Vinci Vogue Anžlovar: Murphyjev zakon je zgibanka za prvi razred

Trideset let po filmu Babica gre na jug je platna osvetlil film Dedek gre na jug. Kaj je danes drugače, odgovarja režiser Vinci Vogue Anžlovar.
Fotografija: »Ko se lotim filma, si rečem: zdaj pa bo. Ko ga končam, pa si rečem: to ni to, več sreče prihodnjič,« pravi režiser Vinci Vogue Anžlovar. Foto Marko Feist
Odpri galerijo
»Ko se lotim filma, si rečem: zdaj pa bo. Ko ga končam, pa si rečem: to ni to, več sreče prihodnjič,« pravi režiser Vinci Vogue Anžlovar. Foto Marko Feist

Film je prišel na platna 30 let po filmu Babica gre na jug. Kako se je v tem času spremenila filmska industrija pri nas?

Digital je premagala celuloid, mladi režiserji pristopajo s svežimi idejami in več profesionalnega znanja. Edino, kar se ni spremenilo, je, da se v to še vedno vlaga enako denarja kot pred sto leti.

Zakaj?

Ker filma nihče ne ceni. Državnim upravljalcem in sponzorjem se to ne zdi zanimivo, čeprav v resnici je.

Kako ste si tedaj predstavljali, da bo svet videti čez 30 let? In kako se je vse skupaj obrnilo?

Nikoli nisem maral kapitalizma. Moja mama je živela v Ameriki, tja je šla, ko sem bil star štiri leta, zato sem vedel, da kapitalizem ni nekaj prijaznega. Zdaj pa gre vse še na slabše, saj je kapitalizem nadomestil neoliberalizem. V Sloveniji jim je uspelo zavoziti vse, kar smo zgradili v 40 letih po vojni. Smešno je, da ni več velikih razlik med levimi in desnimi, ko govorimo o divjem neoliberalizmu. Vse je trg. A če govorimo o filmu, trg ni dovolj velik. Trudim se, da bi bil ta film privlačen tudi za ostale države nekdanje Jugoslavije, a ni dovolj denarja za reklamo in samodistribucijo.

V glavnih vlogah nastopata Boris Cavazza in Vlado Novak, člana legendarne generacije. Kdo bo stopil v njihove čevlje v naslednjih letih in filmih?

Če pogledamo v ZDA, nas Jack Nicholson, Robert De Niro in podobni še gledajo z velikega platna. Ne vidim pa niti pomanjkanja mlajših dobrih igralcev. Hm, kdo bi nasledil Vlada Novaka in Borisa Cavazzo? Težko kdo, sta res posebna igralca. Niti Sebastian Cavazza ne more naslediti Borisa, gre po svoji poti. Pravzaprav so ti igralci res še nenadomestljivi.

»Morda bi Vinci rad, da sedim ob cesti in igram saksofon, glavni junak pa gre mimo in mi vrže kovanec,« mi je pred tremi leti dejal Bojan Emeršič, ko sem ga vprašala, ali bo nastopil v filmu Dedek gre na jug. A Bojana v filmu ni, kajne?

Ne. Mi pa tega ni povedal, sicer bi gotovo ob cesti igral saksofon. (nasmeh) Edini igralec iz filma Babica gre na jug, za katerega sem želel, da se znajde tudi v tem filmu, je Marko Derganc kot črpalkar. A ni želel. Rekel je, da je Marko Derganc danes nekdo drug kot takrat.

»Žal je pri filmu denar izrazno sredstvo,« ste dejali pred časom. Ste vi eden od režiserjev, ki filma raje ne posname kot da ga, a film ni videti, kakor bi želel?

Film nikoli ni videti, kot bi si želel. (smeh) Še pomembnejši je pravzaprav čas, čas je denar. Ta film sem posnel v 29 dneh, to je gotovo premalo časa. Ko smo snemali film Vampir z Gorjancev, smo imeli res veliko tehnike, a ni bilo časa, da bi na primer posneli vožnjo. Torej tudi če imaš na voljo tehnična sredstva, nimaš časa, da bi jih uporabil.

Dedek gre na jug je začel poto po slovenskih kinematografih. Foto Cinemania
Dedek gre na jug je začel poto po slovenskih kinematografih. Foto Cinemania

»Tako kot Boris, ki je odložil trobento, sem tudi sam po drugem filmu Poker rekel, da ne bom posnel nobenega več,« ste dejali, ko so vas vprašali, kaj je v filmu Dedek gre na jug avtobiografskega. Bi rekli, da imate s filmom ljubezensko-sovražni odnos?

