"V komuno sem vstopil zaradi alkohola."
"Ker sem bil preveč odvisen." "Od česa?" "Od marihuane."
"Od kokaina, ekstazija, speeda, LSD, gobice."
"In potem se je začela celotna zgodba."
Rene, oba Luka in Peter so odvisniki, ki se zdravijo v komuni v Novi Gorici, in hkrati pogumni mladi moški, ki so o svojih preizkušnjah, bližnjicah in padcih odkrito spregovorili pred kamero. Da zbudijo, okrcajo, opogumijo.
"Jaz sem že pri enajstih fantaziral, da bom kadil travo, da se bom enkrat zadel. Ker sem bral na Facebooku, da je to pač zdrava alternativa alkoholu, da ti ne škodi, da se ne moreš zasvojiti. Prvič sem poskušal pri šestnajstih, potem pa se je stopnjevalo. Enkrat na mesec, potem vsak vikend, potem cel vikend, čez teden pred šolo, med šolo, med odmori, ves čas. Pustila mi je hude posledice, psihološke najbolj. Bil sem anksiozen, težko mi je bilo komunicirati z ljudmi," se padca v brezno odvisnosti spominja danes 23-letni Luka. Ki se je po srednji šoli kljub temu vpisal na fakulteto. "Na športno fakulteto, ampak tam nisem opravil nič, nobenega izpita, nič," prizna.
Njegovemu 30-letnemu soimenjaku se je prav tako ponujala prihodnost v športu. "Sem bil večkrat državni prvak, trikratni državni prvak na 100, 200 in 400 metrov. Potem sem delal zraven še fakulteto. Naredil diplomo iz varnostnega inženirstva, v bistvu sem varnostni inženir, potem sem se naprej vpisal, na magisterij. Sem vse izpite naredil, ampak potem magistrske naloge nisem napisal," pripoveduje. Zanj se je trnova pot odvisnosti začela po poškodbi. "Ko sem si nogo poškodoval, sem začel piti, nehal sem trenirati, vdal sem se v usodo." Vrtinec ga je hitro potegnil vase. "Od kokaina, MDMA, ekstazijev, speeda, LSD, gobice. Najprej je bil alkohol, trava zraven, vedno več sem iskal, od kokaina naprej in na koncu sem vse zmešal in ugotovil, da to nisem jaz, da je to neka žival."
"Jaz sem že pri 15-ih začel delati in sem imel preveč denarja," medtem pripoved začne 22-letni Rene. "Vedno sem se počutil kot nekdo iz ozadja, nesprejetega predvsem in je bilo najlažje konzumirati kokain. Še posebej je to pomagalo pri puncah, da sem se lažje pogovarjal z njimi," se spominja. In nadaljuje: "Vedno mi je kdo težil, daj, naredi to, daj, naredi ono, jaz pa sem vse obljubil. Edino takrat, ko sem to konzumiral, sem se lahko umiril, sem se lahko sprostil, sem mislil, da sem lahko jaz jaz le takrat, ko sem s kokainom. In potem karkoli si dobil, je šlo za kokain, in če ti je zmanjkalo denarja, si se zadolžil in potem si moral malo več delati, da si odplačal."
Nato so ga vrgli iz hiše. To je bila brca, ki jo je potreboval, da je nehal.
"Vsi odvisniki iščemo nekaj, česar nimamo, nismo srečni, zmeraj nam nekaj manjka, zmeraj ni nekaj prav, samo nekaj jočemo." To so besede četrtega sogovornika, 29-letnega Petra, ki je že blizu zaključka programa. Pa ga zato kaj stiska? "Seveda!" odgovori. "Tukaj se naučiš biti na miru, živiš v enem ritmu, v enem tempu in cele dneve delaš sam na sebi oziroma se ubadaš sam s sabo in s svojimi sokomunci, s programom, s tematiko, ker naredijo človeka. Zunaj tega časa ni."
A njegovo možnosti so dobre. Pri tistih, ki zaključijo celoten program in tudi potem ostanejo v stiku z njim, je uspešnost več kot 80-odstotna, pove strokovni vodja programa Skupnosti Srečanje Zvonko Horvat Žnidaršič.
"Sooča te z dejstvi, hočeš nočeš. Igraš vlogo žrtve, drugih pet ljudi ti reče: 'Ti igraš vlogo žrtve.' Te postavijo pred dejstvo in ob tem dejstvu moraš razmišljati, tuhtati, opredeljevati. Ali je to to, ali jaz še vedno živim v neki iluziji?" pove Peter.
Pa je naporno? "Ja, na začetki je bilo, ker se nisem znal sprijazniti, da sem odvisnik in da bom tukaj dve leti," prizna Rene. A se splača. "Vse se je spremenilo, že odnos s svojci. Prej se nisem mogel pogovarjati z očetom, midva sva imela tišino, sva hodila eden mimo drugega, bila sva tiho, nisva si znala reči dober dan, dober tek, takih normalnih stvari. In tudi na sebi sem veliko naredil, bolj sem samozavesten," pravi Rene.
Peter, ki kmalu zapušča komuno, že razmišlja o prihodnosti. "Ne vem točno še, kaj bom, imamo kmetijo, delo je." Luka bi se vrnil v šport. "Da nadaljujem to kariero, tudi če bom bil pri veteranih, da dajem mladim zagon, da treniram, prej sem bil tudi trener. Če imate težave s poškodbami, se borite do konca in vztrajajte na svoji poti," polaga mladim na srce. Rene pa k temu doda preprost, a koristen nasvet: "Pogovarjajte se."
Do prepovedanih substanc še nikoli ni bilo tako lahko priti kot danes. Mladi mamila naročajo preko spleta, starostna doba se niža, strah pred grozljivimi posledicami uživanja izginja. Za povrh se je duševnih stisk, ki jih je po pandemiji več, kratkotrajno lažje rešiti z omamo kot dobiti ustrezno pomoč, utapljajočo v čakalnih vrstah.
Podatki Policije kažejo, da se je razširjenost uporabe prepovedanih drog v zadnjih desetih letih zvišala, predvsem na račun konoplje. "In pa sintetični kanabinoidi, ti so še posebej problematični. Na psiho delujejo precej neprijetno. Pa vedno bolj se popularizira uporaba THC-vejpov. To niso ti vejpi v trgovinah, ampak so vejpi s tekočino THC, ki imajo precej visoko vsebnost. Ena močna trava ima od 10 do 20 odstotkov THC , ti pa imajo 60 do 70 odstotkov," opozarja Mina Paš, dr. med. z Drogarta.
Na trgu je vse več sintetičnih drog, ki so lahko zelo nevarne. Na DrogArtu zato nudijo anonimne teste vzorcev drog, tudi marihuane.
Navsezadnje pa, kaj je najboljša zaščita oziroma preventiva? Enoznačnega odgovora ni. Prav gotovo pa veliko vlogo pri tem igrajo, kar bi potrdili tudi oba Luka, Rene in Peter, družinska varnost, povezanost, zaupanje in pogovor. Pa tudi delo oziroma konjički, ki človeka zadovoljujejo in preganjajo praznino.
