Če si del kraljeve družine, podpišeš pogodbo z javnostjo

Vmes so se sicer pojavile družinske fotografije, ki pa so javnost še dodatno razburile, saj je šlo po mnenju strokovnjakov za  nerodno popravljene fotografije. Fotografije, ki naj bi pomirile, so takrat odprle nove fronte skrbi in vprašanj.  Zakaj nima poročnega in zaročnega  prstana? Odgovor  si seveda kaj hitro lahko našel, če si se malo poglobil v neštete analize in "analize". Menda, da je težko fotošopirati prste oziroma roke nasploh.

Kasneje se je Kate zaradi nerodne poprave fotografij tudi javno opravičila. Princesa, ki je v resnici zelo dobra fotografinja, je prevzela  krivdo, kar pa je bilo še slabše, kot če bi bila še naprej tiho. Bolje bi bilo, če bi se držala načela pokojne kraljice Elizabete II., "never complain, never explain", torej, nikoli se ne pritožuj, nikoli ne pojasnjuj. Tudi Elizabeta je včasih, redko sicer, narobe ocenila utrip javnosti, na primer ob smrti princese Diane, ko je bila na začetku, po svoji navadi tiho, zaradi ogorčenja javnosti pa je potem vendarle smrt princese pospremila z nagovorom.

Princesa Catherine je obraz moderne monarhije. Vedno je bila slika zdravja, športnica, igrala je tenis s teniškimi zvezdnicami in zvezdniki, je pokroviteljica angleškega ragbija in tako naprej. Prej je javnost tudi natančno, vsaj na videz vedela, če je bilo kaj narobe, ko so jo denimo med vsemi nosečnostmi mučile hude slabosti, da je pristala celo v bolnišnici. Razumljivo je, da si je tokrat želela več zasebnosti. Lakota javnosti pa je neusmiljena in tudi nekako pravičniška. Javnost meni, da ima do novic, vseh novic, posebno pravico.

In seveda so hlastanja in zahteve po razkrivanju osebnih, intimnih stvari, lahko ponižujoči in težki. Princesa je bila v trenutku, ko so se že skoraj vsi norčevali iz nje, njeno odsotnost pripisovali moževi nezvestobi, ločitvi in kar je še bilo teorij, v resnici hudo bolna. 

Seveda pa o kraljevi družini le na videz vse vemo, v resnici pa ne prav veliko, in prav kanček skrivnosti je vedno tisti, ki je zanimiv. Ali, kot se je nekdo poetično izrazil, svetloba dneva ne sme pasti na čaroben obstret, ki princese, kot kaže, še vedno obdaja.

V javnosti pa moraš biti, če ne, je lahko hudo narobe. Lahko bi kdo celo pomislil, da bi se svet vrtel tudi brez njih, enako dobro ali slabo. Ni to nekaj posebej novega. Že v 19. stoletju, ko je vladala kraljica Viktorija, ki se je po smrti ljubljenega moža Alberta strta od žalosti umaknila iz javnosti, so se začeli pojavljati glasovi podanikov, da bi jo prenehali financirati, če je sploh nikoli ne vidijo.

Financial Times je to poimenoval Faustov dogovor med mediji, javnostjo in kraljevo družino, ki je kot podjetje, v katerega moraš imeti zaupanje. Ker v resnici gre pri kraljevi družini za uspešno podjetje v pravem pomenu besede. Javnost, ki hoče vse vedeti o zdravju, lepotnih popravkih, oblekah, nezvestobah, pa zelo malo ali nič ne ve o tem, koliko denarja sploh imajo. Šele nedavno je prišlo na dan, da je Elizabeta II. lobirala za posle v korist svoje firme, recimo proti zakonu, po katerem bi morala tudi kraljeva družina razkriti, kako bogati so v resnici. Ob tem se obred, ko morajo novo izvoljeni predsedniki vlade v Veliki Britaniji ob nastopu funkcije še vedno poklekniti pred trenutno vladajočim monarhom in mu poljubiti roko, zdi precej več kot samo simbolen relikt nekih preteklih časov.

Britanski kraljevi družini trenutno skorajda zmanjkuje članov za v javnost, ob bolezni kralja,  bolezni Kate, odsotnosti  Williama, ki ji stoji ob strani, zdaj postaja znova sprejemljiv tudi še nedavno v kot odrinjeni princ Andrew, ki je proti plačilu spal z mladoletnicami, pa njegova ločena žena Sarah Ferguson in drugi manj pomembni člani.

 Ne samo britanska, tudi druge kraljeve družine zbujajo zanimanje.

Spet nič posebej novega, spomnim se svoje stare mame, ki je o avstrijski princesi Sisi govorila s tako ljubeznijo in podrobnostmi iz njenega, domnevno žalostnega življenja, da sem nekaj časa, kot otrok, mislila, da je bila njena prijateljica.

Vedno bolj suha španska kraljica, ki se menda ločuje, monaške kneginje, od Grace do njenih hčera in sedanje princese Charlene, ki se je razjokala že na lastni poroki, kdo se ne bi veselil vseh teh zanimivih zgodb. 