Ja. Ko se lotim filma, si rečem: zdaj pa bo. Ko ga končam, pa si rečem: to ni to, več sreče prihodnjič. Potem pa je odvisno, kdaj pride prihodnjič. Zdaj imam srečo, da že imam v rokavu nov film, mladinsko kriminalko Tartinijev ključ.

Večkrat ste dejali, da želite filme gledati v kinematografih. Torej vam ni všeč ideja, da Netflix zdaj vlaga v filme, ki so najprej na voljo pri njih?

Netflix, HBO in ostali delajo pametne serije, pri filmih pa se očitno bojijo, da ne bi bili preveč pametni. Ne vem, zakaj je tako. Veliko filmov na Netflixu je butastih, serije pa so super.

Katera vas je navdušila v zadnjem času?

Serija Kriva pota mi je bila res všeč. Pa The Kominsky Method, Severance, For All Mankind.

»Ko se lotim filma, si rečem: zdaj pa bo. Ko ga končam, pa si rečem: to ni to, več sreče prihodnjič,« pravite. Si kdaj ogledate svoje stare filme?

Babica gre na jug smo gledali v kinu, ko je bila lani 30. obletnica, seveda bi spremenil ogromno reči. Če lahko v gledališču ves čas delajo Hamleta, bi lahko človek tudi večkrat posnel isti film, da bi prišel do želenega rezultata. Je pa film ujel zeitgeist, optimizem tistega časa. Vampir z Gorjancev je nedokončan film, ker je kar naenkrat zmanjkalo denarja za glasbo. Obljubili so mi tudi ogromno računalniških posebnih učinkov, kupili so programe, a niso bili primerni za njihove računalnike. Poker pa se mi zdi še vedno super film, čeprav je nanj letelo ogromno pripomb. Me pa pri tem filmu moti slika, je nekako ploščata. Pri Dedku bi potreboval več denarja. Med korono je nekaj producentov odstopilo, meje so bile zaprte, a smo potem vsaj nekaj posneli v Makedoniji in na Hrvaškem.

»Spoznala sva se v Moderni galeriji, ko je tam delala kot natakarica. Ko mi je prinesla viski, je prepevala Billie Holiday in jokala. Dve solzi sta kapnili tudi v moj kozarec.« Tako ste se spomnili prvega srečanja z Mio Žnidarič pred snemanjem filma Babica gre na jug. Se je tudi tokrat pred snemanjem zgodilo kaj podobnega?

Najprej smo želeli v glavnih vlogah Nedo Arnerić, ki je storila samomor, in Miro Furlan, ki jo je pičil komar in je umrla od nilske bolezni. To ni ravno zabavna zgodba, a tako je bilo. Tudi Borisa je pred snemanjem zadela kap, tresli smo se, ali bo zmogel, a je zmogel.

Ob ogledu dokumentarca Selfie brez retuše o vašem življenju smo videli, da se vam neverjetne, dobre in slabe reči, dogajajo ves čas. Ste vi tisti, ki pritegnete takšne ljudi in zgodbe? Oni ali one pritegnejo vas? Gre to pripisati kaki višji sili?

Če bi verjel v to, bi rekel, da sem zaklet. Ves čas se mi dogajajo drame. Moje življenjsko načelo je imeti srečo v nesreči. Zgodi se mi »štala«, potem pa se iz nje izvlečem. Želim si, da bi imel več sreče kot nesreče. Sem magnet za čudne ljudi, verjetno ker sem tudi sam malo čuden. Murphyjev zakon je zgibanka za prvi razred v primerjavi s tem, kar se dogaja meni. (nasmeh)

»Moja kratkoročna prihodnost so otroci in film, dolgoročna pa barka in odkrivanje Mediterana na novo,« pravite. Kako kaže z načrti za barko?

Otroci so bolj ali manj že veliki. Barko bi želel, a to je misija nemogoče. Pri nas od filma ne zaslužiš dovolj, da bi preživel dve leti, kaj šele, da bi si kaj kupil. Nekoč so si režiserji lahko kupili stanovanje s honorarjem od filma, zdaj pa težko dve leti plačuješ najemnino.

No, lahko bi se kot vaš prijatelj Jonas podali v politiko …

Joj, ne. Politika je skrajna oblika mentalne bolezni. Tako hudo še ni. (smeh)

Malce preden ste začeli snemati Dedek gre na jug, ste postali dedek. Kakšen dedek je Vinci?

Satelitski, ker moja hči živi v Berlinu. Skupaj smo bili na morju, in ko prideta, se vidimo. Je pa lepo, mali je »fedr cvedr«.

Komentarji: