Anticepilci ga zmerjajo z genocidnikom

O Ihanovem petem romanu Karantena se pogovarjava v njegovi pisarni na Medicinski fakulteti. O Karanteni, ki je bila v času covida realnost, ki je naslov knjige in metafora. Metafora potlačenih travm, ki bi morale priti na plano, a za to nikdar ni pravi čas. Knjižna brata Andrej in Peter ter prijatelj Egon živijo zgodbo diskrepance med močjo in nemočjo, med krhkostjo in moralno ne najčistejšimi dejanji. Zdi pa se, da je Karantena popisovanje rodu, v katerem se nahrbtnik, poln travm, prenaša iz generacije v generacijo. Dokler ne pride rešitev. Ljubezen. Ker naslovna beseda zaznamuje tako dejanskost kot literarno delo, sva tudi midva v pogovoru ves čas preskakovala z enega na drugi svet. No, v drugi svet.

Vaša knjiga se hitro bere.

Eden od namenov pisanja romana je, da bralca nič ne moti, da knjige ne odloži, da ostane v zgodbi. To pomeni, da je bilo delo v ozadju dobro opravljeno, kar zadeva zanimivo opisovanje oseb, dober zgodbeni lok, pa da so bile niti, ki na koncu pripeljejo do katarze, dobro zastavljene. In da ni logičnih nedoslednosti, ki bralca brcnejo iz pozornosti.

Preberite še:

Dr. Alojz Ihan: Če bomo pasivni, nas bo epidemija obvladala

Alojz Ihan postal komunikator znanosti 2021

Covid-19 in osebe z imunskimi pomanjkljivostmi

 

Torej obrtna odličnost?

Tako je. Pri romanu je obrtna izdelanost še kako pomembna, ker bralec investira precej svojega časa in ni v redu, da na sredi teksta ostane na hladnem.

Vsako pisanje je, v primeri z bran­jem, delo v ozadju. Vi pišete poezi­jo, prozo, eseje, kolumne, poljudno­znanstvene članke. Kaj vam je najbližje?

V vsakdanjem življenju gotovo esejistika in kolumne, ki jih pišem že več kot trideset let. Kolumne vedno pišem o zadevah skupnosti, kot bi vodil razširjen družinski sestanek o pomembnih temah za vse, in med epidemijo so bile pač o epidemiji. Sicer pa je pisanje moj način razmišljanja, ko napišem en stavek, se lotim naslednjega, in ko končam, šele izvem svoje stališče do določenega pojava. Ne pišem zato, da nekomu povem, kar mislim, ampak zato, da izvem, kaj v resnici mislim. Če me nekdo vpraša, kaj si mislim o Mateji Svet, lahko sicer nekaj povem v treh sekundah, a to ni moje mišljenje, ampak le moj vtis medijskih mnenj. Da izvem lastno stališče, si moram vzeti dve uri in pisati stavke drugega za drugim, kot šahovske poteze. Potem izvem.

 

Nič ne zavidam ljudem, ki mislijo, da so pametnejši od tisočev strokovnjakov, ali pa vidijo v vseh hudobce, ki jih želijo prevarati. Takega podcenjevanja ali nezaupanja do vsega sveta ni lahko prenašati.

Torej, ko je kolumna stipkana, ko jo preberete za seboj?

Tako, medtem ko je bistveni razlog pisanja literature, da ugotovim, kaj do določenega pojava čutim. Ko izoblikujem učinkovito, sugestivno pesem ali prozo, šele zares občutim svoj čustveni in duhovni odnos do določenega pojava. S tem sem začel že na fakulteti, moja prva pesniška zbirka Srebrnik je bila točno ta postopek, oblikovanje fantazijskih zgodbic za pridobivanje lastnega čuten­ja in občutka do neke zadeve.

Ste bili kdaj pred dilemo pisanje ali medicina, ste neuresničeni literat?

