Nenavadni čeveljc s šestcentimetrskima petama
S slovesnostjo in koncertom v župnijski cerkvi sv. Egidija v Mokronogu bodo nocoj uradno počastili »vrnitev« zanimivega predmeta po 120 letih, tako imenovanega Heminega čeveljca, ki je v tamkajšnji vitrini sicer že od lani novembra na ogled vsem, ki ga želijo videti. Originalnega, ki ga je najverjetneje na vrhuncu čaščenja kulta blažene Eme v Mokronog prinesel romar v 15. stoletju in naj bi ga z njegovim izgubljenim parom natikali kipu v grajski kapeli, hrani Škofijski muzej sakralne umetnosti v Krki na avstrijskem Koroškem. Kdo je bila sveta Ema (Hema) in kaj pripoveduje »njen« beli čeveljc?
Za prebivalce območij na Koroškem in širšem Štajerskem je bila Ema Krška (okoli 983–1045) ena najbogatejših žena 11. stoletja, za svetnico je bila uradno razglašena šele leta 1938. Kot je zapisala zgodovinarka in kustosinja iz Dolenjskega muzeja Marjeta Bregar v katalogu o Heminem čeveljcu, je Ema, članica ene najpomembnejših plemiških družin s Koroškega, po smrti moža in njunih dveh sinov vladala mejni grofiji Savinjski, združeni z grofijami Koroško, Istrsko in Štajersko.
»Tako je bila tudi lastnica mokronoških posesti, in ne mokronoškega gradu, kakor se pogosto napačno navaja, in je bila gotovo pomembna oseba v teh krajih. V 10. oziroma 11. stoletju, ko je živela, še toliko bolj, ker je bila ženska. Drugače tudi njenega kipca v kapeli gradu Mokronog ne bi bilo,« poudarja sogovornica.
Svoje življenje je posvetila dobrodelnosti in skrbi za revne, dala je tudi pobudo za ustanovitev samostanov v Krki na Koroškem in Admontu na Štajerskem in gradnjo številnih podeželskih cerkva na Koroškem. Zadnje obdobje svojega življenja je preživela v krškem samostanu v Avstriji. Ljudje so jo častili že vse od 12. stoletja, po besedah Bregarjeve tudi zaradi številnih legend, povezanih s to dobrotnico, zaščitnico revnih in otrok, ki so jo za pomoč prosile tudi nosečnice in porodnice, veljala je za zavetnico zdravja oči. Leta 1287 jo je papež Honorij IV. razglasil za blaženo, prvi poskus kanonizacije skoraj dvesto let zatem pa je propadel.
Dolg le 20 centimetrov
Prav v času njenega kulta, v začetku 15. stoletja, se je pojavil tudi nenavadni čeveljc s šestcentimetrskima petama, dolg le 20 centimetrov, ki so ga po ljudskem izročilu šteli za Emino relikvijo, toda direktor nemškega narodnega muzeja Hans Bösch je že konec 19. stoletja v Argu, časopisu kranjske dežele, ocenil, da je ta obutev tako imenovani »hoduljasti« čevelj, ki se je prvič pojavil v 15. in 16. stoletju v Španiji. Tudi ta primerek je pripisal temu obdobju. »Platforme so zvišali, da se je nosilec obutve zdel višji, najpogosteje so to storili brez merjenja. Zelo priljubljena je bila med beneškimi kurtizanami, ki so tako poskušale ustvariti veličastnejši videz. V severni Afriki naj bi še dandanes nosili to obutev,« je izjavil leta 1892.
