Sestavek je poln čustvenih pridevnikov, kot so »brutalni« in »barbarski« ter glagolov »pobijanje«, »ropanje«, »požiganje« in podobno. Čeprav je to ustrezen opis tamkajšnjega dogajanja, mi v »javnem pismu predsedniku« deluje precej komsomolsko. Pravzaprav bi zaradi stila po skoraj vsaki drugi točki spisa (navodil?) pričakoval kak vzklik v stilu No pasaran!* Če primerjam: kar je v Pozivu »vse dosedanje sankcije niso niti najmanj omajale njegove (Putinove) odločenosti«, je pri Lisjak Gabrijelčiču »ker agresor trenutno ni pripravljen opustiti svojih uničevalnih načrtov in ekspanzionističnih ambicij«.
V tretji točki Lisjak Gabrijelčič najprej »uvede« kategorijo pravični mir, nato pa poudari, da bi se Ukrajinci lahko tudi predali, a so se odločili za upor. Pravzaprav nenavadno, če se ob tem spomnimo, da je slovenska desnica še na začetku leta partizanski upor proti okupatorju krivila celo za smrt talcev v Dražgošah! Sledi manjši »traktat« o ruskem zanikanju ukrajinske narodne identitete (ki se malo »recikliran« ponovi v šesti točki).
Iz nadaljnje solate se razbere zanimiv sklep: »Ker so se opredelili, da obstoj svoje države ubranijo z orožjem, je njihova izbira zavezujoča tudi, ko premišljujemo o primernem ravnanju slovenske zunanje politike.« Sledi »navodilo«: »Menimo, da ni mogoče verodostojno obsojati ruske agresije na Ukrajino in hkrati vleči poteze, ki bi vodile k oslabitvi odpora kot podlage za pravičen in trajen mir.«
Naslednje točke še naprej poudarjajo podporo ukrajinskem odporu z vsemi sredstvi (»je v vitalnem interesu naše države«), navajajo grozote Ruske federacije, narava ruskega režima pa je »ključni dejavnik« povezovanja (v Nato?), »iz izjav Putina je jasno, da pod vprašaj ne postavljajo zgolj Ukrajine, marveč celotno evropsko ureditev«. Proti koncu avtor ugotovi, da je »destabilizacija evropskega projekta za uradni Kremelj enako pomemben cilj kot ozemeljska širitev«, sledi pa zahteva (»vztrajamo«) po lojalni in odločni podpori ukrajinski obrambi, ob vztrajnem prizadevanju za mir, seveda.
A o tem, kako naj bi izgledal ta »pravični mir«, niti besedice. Kolikokrat pa smo ga v zgodovini sploh doživeli? Se je komu zdel mir med ZDA in Vietnamom pravičen? Je bil mir na koncu prve svetovne vojne na naših tleh bolj pravičen kot tisti iz leta 1945 ali obratno? Če je bil prvi grozljivka za tam poseljene Slovence, je bil drugi to verjetno za avtohtone Italijane. In še tu je morala zmagovalka, Jugoslavija, vse do leta 1954 čakati na polno oblast v coni B, cono A pa je celo izgubila. Izredno nepravičen mir v Bosni, mir, ki boli kot zaboden nož, je odlično opisal Goran Vojnović v Objektivu. A imam vtis, da se tudi njemu zdi nepravičen mir vseeno manjše zlo kot vojna. Če povzamem zelo jasne smernice tega pisma, mi je popolnoma jasno, da bo vsako dejanje (kakor tudi ne-dejanje) sedanje vlade deležno hude kritike.
Drugače pa pristašem pravičnega miru dobro kaže: Ukrajina je sporočila, da se do nadaljnjega ne bo pogajala, Američani so poslali stingerje in javeline, Stoltenberg pa je zagotovil, da podpora Ukrajini ne sme popustiti, četudi bodo stroški visoki. Ob takšnih naporih bo mir vsekakor moral biti pravičen.
A če se vprašamo »what could possibly go wrong?«, je odgovor lahko tudi tak: kurjenje lokalne vojne z državo s 144 milijoni prebivalcev, več kot 1000 jedrskimi konicami in absolutnim voditeljem, ki lahko pritisne katerikoli gumb, ne da bi mu bilo treba kogarkoli vprašati za dovoljenje, ob tem pa se zaveda, da če izgubi vojno, bo najverjetneje tudi glavo – to zna biti tvegano početje.
Sicer pa načelno zelo podpiram pobudo LLG, saj se je prvič zgodilo, da tudi desnica protestira proti agresorjem – umanjkali so pri Iraku, Palestini, Afganistanu, Libiji, Jemnu, .... Sedaj pa, bravo! Morda se bo komu zdelo protislovno, a tale sestavek sem napisal z najboljšimi željami in pričakovanji za Ukrajino, za Slovenijo in za svet.
Bojan Marinč, Kočevje
*: Mišljen je seveda desničarski ustreznik tega vzklika