihološki aspekt zapiranja družbe ustvarjajo primerno okolje za razcvet avtoritarnih politik, ki nas vodi naravnost v kitajski scenarij popolnega nadzora in odsotnosti individualne volje. Pri vsaki krizi, ki jo politiki uspe zlorabiti, gre vedno nekaj hudo narobe in v ozadju je največkrat grozljiv scenarij preoblikovanja sveta. Živimo v času kolektivne travme, ki se zlorablja za uresničevanje partikularnih korporativnih interesov. Kot vse kaže, bo tudi tokrat odločil profit.

Tehnologija kot rešitev

Naomi Klein svari, da postaja distanca temelj naše prihodnosti, 'vizionarji' prihajajoče dobe pa so milijarderji, ki želijo zgraditi visokotehnološko distopično družbo – vsako dejanje, beseda in odnos postaja sledljiv, nadzorljiv in podatkovno dostopen. Oblasti se povezujejo s tehnološkimi giganti – šole, bolnišnice, tudi policija in vojska večino svojih bistvenih funkcij za visoko ceno predajajo kar v roke zasebnih tehnoloških podjetij. V času zaprtja je bil sprejet tudi načrt za trajno integracijo tehnologije v naše vsakodnevno življenje – primer je New York, ki je poskusni zajček za ta načrt. 

Nekdanji izvršni direktor Googla Eric Schmidt je ob tem dogovoru izjavil, da se svet postopoma pripravlja na novo realnost telezdravstva, teletrgovine ter učenja, dela in delovanja na daljavo, ki temelji na širokopasovni povezavi. Eden izmed vodilnih odločevalcev je celo dejal, da ne more verjeti, da imamo ob vsej tehnologiji sploh še fizične prostore in mesta za druženje, ko pa lahko vse opravimo kar od doma, na daljavo. Naši domovi niso več zasebni prostori, temveč postajajo zdravniške ordinacije, šole, telovadnice in banke, hkrati pa tudi zapori ali nekakšen domači panoptikum, v katerem smo ves čas izpostavljeni nadzoru. 

Tehnologija postaja temelj te dobe in edina rešitev za človeštvo. Anuja Sonalker, direktorica podjetja Steer Tech,  je izjavila, da so "ljudje biološka nevarnost, ne stroji". Ob misli, da je človek virus, se krepi robotizacija, katere temelj je redukcija človeka, ki je po naravi politično, družbeno bitje, sposobno (so)delovanja, združevanja, odločanja o skupnem dobrem in s tem preprečevanja (tudi) političnih in ekonomskih katastrof. Po besedah Hannah Arendt ima radikalno zlo veliko opraviti s fenomenom vzpostavljanja odvečnosti ali neustreznosti ljudi kot ljudi. 

Če je 20. stoletje mučila ideja o kreaciji novega človeka, se v 21. stoletju soočamo z idejo odstranitve človeka in njegove nadomestitve. Ena izmed posledic covidne krize je tudi poglabljanje neenakosti med ljudmi, družba pa se deli na privilegirane in neprivilegirane; medtem ko Jeff Bezos s falično raketo opleta po vesolju in razmetava tuj denar, Amazonovi delavci kljub prepovedi sindikalnega združevanja stavkajo zaradi pomanjkanja osnovne zaščitne opreme. Za veliko večino virus predstavlja nočno moro omejitev, za druge pa sredstvo za doseganje profita. 

Prispodoba obrnjenega reliefa

Uspeli so nas prepričati, da s sprejemanjem ukrepov ter ekonomskih in političnih načrtov rešujejo človeštvo in ga dvigujejo na najvišjo raven, in sicer pod pretvezo, da gre za odziv na covid-19. V resnici se dogaja ravno nasprotno. Ideja, da je tehnologija temelj prihajajoče dobe, nas spravlja v globel Marianskega jarka. Za demokracijo ni več prostora, ljudje ne smejo in ne morejo več odločati niti o lastnem telesu, življenje pa postaja vse bolj podobno živemu laboratoriju, v katerem dotik in združevanje nista dovoljena. Soočamo se z ekonomsko prilastitvijo tehnologije, kar vodi v visokotehnološko, digitalizirano realnost, ki temelji na odsotnosti dotika. Na krilih šoka, ki ga je povzročila pandemija, se približujemo viziji odtujene, konfliktne, bolne in vse bolj distopične družbe.

Kaj storiti?

Naomi Klein trdi, da šoki in doktrine ne gredo vedno po poti, ki jo začrta politika. Demokracija predstavlja največjo nevarnost viziji visokotehnološke digitalne prihodnosti velikih korporacij in potek dogodkov je mogoče zasukati z upiranjem normalizaciji skrajnih ukrepov, ki omejujejo javne prostore. Covidna kriza nas uči, da je mogoče čez noč uvesti radikalne spremembe, ki jih lahko človek doseže le z aktivnim delovanjem in združevanjem, z oblikovanjem kritičnih institucij in kritičnih javnih prostorov ter z bojem zoper skupno krivico. Kdo bi si mislil, da bo revolucionarno dejanje v 21. stoletju prav medsebojni dotik, ki je ključna oblika družbenega veziva.