Ja, a ni šlo za dilemo med pisanjem in študijem, ampak med ukvarjanjem s primerjalno književnostjo in medicino. Oziroma še biologijo. V gimnaziji sem se poleg športa, rokometa, ukvarjal še z biologijo kot hobijem, pisal pa sem že kratke zgodbice, blizu sta mi bila grški pesnik Konstantinos Kavafis in naš Edvard Kocbek. Njuna poezija so v bistvu tudi neke na videz vsakdanje zgodbice, v katerih se skrivajo človeške drame. Tudi sam sem jih pisal, vpisal pa medicino.

No, kot medicinec se lahko ukvarjate s pisanjem, kot literat bi težko kaj pripomogli k medicini.

Motiv za medicino je bila v bistvu zahtevnost študija. Vedno sem se bil vajen odločati za težje stvari. Kot rokometaš sem vedel, da brez velikega vložka ni velikega izplena. Ko pride tekma, si hvaležen, da te je kondicijski trener mučil na poletnih pripravah, čeprav si ga takrat stokrat na dan preklel. In tako sem tudi namesto biologije izbral medicino, ker je bil težji študij.

Ste, natančno rečeno, imunolog in mikrobiolog?

Po specializaciji in profesuri sem klinični mikrobiolog in imunolog. Dejansko pa se strokovno ukvarjam z diagnostiko imunskih deficitov pri otrocih, na podlagi tega se odločimo, ali je treba otroku zamenjati imunski sistem s presaditvijo kostnega mozga ali bo zadoščala samo podporna terapija, na primer z rednimi injekcijami protiteles.

V preteklih dobrih dveh letih niste bili poklicno stoodstotno poklicani, da se oglašate. Lahko bi bili tiho.

Lahko bi bil tiho, kar bi bilo zame lažje, ampak če bi pri svojih rednih kolumnah ignoriral epidemijo, bi bilo čudno. Logično, da sem v Delu takoj začel pisati o epidemiji. Začel sem s kolumno o izbruhu virusa na križarki Diamond Princess in takrat še nikomur ni padlo na pamet, da bo to kaj več kot nekajtedenska medijska senzacija. Nato so se kolumne nadaljevale kot 14-dnevniki o epidemiji in so postale kar nerazumno razvpite. Karkoli sem napisal, se je zaradi mojega poklicnega statusa znašlo na naslovnicah, včasih je iz ene kolumne ali intervjuja nastalo petnajst senzacionalističnih naslovov v spletnih medijih. Vsa ta pozornost mi je bila v resnici neprijetna, posebno ker sem postal pri površnih bralcih prepoznan kot neki akter epidemije, kot da si jaz izmišljam nekakšne ukrepe ali podobno. Ali pa je bilo mnogim tudi moteče, ker so ob mojih tekstih težje razlagali svoje zgodbe o epidemiji.

Čigav glas, glas česa ste bili?

S prijateljem in kolegom prof. dr. Janezom Tomažičem sva kot predstojnika mikrobiološke in infektološke katedre na Medicinski fakulteti najprej čutila dolžnost do sprotnega seznanjanja svojih kolegov, zdravnikov. V resnici sva sproti prebirala tako rekoč vse relevant­ne medicinske članke in študije o epidemiji ter seznanjala z njimi kolege in občasno tudi širšo javnost, predvsem v Delu. Tudi moje kolumne so bile poljud­ni povzetki svetovnih dogajanj v zvezi z epidemijo. Številni kolegi so mi bili za to hvaležni.

FOTO: Leon Vidic

Koga je bilo treba skozi epidemijo voditi, kolege ali običajne ljudi?

Na neki način oboje. S kolegi smo imeli veliko spletnih večerov v organizaciji zdravniške zbornice, ker so kot zdravniki, soočeni z nešteto vprašanji bolnikov, potrebovali sveže relevantne informacije. Epidemija je z nujnostjo ukrepanja močno zmotila oblikovanje novih kliničnih smernic, kar običajno traja več let. Zdaj pa nenadoma nova bolezen, pri kateri smo brez dolgoletnih študij in izkušenj. Zato smo spremljali vse relevantne študije, a kljub temu ni bil dober občutek, v medicini se normalno nikoli ne odzovemo na posamezne članke, nove doktrine se sestavljajo na sestankih strokovnih združenj, ki potekajo letno, novosti se sprejemajo počasi.

Kot podnebne konference.

