Vladimir Lamut v Galeriji Krka

10.11.2023 | 08:50

Vladimir Lamut: Glavni trg; olje na platnu; 1947 (Foto: Andrej Lamut)

Vladimir Lamut: Perišče ob Krki; olje na platnu; 1948 (Foto: Andrej Lamut)

Prijazno vabimo na odprtje razstave del Vladimirja Lamuta v Galeriji Krka Novo mesto, in sicer v četrtek, 16. novembra 2023, ob 19. uri. Razstava bo na ogled do 8. decembra.

POGLED NA MESTO

Umetniški opus Vladimirja Lamuta je prav gotovo povezan z neizmerno notranjo slo nemirnega ustvarjalnega hrepenenja, ki mu je narekovala oster tempo. Za njim je tako ostalo veliko likovnih del, ki so danes pomembna kulturna dediščina, največkrat povezana prav z Novim mestom in njegovo okolico.

Lamutova sla je delno izhajala iz njegovega formativnega obdobja v Zagrebu in duha časa ter dediščine zagrebške akademije, kjer je študiral pred II. svetovno vojno. Največji vtis nanj so prav gotovo naredili profesor Ljubo Babić v slikarstvu, Tomislav Krizman v grafiki (predvsem s serijami grafičnih listov mestnih vedut) in Krsto Hegedušić pri pristopu in svetovnem nazoru. Znani so Lamutovi pripisi k risbam, ki v Babićevi doktrini navajajo, da »naj ne mine niti en dan brez risbe v naravi ali po mojstrih iz kateregakoli obdobja« in da »barve lahko kupiš v trgovini, do dobre risbe pa se pride le z vsakodnevno muko in naprezanjem«.

V tem duhu so nastajala tudi dela, ki jih tokrat razstavljamo v Krkini galeriji. Na ogled so upodobitve Novega mesta, ki so del družinske zapuščine. Tematsko gre za mestne vedute, ustvarjene v Lamutovi prepojenosti z realizmom in z dodano studiozno osebno ekspresivno noto. Predstavljeni korpus nam odpira še en segment obsežnega fonda Lamutovih slik, ki imajo med drugim kronološko-dokumentarni značaj, saj je na njih mogoče prepoznati železniški most, perišče ob Krki, strojarno, bolnišnico, sodnijo in številne druge stavbe, ki konstituirajo mesto.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo upodabljanje krajine prav gotovo tema, ki se je pogosto izražala tudi skozi prizmo iskanja nacionalne identitete. Pri tem je na akademiji prednjačil prav Ljubo Babić z upodobitvami hrvaškega Zagorja, svojega intimnega habitata, ki pa je bil blizu tudi Lamutu, saj se je rodil v neposredni bližini in je imel tam sorodnike. Prototip takšnega tipa krajine je v Lamutovem delu Polja. Delo je reproducirano v monografiji Pot k vrtincem molčanja Milčka Komelja, ki je izšla ob retrospektivni razstavi leta 1987 v Novem mestu in Kostanjevici na Krki. Pri poskusu analize krajinskega slikarstva nekega prostora v nekem obdobju kaj hitro naletimo na analizo načina upodabljanja, ki je v zgodovini povezan s številnimi dejavniki, ideološkimi ali likovnoslogovnimi. Dejstvo je, da pri človeku poistovetenje s prostorom primarno poteka na teritorialni osnovi. Ana Kučan v knjigi Krajina kot nacionalni simbol (1998) povzema Johna B. Jacksona, ki pravi, da je izvor angleške besede krajina star več kot tristo let in pomeni »del zemljišča, ki ga lahko zaobjamemo s pogledom«. Toda pri predstavi o prostoru se pojavi še motiv, ki ga ne pogojuje več točka gledišča, pomeni pa določen skupek posameznih krajinskih sestavin, ki jih lahko srečujemo v različnih prostorskih kontekstih. Krajino pogosto prevajamo v različne medije, da bi jo ugledali takšno, kakršne še ne poznamo. S tem se prepleta in utrjuje v mrežah spomina in tradicije kot podoba v družbeni zavesti, ki krepi našo identiteto, a tudi ideologijo. Določa jo časovni kontekst opazovalca, njegova kultura, njegov duh. Kot takšna krajina postane proces, prek katerega se oblikujejo družbene in tudi subjektivne identitete. Njeno upodabljanje običajno nosi v sebi večplastno konotacijo. Simbolično konstituira prostor, v katerem živimo, in ga determinira. Tudi tako prostor postaja gledalcu domač. Prepričan sem, da bodo vse to doživljali tudi obiskovalci tokratne Lamutove razstave v Novem mestu.