Ljubiteljski zgodovinar, mokronoški zdravnik Hinko Heferle, ki je v 60. letih spisal kroniko Mokronoga, a ni nikoli izšla, je bil prepričan, da je čeveljc v paru daroval kapelici mokronoškega gradu kak pobožen romar. »Kip so namreč oblačili v svilena oblačila, kot je bila tedaj navada, in k obleki so sodili tudi šolni. Darovalec je torej v 15. ali 16. stoletju, ko so bila taka obuvala moderna in ko je bil kult blažene Heme na višku, prinesel na njen bivši grad čeveljce, da bi se obul Hemin kip. Kajti velikost čeveljca je relativno majhna in ga verjetno ni nosila kaka grajska dama, kot je bilo sicer tedaj v navadi, da so jih nosile kot spodnji čeveljc žene, da bi zvišale svojo postavo,« je zapisal Heferle.
Podrobnost, da je imel čeveljc posebno mesto pri lastniku mokronoškega gradu iz 19. stoletja baronu Bergu, ki ga je odnesel v Avstrijo, a je v začetku 20. stoletja dal obljubo takratnemu župniku Janezu Virantu, da bo čeveljc po njegovi smrti pripadel farni cerkvi mokronoški, pa je zanetila večdesetletna prizadevanja domačinov v Mokronogu. Med najglasnejšimi je bil (letos preminuli) ljubiteljski kulturnik in častni občan občine Mokronog-Trebelno Stane Peček. Pred dvema letoma in pol so tako zagnali projekt, da izdelajo repliko čeveljca iz lesa in usnja, ki ga od leta 1946 hrani Škofijski muzej sakralne umetnosti v Krki na avstrijskem Koroškem, in tako primer čevlja chopine (podčevlja) simbolno vrnili v domači kraj.
Ob tem pa je zgodovinarka Bregarjeva brskala tudi za zapisom o Bergovi obljubi, verjela je, da Heferle o njem ne bi pisal, če ga ne bi zares videl. In res, našla jo je tudi sama – v uvodnem delu Kronike župnije Mokronog, skoraj gotovo jo je zapisal kaplan Henrik Bukowitz leta 1906 oziroma štiri leta za tem, ko je čeveljc zapustil Mokronog, najverjetneje na podlagi kaplanovega pogovora z župnikom. Glasi pa se: »Valvasor omenja sv. Hemo, in od te svetnice so do l. 1902 v gradu hranili lep šolnček (črevelj), isto leto je pa baron Ludjevit Berg grad prodal, šoln pa odnesel seboj v Gradec; obljubil je pa g. župniku Janezu Virantu, da pripade po baronovi smrti farni cerkvi mokronoški.«
Ekstremne višine iz Benetk
Kot navaja katalog o Heminem čeveljcu, so visoke koturnske čevlje nosili zlasti v Benetkah v 16. in 17. stoletju. V zgodovinski knjigi A Brief History iz leta 2015 jih Lucy Johnston in Linda Woolley opišeta kot »podčevlje« (čevelj z ekstremno dvignjenim podplatom, ne peto). Lahko so bili visoki več kot 50 centimetrov, toda zdi se, da so jih do te ekstremne višine nosili le v Italiji in morda še v Španiji. Verjetno izvirajo iz Benetk, kjer so jih prvotno nosile kurtizane, a si jih je kmalu prisvojila mondena beneška aristokracija. Slog je povzet po obuvalu iz turške kopeli, ki je služilo temu, da obiskovalec ni brodil z nogami po vodi. Zaradi visoko dvignjenih podplatov na teh podčevljih so se morale podaljšati tudi obleke, in tako se je povečala poraba dražjih tkanin. Podčevlji so bili čudovito okrašeni in včasih obogateni s kovinsko čipko.
Z veliko tuhtanja in improvizacije
To se ni zgodilo, se je pa rodila replika, k izdelavi katere so organizatorji pobude (mokronoško turistično društvo, župnija in občina) pritegnili znanega ljubljanskega čevljarja Vladimirja Vodeba, ki je za posnetek muzejskega eksponata imel na voljo le izmere in fotografije, ki jih je naredil ob obisku muzeja.