Da. In pritisk, da je zaradi nuje po ukrepanju treba nekaj oblikovati skoraj z danes na jutri, je za medicino skrajno neprijeten. Ampak po drugi strani smo imeli polne bolnišnice dušečih se bolnikov in je bilo treba nekaj storiti. Bolnikov ni mogoče zamrzniti in odločitve o zdravljenju preložiti za leto ali dve, medtem pa zgolj razpravljati na simpozijih, kaj bi bilo najbolje storiti.

 

Meni se vprašanje vojnega dobičkarstva ne zdi usodno ogrožajoče za družbo. Nevarnejše se mi zdi, da zdravstva nimamo urejenega v mirnih časih.

Poklicno ste bili ves čas na preži, pisali kolumne ... Kje ste našli čas in voljo še za pisanje več kot 400-stranskega romana?

Roman sem pisal dve poletji, dva julija in dva avgusta, 2021 in 2022.

Vmes pa ...?

Vmes pa nič.

Poleti poklicno torej izprežete?

V največji meri vsaj zadnja leta, ko imam privilegij starejšega profesorja in specialista.

Ampak v enem letu bi skoraj lahko pozabili, kako je vašim junakom ime.

Skoraj, res, sploh pa se je precej spremenila zgodba. Najprej je šlo za roman z naslovom NeMoč o epidemiologu Egonu, njegova drama je bila o paradoksu med njegovo nenadno družbeno močjo, ki jo je dobil kot epidemiolog med epidemijo, in njegovo telesno nemočjo, ki ga že v otroštvu doleti po očetovi krivdi, ta je nad malim zlorabil svojo trenersko moč in ga poškodoval v skrajno šibkega človeka. Zgodbo pripoveduje Egonov prijatelj Andrej, kot priča v sodnem procesu zaradi Egonove korupcije, torej zlorabe moči. Tudi razmerje med bratoma Petrom in Andrejem zaznamuje njuna igra moči in nemoči, ki se vleče že iz njunega otroštva.

Ste poletje pozneje napisano izbrisali?

Ne, veliko je ostalo, samo težišče se je spremenilo. Z Egonom sem prišel v težave, ker mu je bilo nerealno dati moč, ki je v Sloveniji ni bilo mogoče pripisati epidemiologu. Vemo, kako se jih je pri nas upoštevalo. In nisem Salman Rush­die, ki bi mirno povozil realnost in vzpostavil svojo, vzporedno. V Karanteni so igre moči in nemoči še vedno prisotne, a se osnovna drama romana premakne k Andreju in Petru, ki rešujeta svojo dementno mamo iz doma za ostarele, a je žal zaradi travmatičnih odnosov v družini v resnici nimata kam namestiti. To odpre potem polje družinske drame, ki jo je treba rešiti, z vsemi družinskimi zamerami in karantenami od druge svetovne vojne dalje.

 

Seveda farmacija dela za dobičke, vodijo jo ekonomisti, kot vsa podjetja tega sveta, ampak delajo zdravila. Kar je bistveno bolje, kot če bi izdelovali bombe.

Težišče se prenese na Andreja, rentgenologa.

Ja, rentgenolog, ki vsak dan gleda v notranjost ljudi, v sebe pa zna zelo slabo gledati. Potem ga preseneti bolezen in prej uspešen in močan človek nenadoma postane krhek, kot je postala krhka celotna družba, ko je prišla kriza z epidemijo. Andrejev brat Peter je bil v prvem poletju bolj statist, nato pa s svojo ženo Meto, ki se od njega ločuje, postane zelo pomemben akter, ki je bistveno določil razplet romana.

Gre pogojno za družinsko sago s spremljajočimi osebami. Vi imate družino?

Imam družino. In za nastanek romana ima velike zasluge žena, ker mi je v najlepšem, počitniškem času obzirno pustila, da ga napišem.

Ampak vaš junak Andrej se bo zbudil iz narkoze ...