Krajinsko slikarstvo se je pri nas začelo uveljavljati že v času romantike, dokončna utrditev podobe slovenstva pa je prišla z impresionisti, ko se je, kot piše Nadja Zgonik v knjigi Podobe slovenstva (2022), »pogled na krajino uglasil s čustvenim razpoloženjem tistega, ki se je v ta pogled vživljal«. V povezavi s tokratno razstavo je vsekakor pomembno naslednje obdobje, obdobje ekspresionizma, ko je prišlo do premika k socialni in politični krajini. Vso to dediščino je mogoče zaznati tudi na razstavljenih delih Vladimirja Lamuta, ki so nastala v razmeroma kratkem obdobju po koncu II. svetovne vojne. V času, ki je narekoval heroično slavljenje v duhu socrealizma, je Lamut sicer ostajal zvest realizmu, a je ohranjal intimističen pogled na mesto in naravo. Upodobljene figure tako niso heroizirani posamezniki, ki gradijo boljši jutri, temveč vsakdanji meščani, kot denimo na sliki Čiščenje ruševin (1946). Iz teh del ne presevajo več upodobitve v duhu predvojnega socialnega realizma, ki se ga je (zaradi kriznih časov in posledično težkih bivanjskih razmer v času študija) oklenil tudi zaradi zgledov prof. Hegedušića in skupine Zemlja ter kasneje aktivnega angažmaja v društvu Gruda (med razstavljenimi deli se temu vzdušju najbolj približa slika Breg I. in se da asociativno povezati z Miheličevimi upodobitvami Ptujske gore, nastalimi v podobni maniri), temveč so zgrajene na temeljih francoskega modernizma in klasikov, zlasti Cezanna, Matissa, Bonnarda, predvsem pa van Gogha (poimenovali so ga »dolenjski Van Gogh«). Čeprav je Lamut ustvarjal na mah in hitro, pa po mojem prepričanju v njegovih delih vendarle ne gre za hipne utrinke in zgolj topografsko beleženje, temveč za cezannovski studiozen pristop, ki zahteva najprej percepcijo, videnje in izbiro motiva, šele nato vizualiziranje motiva, ne da bi ta izgubil intenzivnost. Temu v prid govorita tako pozornost, ki jo namenja barvni modulaciji, kot tudi fokusiranje pogleda, ki je pogosto, a ne naključno, omejeno z drevesnimi krošnjami. Najizrazitejši primer tega je delo Glavni trg (1947), polno svetlobe in barvne harmonije, mehkih linij in ljudi pri vsakdanjem opravilu. To so že zametki tega, kar se je pozneje jasno izrazilo v njegovem pariškem in bruseljskem obdobju.

Posebno pozornost smo namenili tudi postavitvi slik v galeriji, tako da omogoča pogled, ki sledi nizajočim se podobam po okljuku Krke. V sodelovanju s fotografom Boštjanom Pucljem smo razstavo dopolnili s fotografijami današnje podobe teh prostorov. Pri tem je treba poudariti, da oljna slika ni topološko verističen dokument. Siegfried Kracauer je v eseju Fotografija (1927), ki je izšel v knjigi Ornament množice (Založba ̽cf., 2021), zapisal, da »v umetnini postane pomen predmeta prostorski pojav, nasprotno pa je v fotografiji prostorski pojav predmeta njegov pomen«. To je ponazoril s pogovorom med Johannom Petrom Eckermannom in Goethejem. Ko je Eckermann pripomnil, da svetloba na Rubensovi sliki krajine prihaja z nasprotnih strani, kar ni naravno, mu je Goethe odgovoril, da je mojster s tem samo genialno razodel, da umetnost ni brezpogojno podrejena naravni nujnosti, temveč ima svoje lastne zakone. Tako moramo dojemati tudi dialog med Lamutovimi slikami in Pucljevimi fotografijami. Lamut je označen predvsem kot risar in grafik, pri čemer pride veliko bolj do izraza pomen realistične topografije. Ta dela bi lahko interpretirali tudi kot študije za slike, kajti ko na platnu zatrepetajo barve in se v rečnem odblesku razblinijo v tisočere odtenke, ko se ujeti trenutek ovekoveči v harmoniji cezannovskega reda, se v navidezni enostavnosti zrcali vsa kompleksnost tradicije modernega slikarstva, ki so jo z zagrebške akademije prinesli številni veliki slovenski slikarji, med njimi tudi Vladimir Lamut.

Goran Milovanović

Vladimir LAMUT

Rodil se je leta 1915 na Čatežu ob Savi. Družina se je pozneje preselila v Novo mesto, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. V Zagrebu je najprej eno leto študiral umetnostno zgodovino (1935/1936), po opravljenih sprejemnih izpitih pa slikarstvo na pedagoškem oddelku slikarske akademije, kjer je diplomiral leta 1941. Nadaljeval je na specialki za slikarstvo, a je šolanje prekinila vojna. Leta 1938 je bil v Zagrebu eden od ustanoviteljev likovne skupine Gruda. Kot honorarni učitelj risanja je do leta 1942 poučeval na gimnaziji v Novem mestu, nato je bil aretiran in poslan v taborišče Monigo, pozneje pa v Gonars. V internaciji je z ilustracijami sodeloval pri časopisu Novice izza žice. Po vrnitvi se je sicer zaposlil na ljubljanskih meščanskih šolah Vič in Moste, a je bil bolan in strt, zato je večino časa preživel v bolnišnici. Po vojni je poučeval na gimnaziji v Novem mestu (1945–1959), ob šolski reformi pa je bil prestavljen na osnovno šolo. Leta 1954 se je dva meseca likovno izpopolnjeval v Parizu, v šolskem letu 1959/60 pa v Bruslju. Precej je razstavljal. Leta 1954 je prejel Trdinovo nagrado. Umrl je leta 1962 v Novem mestu.

Kulturno umetniško društvo Krka