Vse svoje življenje je Dana Valič preživela v družinski hiši v Ljubljani, kjer se je rodila leta 1922 v družini Klanšček, njena starša sta se po italijanski zasedbi Trsta leta 1919 preselila v Ljubljano. Maturirala je na Poljanski gimnaziji in želela študirati medicino, ko je njene sanje prekinila vojna. Kot hči zavednih Slovencev se je takoj vključila v organizirani odpor proti okupatorju, a so jo zaradi izdaje Italijani aretirali že sredi leta 1942, nekaj mesecev kasneje pa tudi njenega brata. Dobro leto je preživela v italijanskih zaporih. Ko se je po kapitulaciji Italije vrnila domov, je v domači postelji prespala eno samo noč. Nekdo je opazil njen prihod in zjutraj so bili pred vrati že belogardisti, mora za mlado dekle se je nadaljevala v koncentracijskem taborišču Ravensbrück in nato v podružnici Ravensbrück - Grunenberg, kjer so ženske delale v tovarni streliva. Preživela je tudi zloglasni marš smrti, na katerega so Nemci poslali internirance, ko je bilo jasno, da so vojno izgubili. Shirana in bolna se je domov vrnila sredi poletja leta 1945. Nekoliko pred njo je prišel iz taborišča Dachau brat Slavko, ki pa si ni več opomogel in je umrl še isto leto.
Vpisala se je na medicino, a obrnilo se je drugače. Ker je znala italijansko, so jo poslali v Gorico, kjer je slovenska oblast v tedanji coni A ustanavljala slovenske šole. Tam je v Pokrajinskem odboru prevzela referat za šolstvo in kulturo in ob gostovanju Tržaškega gledališča spoznala svojega kasnejšega moža Aleksandra Valiča, s katerim sta ostala skupaj vse do njegove smrti. Ko je cona A pripadla Italiji, se je vrnila v Ljubljano in se za vedno poslovila od sanj o tem, da bo nekoč zdravnica. Vpisala se je na slavistiko in se najprej zaposlila na gimnaziji v Mostah, ko so zgradili osnovno šolo Ketteja in Murna, pa je na njej poučevala slovenščino vse do upokojitve.
Nikoli ni pozabila časa, ki ga je preživela v taboriščih, in številnih Slovenk, s katerimi so se v najtežjih časih medsebojno spodbujale in si pomagale. Bila je pobudnica in soustanoviteljica Taboriščnega odbora Auschwitz - Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev, njihove članice, danes že tretja in četrta generacija, se še vedno redno srečujejo septembra v Portorožu. Dana je bila na teh srečanjih zadolžena za kulturni program, kot interpret je vse do svoje pozne starosti na njih nastopal tudi njen mož Aleksander. Potem ga je nadomestil vnuk Domen, ki je prevzel tudi povezovanja prireditve. Njeno življenje je bilo namreč najtesneje povezano z gledališčem. Poleg moža, igralca Aleksandra, je med gledališčnike zašel tudi njen sin Iztok, in oba vnuka Vid in Domen. Na vse je bila neskončno ponosna. Posebej na Domna, ko je v partizanskem filmu Preboj upodobil lik partizanskega komandanta Franca Severja Franto.
Pred leti je doživela presenetljiv obisk iz Grunenberga, kjer je bila med vojno v delovnem taborišču. Obiskala jo je namreč skupina tamkajšnjih dijakov, ki so skupaj s svojo profesorico raziskovali zamolčano zgodovino svojega kraja. Po dolgotrajnem iskanju še živih prič jih je pot pripeljala do Dane Valič v Ljubljano, kjer so jo zasuli z vprašanji. Rezultat tega zanimivega pogovora je med drugim tudi spominska tabla na mestu nekdanjega taborišča, za katerega domačini sploh niso vedeli.
Po moževi smrti je začela na sinovo prigovarjanje pisati svoje spomine. Pisala je na roko, z enakomerno pisavo učiteljice, v lepem slovenskem jeziku in jih je rada prebirala obiskovalcem. Skozi njene besede si je mogoče predstavljati mladenko, polno želja in idealov, ki ji je vojna pretrgala sanje, a je preživela dolga in polna leta z možem, sinom in obema vnukoma.
Jožica Hribar