Kar nekaj bralcev mi je napisalo, da bi želeli brati nadaljevanje Karantene, ker jih zanima, kaj se zgodi z Andrejem, ko se zbudi iz narkoze, in ali Peter in Meta kljub vsemu ostajata skupaj, in kako se končajo posli s testi, in kaj bo po letu ali dveh, ko se bo mami poslabšala demenca … Sam pa sem v tem trenutku predvsem zadovoljen, ker razen ko­lumn, ki sem jih vajen kot redne rutine, nimam nič dolgoročnega na grbi.

Preskočiva na realnost. Kako se ta hip izrekate o covidu?

Nekako ponavljamo dveletno obdobje španske gripe izpred stotih let, število mrtvih je precej primerljivo, če upoštevamo še tiste, ki jih je rešilo cepljenje. Španska gripa je zahtevala nekje 40, 50 milijonov žrtev, covid približno polovico manj, če gledamo presežne smrti.

Presežne smrti so ...?

To je ocena, koliko več je bilo mrtvih, kot bi jih bilo sicer, po naravni poti, če ne bi bilo epidemije. V dveh letih smo nekako na tretjini do polovici mrtvih v primerjavi s špansko gripo, a če upoštevamo, da je cepljenje rešilo najhujšega od 15 do 20 milijonov ljudi, smo pri ponovitvi španske gripe. Dve leti je bil v obeh primerih čas, ko smo se kot človeška vrsta večinoma srečali z novim virusom in ustvarili imunski spomin, ki nas varuje hujšega zbolevanja.

 

Ni zelo verjetno, da bi še doživeli izbruhe zdravstvenih kriz s polnimi bolnišnicami. Se pa nakazuje, da ta virus ni tako enostaven, kar zadeva kronične posledice.

So še mogoča huda presenečenja?

Ni zelo verjetno, da bi še doživeli izbruhe zdravstvenih kriz s polnimi bolnišnicami. Se pa nakazuje, da ta virus ni tako enostaven, kar zadeva kronične posledice. Gre za kronične okvare žil in živčevja in zdi se, da bomo plačevali še dodatno ceno nekoliko krajšega življenja. Morda bo podobno, kot smo s krajšo življenjsko dobo plačevali ceno kajenja ali onesnaževanja med intenzivno industrializacijo. Vemo, da so v industrijskih okoljih, recimo ob rudarjenju, ljudje živeli kar precej krajše, kot bi lahko, a so v svojo kulturo kar nekako inkorporirali slepoto in ravnodušnost do tega. Toda z današnjega vidika je bila to katastrofa, v rudarskih krajih so živeli več kot deset let manj.

Če pomešava knjižno in neknjižno, predstavitev Karantene je potekala v karantensko sodobnih katakombah ...

Predstavitev je bila napovedana v Cankarjevem domu ...

Ampak ena od proticepilskih in anti-5G skupin je na facebooku zagrozila, da vam bo v živo, kot so se izrazili, v fris povedala, kar vam gre, da se vi, pesnik, ne boste več upali prikazati med poštenimi ljudmi. Vi, genocidnik. Pripetljaj ste opredelili kot hecnega, žalostnega. Se vam je vse skupaj zdelo tudi nevarno? Predstavitev je nato potekala konspirativno, vstopnice ste umaknili iz prodaje.

Dogodek sem intimiziral, ponudil sem vstopnice prek zdravniške zbornice. Ni mi bilo do tega, da bi na pogovoru o literaturi neki ljudje, ki jih roman sploh ne zanima, ukradli pozornost za lastno predstavo.

Koliko ljudi je prišlo?

Dvorana Kluba Cankarjevega doma je bila polna, mislim, da 130 ljudi.

Nihče oborožen?

Ni bilo videti. V resnici tega niti nisem pričakoval, eno je komentirati na omrežju, drugo pa nekaj storiti, zelo redko se zgodi prehod iz naslanjača v realnost. Seveda pa ob nezdravem hujskaštvu, ki se stopnjuje v Sloveniji, ni nemogoče.

Se na cesti počutite kot potencialni Grims, Kovačeva?

Ne, nikoli, čeprav sem že doživel, da me je kdo v javnosti, zlasti med epidemijo, prepoznal in bil verbalno grob, me česa obtoževal, psoval. Zdaj česa takega že dolgo ni bilo.