Princese, v trdnjavah osamljenosti, seveda niso stroji, ampak nekako si predstavljamo, da vse lažje prenašaš, če imaš na računu milijone, za katere nisi niti mignil s prstom ... razen, da daš javnosti, kar hoče.

V resnici, kot je pisal Guardian, gre za še eno izbiro za miss sveta. Za ocenjevanje in rangiranje žensk, katera je najbolj prijazna, sladka, katera z najbolj ozkim pasom, katera je najbolj ljubkega obraza, prave srčnosti (spomnimo se princese Diane, ki se je zavzemala za žrtve min, ne samo za ljudi, nekoč je obljubila tudi protezo za slona, ki je ob eksploziji izgubil nogo), katera ima najlepše lase, dobro voljo, pogumno srce in odločenost. In učile naj bi nas vrednot prijaznosti, pridnosti, vztrajnosti in sočutja.

S tako podobo popravljajo to, kar večina plemstva verjetno v resnici čuti ob stiku s svojimi zvestimi sledilci, podaniki, to je globok prezir in prepričanje o lastni izvoljeni in zasluženi privilegirani poziciji. Seveda pa to ni podoba sodobne emancipirane ženske, ki zahteva enakopraven položaj v družbi. Zgodbe o princesah  zbujajo tudi znova in znova razprave, kakšna je prava vzgoja, naj se deklice oblačijo v princeske, če želijo? Jim je to treba prepovedati, če želimo, da postanejo astrofizičarke?

Privilegije in strastno zanimanje javnosti lahko prinesejo tudi druge stvari, ne samo podedovan položaj.

Lahko je to denar, vpliv, moč.

Jackie Kennedy je bila ameriška princesa njihovega Camelota.

Kot princesa je lahko tudi Taylor Swift, morda za koga Kardashianovi, lahko najljubši nogometni igralec, lahko ljubiš nadaljevanko, se naučiš govoriti klingonsko. 

Ko sem razmišljala, kdo bi bil pri nas podobnega statusa kot princese, sem pomislila na voditelja nekdanje skupne države Tita. O njem so ljudje vedeli vse, strastno jih je zanimal, pred obdobjem razmaha medijev so množično kupovali lepo ilustrirane monografije. Tito v delavnici, Tito z najljubšimi kužki (vedno je imel pudlje), Tito na jahti ...

Kaj pa danes? Vemo, da javnost zelo zanima in da pozorno sledi vsemu, kar bo naredila partnerka predsednika naše vlade. Morda pa še največ ljubezni in zvestobe privrženci izražajo nekemu drugemu maršalu.

Nekoga, kot bi rekel pesnik, pač moraš imeti rad. Marsikdo bi ob tem trdil, da je veliko bolje in manj nevarno, če svojo ljubezen namenjaš monarhu brez politične moči kot kakšnemu politiku.

Če se vrnem k plemstvu.

Takšno in drugačno se je vtihotapilo v našo kolektivno zavest. Zaradi otroških sanj o bogastvu in slavi in sreči in vplivu. Vse se začne s pravljicami, ki bi jih mnogi skozi tuja življenja, zgodbe, podoživljali tudi ko odrastejo. 

Še nekaj, kar poganja obstanek monarhij je to, da so del tradicije in zagotovilo, da se svet ne spreminja tako hitro in težko dojemljivo, kot ga občutimo.

Pisateljica izjemnih zgodovinskih romanov Hilary Mantel je že leta 2013 primerjala britansko kraljevo družino s pandami. Oboji so živi le zaradi zunanje človeške intervencije. Če bi bili prepuščeni sami sebi, verjetno ne bi obstajali, saj se ne bi prilagodili sodobnemu življenju. Njihova pomembnost je torej, da so vidni.

"So zanimivi, so srčkani za pogledat. Nekaterim prirastejo k srcu, nekateri čutijo sočutje, vsi pa buljijo v njih in kakor koli velika je ograda, v kateri bivajo, je še vedno kletka." (po Vox)

Novice s ključniki, ki omenjajo princeso Kate, dosegajo na stotine milijonov ljudi. Mnogo je bilo vmes izmišljenih novic, dogajal se je "feedback loop", lažno novico nekdo objavi, drugi ji verjame, jo povzame in tako naprej. Kot v anekdoti o Indijancih, drveh in vremenarjih. Novice, resnične, pogosto pa povsem izmišljene, hranijo same sebe. Ne samo v tem primeru, na splošno je to velik problem.

Hilary Mantel še pravi, bolj ko se sprašujemo o pomenu, bolj se zavedamo, da v resnici ni pand, ki bi nas odvrnile od pravega vprašanja, zakaj sploh potrebujemo živalski vrt?

V veliki meri tudi zato, ker je, ne glede na to, da morda zdaj marsikdo čuti vsaj blago slabo vest, ker se je prej zafrkaval iz osebe, ki gre čez težko preizkušnjo, nekako bolj zabavno, celo katarzično, kot resno poglabljanje v čas, v katerem živimo.

Od njega oči odvračamo.