Mariborski teden z deaktivacijo bombe na Teznu se je končal po idealnem scenariju. Mehanska vžigalnika v 250-kilogramski zavezniški bombi iz druge svetovne vojne, ki so jo v torek med gradbenimi deli v Prevorškovi ulici odkrili po naključju, sta spretna pirotehnika v nedeljo odvila brez zapletov.
V jamo sta šla pirotehnika
Sirena za splošno nevarnost se je oglasila z zamudo, zaradi zamujanja mednarodnega vlaka, ki je po tirih mimo Tezna namesto pred poldnevom pripeljal nekaj minut čez dvanajsto. Prvič je zatulilo ob 12.18, po vsega 61 minutah pa je sirena za preklic nevarnosti že naznanila, da je Maribor rešen. »Tudi tokrat je šlo vse kot po maslu. Kot smo predvideli, sta bila vžigalnika v dobrem stanju in uspelo nam je po prvem scenariju,« je bil na prizorišču dobre volje vodja intervencije, poveljnik državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS) Darko Zonjič.
K bombi v jamo sta šla pirotehnika Jože Novak in Aljaž Leban. »Vse je potekalo normalno, ko sta vžigalnika popustila, sva ju samo še odvila do konca,« je intervencijo povzel Novak. Z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi ima že 30 let izkušenj, zato se je vprašanju, kakšni so občutki, ko se približuje bombi, nasmehnil in bil odkrit, da ima več treme pred mikrofoni in kamerami kakor pred bombo. Po Novakovih besedah je ključni del intervencije identifikacija neeksplodiranega ubojnega sredstva, kar so opravili že v torek. »Marko Karl je bil prvi pri bombi. To je najnevarnejši trenutek, torej ko se še ne ve, kakšen vžigalnik ima,« je razložil Novak. Bogate, dvajsetletne izkušnje ima tudi Leban, ki je bil v tem obdobju v Mariboru pri odstranitvi skoraj vseh letalskih bomb. »Znova smo imeli srečo. Vžigalnika sta popustila, če ne bi, bi luknjo z bombo zakopali in izvedli detonacijo,« je razložil načrt B in nadaljeval, da bodo onesposobljeno bombo prepeljali na poligon državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi pri Pivki, kjer jo bodo uničili in to izkoristili za učno vajo. »Na vaji vsako bombo poskusimo uničiti na enak način, kot bi to storili v resnični situaciji, tudi v središču mesta. Verjetno bomo na tej bombi izvedli poskus uničenja z rezanjem (kumulativnim trakom, op. p.),« napoveduje Leban.
Po megafonu tudi po turško
»Hvala vsem okoliškim prebivalcem. Kot leta 2019 so Mariborčani tudi zdaj upoštevali navodila v zvezi z evakuacijo. Imeli smo lahko delo, ker smo lahko sledili zastavljenemu načrtu. Hvala tudi vsem službam, ki so svoje delo odlično opravile,« vodja intervencije Darko Zonjič ni pozabil na preostale sodelujoče v intervenciji. Po besedah poveljnika štaba mariborske civilne zaščite Sama Robiča je v nedeljo na terenu delovalo okoli 150 pripadnikov različnih služb s področja zaščite, reševanja in varnosti. V radiju 300 metrov od bombe, kjer je veljala popolna evakuacija, je stalno ali začasno prijavljenih 139 ljudi. Okoli 90 pripadnikov Gasilske brigade Maribor in enajstih gasilskih društev mariborske gasilske zveze je dopoldne od vrat do vrat preverjalo, ali so stanovanjski in poslovni objekti na kritičnem območju prazni. Na domovih so nagovorili 131 ljudi. Ponudili so jim možnost uporabe evakuacijskega sprejemnega centra, ki je bil urejen v avli osnovne šole Martina Konšaka, kar sta izkoristila samo dva prebivalca, drugi so se znašli po svoje in odšli k sorodnikom, prijateljem ali na izlet. Kot je pojasnil Robič, je ena oseba zaradi gibalne oviranosti potrebovala asistenco nujne medicinske pomoči, niso pa se srečali s primerom, da bi bil kdo v samoizolaciji ali karanteni zaradi okužbe z virusom sars-cov-2.
Na vprašanje, ali se je evakuaciji kdo upiral, je Robič odgovoril diplomatsko: »Vse je bilo rešeno s pogovorom. Tudi naša ekipa na terenu ni doživela večjih zapletov, razen pričevanja nekaj stanovalcev, da jih letak z obvestilom, da morajo zaradi odstranitve bombe v nedeljo za nekaj ur zapustiti stanovanje, ni dosegel. Gasilci so ob pregledu območja naleteli tudi na polno parkirišče vozil mednarodnega prometa, ki so čakala, da jih naložijo na oprtne vagone vlakov. Na območju najdišča bombe je bilo parkiranih približno 90 tovornih vozil, z vozniki pa se je bilo treba sporazumeti v turškem jeziku. A je bilo tudi za to hitro poskrbljeno. Prvega izmed njih, ki je razumel nemško, so gasilci povabili v svoje vozilo, da je lahko 15 rojakom, ki so imeli tovornjake parkirane v radiju 300 metrov od bombe, v turškem jeziku po megafonu sporočil, da se morajo umakniti v zaklon.