Kako se v takšnih okoliščinah odzovete?

Skušam biti prijazen, človeka ne ignoriram, se pa skušam čim prej umakniti. Taki ljudje imajo težave sami s seboj in jaz nisem strokovnjak, ki bi jim znal pomagati. Zato se ne spuščam v razprave.

Kaj je po vaše srčika anticepilstva?

Pred družbenimi omrežji smo se srečevali s posamičnimi strahovi staršev, ki so do otrok razvili neki hiperzaščitniški refleks in za njegovo premagovanje je bilo odločilno zaupanje v pediatra. Deset dobrih izkušenj s svojim zdravnikom starša prepriča, da tudi z enajsto, če je to cepljenje, želi otroku samo dobro.

Kdo so anticepilci?

To je organizirana subkultura, nastala zlasti s pojavom družbenih omrežij. Tu ne gre več toliko za odločitev o cepljenju otrok, ampak za identifikacijo s skupino, ki goji podoben odnos do družbe in zlasti do medicine kot ene od najpomembnejših družbenih institucij. Medicina se jim s svojo doktrinarnostjo in organiziranostjo zdi nasilna, zato se v svojih skupnostih ukvarjajo z alternativo medicini, in odpor do cepljenja je eden od povezovalnih simbolov te subkulture.

Gre za odpor proti posegu v telo ali mišljenje, nazor?

Na individualni ravni bi bilo veliko strahov pred cepljenjem razrešeno, če ne bi bilo igle. Mnogo zdravil v tabletah ima bistveno več neželenih učinkov kot cepiva, pa jih ljudje ne zavračajo. Študije kažejo, da bi bilo ob cepivih v obliki tablet ali sprejev za nos odpora bistveno manj, in razvoj gre tudi v tej smeri. Pomemben dejavnik odpora je prav tako poseg v telo v času, ko je človek zdrav, zlasti pa projekcija, tu govorim o otrocih, da cepljenje otroka rani. To lahko zbudi pri starših lastne občutke ranjenosti iz otroštva, ki jih nato projicirajo v boj za zaščito svojih otrok. Vse skupaj še krepijo družbena omrežja, ki omogočijo vsaj navidezno pripadnost skupini in s tem lajšanje občutka dejanske osamljenosti, ki pesti današnje ljudi.

Zaupate znanosti stoodstotno ali ste v zadnjih turbulentnih časih kdaj tudi podvomili?

Znanost ne zapoveduje konkretnih resnic, pač pa kaže, kaj je v določenem času najbližje konsenzu tisočev strokovnjakov, ki se najbolj na svetu spoznajo na določeno področje. Če človek zaupa temu, je velika verjetnost, da je blizu resnici, ki je trenutno dosegljiva, čeprav v posamičnih primerih ni izključeno, da bo morda čez desetletja vse videti drugače. Seveda lahko vsak misli, kar hoče, ampak nič ne zavidam ljudem, ki mislijo, da so pametnejši od tisočev strokovnjakov, ali pa vidijo v vseh hudobce, ki jih želijo prevarati. Takega podcenjevanja ali nezaupanja do vsega sveta ni lahko prenašati.

In znanost je ...

Najboljši obstoječi sistem, kjer se oblikujejo konsistentni sklepi o dejstvih tega sveta. Znanost je sistem pridobivanja, vrednotenja in ohranjanja človeškega znanja, ki nam je od renesanse dalje omogočil vzpon civilizacije do današnje stopnje. Skupaj z javnim šolst­vom je znanost temeljna družbena struktura brez resne alternative. Zato je vredno zaupati v sistem znanosti in šolstva, kar ne pomeni, da nismo dolžni vsega izboljševati, preverjati, graditi naprej. Seveda tudi v znanosti opažamo odklone, znanost je človeška zadeva, v njej obstajajo igre moči, igre denarja, enako kot v vsej družbi.

 

Zdaj, ko živimo brez karantene, pa se nekateri kar ne znajdejo in kar ne morejo začeti živeti tisto krasno življenje, za katero so bili prikrajšani. In bi se še kar jezili, kaj so izgubili. Kje pa je zdaj, ko ni karantene, tisti raj, ki nam je bil odtegnjen?