Kot priznava, je bil na začetku te naloge prepričan, da bo lahko improviziral, si pomagal s sodobnejšimi prijemi, orodji in postopki, a se je pokazalo, da drugače kot na star način ne bo šlo; da bosta potrebni povsem ročno delo in šivanje. Hitro se je pokazalo tudi, da bo to vse prej kot lahka naloga. »Repliko sem izdelal iz kosa smrekovega lesa, v grobem sem ga lahko obrusil z brusilnim strojem, druga pomagala sem si izdelal sam, še posebno za ožji predel na spodnjem delu je bilo treba narediti primerno orodje, na katero sem napel brusni papir, za prebijače sem uporabil žeblje in žebljičke …« je povedal.
Pridobiti je moral tudi posebne vrste usnje oziroma strojeno po starem kot iz časov, ko je čeveljc nastal. Po njegovih besedah je bilo zadovoljivo usnje ovac, ki ima strukturo, podobno polnjeni odeji, torej ni zbito in je zato kljub debelini voljno za obdelavo. Vložek pa je narejen iz tako imenovanega jamskega krupona, govejega usnja, ki je rastlinsko strojeno – s taninom iz želoda – ter je nato za nekaj mesecev zakopano v zemljo.
»Ker je povsem trdo, ga je treba namočiti v vodi za nekaj dni, da ga je mogoče sploh obdelovati. Spodnji podplat pa je narejen iz usnja, ki je bil tako zakopan več kot pol leta. Takšno usnje se da kupiti tudi v Italiji, a ker sem predstavnik že tretje generacije čevljarjev, že vse življenje zbiram takšne stvari in sem tako marsikaj imel tudi pri roki,« je povzel izdelovanje. Sicer pa so takšne podčevlje, tako imenovane koturnske čevlje, v njegovi delavnici že izdelovali za lutkovno gledališče; za manjše lutkarje, da so lahko igrali skupaj s svojim višjim kolegom.
Za izdelavo Heminega čeveljca je porabil 38 ur fizičnega dela, a v to ni vštetih mnogo ur tuhtanja in študiranja, kako ga narediti, je poudaril. »Ko sem imel kakšno minuto, sem se vrnil k čeveljcu, preden sem zaspal, sem se ukvarjal s tem, kako bom kaj izpeljal. Problem je bil tudi, ker si rešitev pogosto nisem zapisal ali pa kaj pozabil fotografirati. A sem si dejal, če je to lahko naredil človek pred stoletji, bom tudi jaz. Original sem premeril, tudi fotografiral, in če ne stojita ravno drug ob drugem, mislim, da bi ju stežka ločili. Moj je za odtenek svetlejši, še največji približek se morda kaže pri ornamentih. Tudi postarati sem ga moral, da je bolj avtentičen …« je razkril podrobnosti in dodal, da je bil vesel povabila, zadovoljen je tudi s končnim rezultatom. »Poleg tega te takšne stvari bogatijo, saj ti tega ne more dati nobena šola,« je bil slišati vesel tudi tega vidika.
Z vrnitvijo čeveljca v Mokronog bodo širili kulturni, zgodovinski in turistični pomen kraja tudi za prihodnje rodove, popisali so ga tudi v katalogu, ki ga je mogoče brezplačno dobiti v turističnem društvu, župniji ali na občini. Vse skupaj pa dopolnjuje tudi 687 kilometrov dolga romarska pot, ki jo je vzpostavil Kozjanski park leta 2007 skupaj z Avstrijci. Povezuje kraje, ki so neposredno ali posredno povezani z življenjem, delom in izročilom sv. Eme oziroma skozi kraje, kjer se je čaščenje sv. Eme ohranilo vse do danes. V Sloveniji je 48 kontrolnih točk (v Mokronogu je številka 21), kjer je mogoče dobiti žig, podrobnejši opis celotne poti je najti v vodniku o Emini romarski poti, ki je na voljo na upravi Kozjanskega parka ter na spletu.
