Preseneča dejstvo, da se tako slabo učimo na izkušnjah. Pričakovali bi, da ministrstvo pripravi jasno, pregledno in razumljivo analizo dejanskih potreb in možnih rešitev. Večina analiz posameznih področij verjetno že obstaja, treba jih je le združiti v koherentno celoto. Generalne usmeritve glede opuščanja fosilnih goriv so jasne in zanje obstaja širok družbeni konsenz. Prav tako obstaja konsenz glede nujnosti brezpogojnega varovanja narave in naravnih okolij, ki pa ga žal že ne razumemo vsi povsem enako.
Kot resno opcijo za energetsko samopreskrbo imamo zaenkrat na voljo vodo, veter, sonce in jedrsko energijo. Za prve tri velja, da nanje že močno vplivajo klimatske spremembe, kar bi bilo treba v analizi nedvomno upoštevati. Pregled možnosti izrabe vodne in vetrne energije bi moral predstaviti, koliko področij, če sploh, je v državi še mogoče izkoristiti brez škodljivih posledic za okolje in naravne habitate, koliko energije bi na ta način lahko pridobili in kakšni bi bili stroški izgradnje in vzdrževanja novih elektrarn.
Pri razmišljanju o izkoriščanju sončne energije mnogokrat pozabimo na okoljske vplive ter stroške izdelave, transporta in razgradnje panelov. Solarna energija je močno odvisna od vremena in optimalno deluje le okoli 30 odstotkov časa. Predvsem pa za zagotovitev zadostnih količin energije potrebuje velikanske površine solarnih panelov, ki jih je nemogoče smiselno umestiti v prostor brez pomembnih posledic za okolje.
Ostane torej še jedrska energija. Zaradi dveh večjih nesreč in težav s skladiščenjem radioaktivnih odpadkov velja za skrajno problematično. A primerjave kažejo, da je jedrska energija varnejša od energije, pridobljene s pomočjo fosilnih goriv in, kot je nedavno izjavil dolgoletni direktor NEK Stane Rožman, je elektrarna danes v boljši kondiciji, kot je bila pred 40 leti, kar kaže na velik napredek v razvoju te tehnologije. Res pa je, da goriva zanjo ne moremo izdelati sami. A če bi se Slovenija namesto klečeplazenja za pridobitev enoletnega statusa nestalne članice varnostnega sveta Združenih narodov raje resno zavzela za radikalno preobrazbo te organizacije, z ukinitvijo VS in privilegijev velikih, bi morda lahko dosegli dogovor, da se svetovni jedrski arzenal zmanjša na količino, ki zadostuje le za enkratno uničenje sveta, vse ostale zaloge pa se nameni proizvodnji energije v jedrskih reaktorjih.
Priprava natančne, celostne in pregledne analize vseh možnosti energetske prihodnosti Slovenije, ki bi jo revidirali in podpisali neodvisni strokovnjaki s področij energetike, geografije, klimatologije, hidrologije, biologije, ekologije, ekonomije … bi imela več koristi. Državo bi prisilila v celosten premislek in formulacijo jasnih in razumljivih argumentov za odločitve. Omogočila pa bi tudi javno izrekanje (referendum) o energetski strategiji države. Državljani bi tako dobili možnost razumeti prednosti in slabosti različnih opcij in odločati o svoji prihodnosti. Le tako sprejeta zavezujoča odločitev pa bi jasno začrtala pot in cilj ter onemogočila kopico škodljivih stranpoti. Prav mogoče je, da bi se izkazalo, da je za majhno državo bolj primerno zgraditi dva manjša jedrska reaktorja kot pokrajino prekriti s stotinami kvadratnih kilometrov solarnih panelov. To bi omogočilo tudi enostaven prehod na resnično zeleno energijo, ko bodo znanstveniki uspeli izdelati delujoče fuzijske reaktorje, kar je nedvomno edino upanje za prihodnost planeta.
In prav skupne odločitve na osnovi jasno predstavljenih argumentov pogrešamo na vseh strateških področjih. Eno od njih je nedvomno tudi razvoj železniškega omrežja in ljubljanskega železniškega vozlišča, kjer po stoletju analiz, študij in variant še vedno ne vemo, kakšna bo končna rešitev.
Arne Vehovar, Ljubljana