Kakšen je odnos med medicino in farmacijo?

Če želimo učinkovito medicino za vse, za osem milijard ljudi, je nujna njena standardizacija in industrializacija, in to počne farmacija. Ogromno ljudem se na starost, na primer, zamotnijo očesne leče in izgubijo vid. Kdo bo izdelal stotine milijonov leč in zagotavljal njihovo kakovost? Čarovnik iz Oza? Enako je z umetnimi kolki, koleni, zaklopkami, žilami, pa stotinami zdravil in diagnostičnih aparatur. Zdravniki smo brez farmacije nemočni, saj ne znamo čarati, da bi pomagali bolnikom. Seveda farmacija dela za dobičke, vodijo jo ekonomisti, kot vsa podjetja tega sveta, ampak delajo zdravila. Kar je bistveno bolje, kot če bi izdelovali bombe. Sicer pa, zakaj se ljudje zgražajo nad farmacijo, doma pa imajo gospodinjske aparate in televizorje in računalnike, ki jih industrija izdeluje z enakim interesom, kot farmacevti izdelujejo zdravila?

Tudi v romanu se dogajajo najrazličnejša manj čedna preigravanja ...

Ja, eno od dogajanj v romanu je organizacija testiranja za covid-19. Tega nisem mogel prilepiti fantom, kakršne smo pri nas v nekaterih primerih imeli, ker bi mi razsulo roman. Želel sem pisati o krhkosti, ne pa o nekom, ki bi takoj obogatel s testi in šel v trope uživat. Zato sem zaplete s testi sicer skušal opisati čim bolj verodostojno, a hkrati vpeljal kontrapunkt – Andrej, ki je imel kot podjetnik opravka s testi, zboli in njegovo zmagoslavje ob podjetniškem uspehu se kmalu spremeni v nekaj čisto nasprotnega.

Brata Andrej in Peter ter prijatelj Egon gredo v Španijo po Andrejevo novo, tretjo jadrnico, na poti domov jih ujame covid. Vi jadrate?

Ja, seveda.

Izrazito?

Izrazito.

Karantena je bila dejstvo, je naslov romana, je pa tudi metafora. Česa? Vsi vaši junaki imajo na sebi nahrbt­nik, poln travm.

Drži. In karantena so zame vse tiste zgodbe, ki ne pridejo na plano, potlačitve. Zgodbe, za katere vsi čutijo, da nekoč morajo priti ven, ampak za to nikoli ni pravi čas. Karantene so tudi stanja, ko zaradi blokad v odnosih ne moremo stopiti naprej drug proti drugemu. Svojevrstna karantena je seveda tudi bolezen, po eni strani podrobno opisujem nastajanje demence, ki je nekakšna karantena osebnosti in njenega duha, po drugi strani je Andrejev rak karantena sama po sebi, saj ne ve, kako se bo končalo, lahko le čaka. Podobno kot na ladjah, ki so jih v času antičnih kug zadržali v pristanišču, tudi tam niso vedeli, kaj se bo zgodilo z boleznijo.

Je dejanska karantena med covidom povzročila, da so vse te intimne karantene bruhale iz ljudi?

Na neki način se nam je zdelo, da smo morali karantenizirati neko življenje, ki morda niti ni bilo tako idealno, kot smo si umišljali, da bi bilo, če bi imeli prostost.

Saj vrednost česarkoli naraste, ko to izgubimo, to je znano.

Res je, prav presenetljivo, kakšne občutke neke strašne izgube so imeli mnogi zaradi karantene, ki v primerjavi z drugimi državami sploh ni bila kaj posebnega. Zdaj, ko živimo brez karantene, pa se nekateri kar ne znajdejo in kar ne morejo začeti živeti tisto krasno življenje, za katero so bili prikrajšani. In bi se še kar jezili, kaj so izgubili. Kje pa je zdaj, ko ni karantene, tisti raj, ki nam je bil odtegnjen?

Tu je še Andrejev ded, ki se med drugo vojno tako pred partizani kot okupatorji skriva v jami pod hišo, podzemno življenje pa nadaljuje še po letu 1945, ker mu na svetlo ne dovoli žena.

Saj ta dedova karantena je povzročila vse travme. Dedovo izginotje v podzemlju povzroči patološko, prehitro dozorevanje njegovega sina, gradbenika, Andrejevega očeta. Andrejev oče je po eni strani zelo junaški, močan, grob, hiperaktiven, po drugi popolnoma čust­veno zavrt, ker mora na silo ohranjati občutek moči, čeprav je samo prezgodaj dozorel otrok. Zato vse življenje živi v zadrževanju čustev, z ženo se zaljubita in najdeta zaradi medsebojne potrebe po molčanju, skupaj sta, ker želita skupaj molčati, biti v skupni karanteni.

S čim najlaže ozdravimo svoje osebne karantene? Z ljubeznijo, vero? Edina oseba, ki v knjigi veruje, tega ne ve, ker je dementna.

To je paradoks, ki se mi je kar posrečil, dementna postane oseba, ki je imela vse življenje skoraj popoln spomin; in ravno s svojim odsotnim spominom na neki način odreši vse druge, ki imajo spomin, ampak ga morajo zapirati v svoje karantene. S tem zgradim nekoliko paradoksalen, ampak dovolj katarzičen občutek odrešitve.

Je katarzičen tudi Andrejev rak? Človek, ki je na zunaj najmočnejši, po­stane najranljivejši. Kaj je z našo ranljivostjo? Nekje ste omenili, da lisica ne ve, kaj jo čaka za drevesom. In kaj o tem mislimo mi?

Andrej kupi popolno jadrnico z namenom, da bi bila njegova zadnja v življenju. Kar se nato v romanu začne uresničevati drugače, kot si je predstav­ljal. Sprva je tudi diskretni izkoriščevalec vase zaprtega asocialnega brata Petra, ki ne nazadnje dvakrat poskuša narediti samomor. Potem se zadeva obrne, Andrej zboli, Peter kot računalničar postaja vse močnejši. Če bi zgodbo nadaljeval, bi med njima slej ko prej izbruhnil konflikt, ker spremenjene pozicije moči zahtevajo neko preureditev. Da se vzpostavi novo ravnovesje, pa je treba iz karantene sprostiti in obračunati vse prisilne vloge v dotedan­jih odnosih.

Je edini način, da spregledamo, travmatičen dogodek, huda bolezen?

Ne, privilegij ljudi je, da smo minljivi in je minljivo tudi vse, kar nosimo kot prtljago. Marsikdaj je preprosteje izpustiti, si oprostiti in pozabiti, kot da razrešujemo karantenizirane zgodbe. Sploh, če imamo občutek, ki zlahka nadomesti vse napetosti, ki nas sicer povezujejo – to je ljubezen. Če je ljubezen, ni potrebno razčiščevati karanten, ker postanejo nepomembne in lahko živimo naprej z njimi ali brez njih.

Knjigi se vidi, da jo je pisal medicinski insajder. Na koncu se vam ni bilo treba zahvaljevati šestdeseterici, ki vam je pri pisanju strokovno svetovala. Glede na to, da družina dementni Andrejevi mami pripravi fingirano mašo z vso nujno opremo, Kristusom na križu ... ste se posvetovali z župnikom?

Ne, ti prizori so popolnoma skonstruirani. Tu sem se igral malo Joséja Saramaga, ki rad zelo po svoje konstruira katoliško ikonografijo. To je ljubo tudi meni, že v poeziji imam polno tega, o verniku, ki v spovednici ne želi odpuščanja, ali o Kristusu, ki mu je vseeno, kaj verniki vidijo v njem.

Vedno mislim, no, morda je to preveč medicinsko, da smo v 80 odstotkih določeni s svojim organizmom – kakšni smo, koliko bomo hiteli. Smo različnih vrst, eni smo bolj kuščarji, drugi lisice, tretji ...

Kaj pa opisi biznisa s covidnimi testi in podobnim, ste realno situacijo v epidemični Sloveniji tozadevno potencirali ali jo omilili?

Na to se nisem osredotočal, a mislim, da zadeve nisem ne omilil ne potenciral. V izjemnih razmerah se vedno najdejo ljudje, ki so spretnejši od drugih, imajo večjo srečo. Meni se vprašanje vojnega dobičkarstva ne zdi usodno ogrožajoče za družbo. Nevarnejše se mi zdi, da zdravstva nimamo urejenega v mirnih časih. Ne pa to, da je nekdo morda dobil pol milijona ...

... ki ga sicer ne bi.

Ki ga sicer ne bi.

Ste izjemno aktivni. Zato, ker se zavedate krhkosti, minljivosti, ker se zavedate, da ne veste, kaj je za današnjim dnem?

Ne. Pri meni ne gre za hitenje. Gre za stvar organizma, hormonov. Vedno mislim, no, morda je to preveč medicinsko, da smo v 80 odstotkih določeni s svojim organizmom – kakšni smo, koliko bomo hiteli. Smo različnih vrst, eni smo bolj kuščarji, drugi lisice, tretji ... To ni ...

Zavestna odločitev?

Mentalnost je vedno posledica organizma, mentalno se prilagajamo sebi, ne obratno.

Se vaši kolegi glede Karantene kaj oglašajo?

Se, precej.

Bi se kdo v romanu utegnil prepoznati?

Namen literature je, da se ljudje človeško prepoznajo, da jih pretrese, ko se vidijo v ogledalu. Nekateri mi pišejo, da sem ukradel natančno njihovo doživljanje epidemije. Ukradel v pozitivnem smislu.

V začetku decembra izidejo tudi vaše kolumne Skupinska slika z epidemijo, tako kot Karantena pri založbi Beletrina. Gre za vzporedje romanu, katerega glavno sporočilo je?

Hm, v enem stavku?

Nekateri pisatelji en stavek vlečejo čez par strani. Je sporočilo romana lahko enako učinkovito kot sporočilo kolumn?

Roman je doživetje, ki ostane, reproducira življenje, da to v bralcu ostane. Kolumne pa vedno računajo na trenutnega bralca, ki ima v tem trenutku v glavi vso situacijo, vse družbeno in socialno okolje. Kolumne, ki jih nekdo predstavi čez tri leta, so, kot bi bile napisane v drugem jeziku. Roman pa je nadčasovna reprodukcija življenja, ker potegne bralca v svoj 3D- ali 4D-prostor. Če bo kdo hotel čez pet let podoživeti kaj iz epidemije, je roman za to edino sredstvo.

Je covid kazen, je kazen rak?

Ne, v medicini vemo, da stvari nastopijo nenadno, da nimajo demiurga. Stvari se zgodijo.

Je to fino ali žalostno?

Tako pač je. Včasih težko poslušam celo, kako je nekdo premagal bolezen.

Ampak kaj? Se je bolezen pripustila premagati? Ljudje nimamo nič s svojo boleznijo, s svojo smrtjo?

Vsaj ne v tem smislu, ko zadeve oblačimo v mitološke elemente krivde in zaslug. To je pač mitologija bolezni, ki jo je ravno Hipokrat izvlekel v naravne procese. Tudi za epidemije so bili v zgodovini vedno krivci, ki so jih hoteli najti in kaznovati.

Torej krivde za covid ni v Wuhanu?

Mhm ...

To je pa že politika?

To je pa že politika.

Še eno vprašanje, boste predstavitev kolumn tudi intimizirali?

Ne, moje kolumne so teksti, ki sem jih med epidemijo oblikoval po najboljših močeh in znam pojasniti vsak stavek, zakaj in kako je nastal. Zame bo knjiga predvsem dokument nekega časa, če pa bo hotel kdo polemično razpravljati, se bom z veseljem odzval. Najraje z ljudmi, ki imajo lastna, izdelana stališča. S Tomažem Mastnakom na primer, ki ga zelo spoštujem kot sociologa, bi se z veseljem pogovarjal o epidemiji in sem prepričan, da bi glede na umirjenost obeh imela zelo konstruktiven pogovor. Ne zanimajo pa me ljudje, ki nimajo drugih argumentov, kot so youtube posnetki, ki jih všečkajo in prepošiljajo naprej.