Alarm je v zadnjem tednu leta sprožil Emilio Silva, predsednik Zveze za reševanje zgodovinskega spomina. Povod za odkritje je bila praznična tradicija: ogled filmske klasike Čudovito življenje, ki jo je predvajala ena od španskih televizij. "Kar naenkrat sem slišal nekaj, česar nisem slišal še nikoli prej," je Silva pojasnil za časopis Guardian. "Bil je prizor, ki ga ni bilo v različici filma, ki sem jo videl že desetkrat."

Ugotovil je, da ima televizija, ki je film predvajala, v svojem katalogu še vedno cenzurirano različico: od integralnega filma Franka Capre je krajša sedem minut, izrezanih pa je nekaj prizorov, ki omenjajo stanovanjsko zadrugo. V Francovih časih je vsaka omemba zadrug namreč veljala za komunistično propagando.

"To, da je bil film na televiziji, pomeni, da v 45 letih od Francove smrti še nihče – niti ministrstvo za kulturo – ni sklenil, da bi bilo treba pregledati, kaj vse je bilo cenzurirano, in popraviti situacijo," je komentiral Silva.

V času Francove 36-letne vladavine so bili državni cenzorji precej zaposleni: vestno so redigirali vse omembe španske državljanske vojne in diktature, nesprejemljive pa so bile tudi spolno nazorne vsebine in vse, kar je bilo navzkriž s katoliškimi vrednotami, ki jih je podpirala država. Ko je denimo Ernest Hemingway v romanu Čez reko in med drevje omenil "lezbijki", sta v španskem prevodu postali "dobri prijateljici", in ko je James Baldwin v knjigi Pojdi in povej na gori omenjal kontracepcijo, je to preprosto izginilo. Predmet cenzure so bile tudi revije, muzikali, gledališke predstave in druge oblike zabave in kulture.

Zveza za reševanje zgodovinskega spomina je ta teden pozvala španskega premierja Pedra Sáncheza, naj ministrstvu za kulturo naloži preiskavo, ki bo ugotovila dejanski domet cenzure in nato v obtok vrnila izvirne različice vseh spremenjenih del. S tem so osvetlili slepo pego španske tranzicije v demokracijo: država je ukinila zakone, ki so omogočali cenzuro, nikoli pa ni ustanovila nobenega telesa, ki bi zamejilo širjenje cenzuriranih vsebin.

Silva vidi vzporednice med neoviranim širjenjem cenzuriranih del, ki lahko izkrivijo mnenje ljudi o posledicah državljanske vojne, in naporom Zveze, da bi iz javnih prostorov umaknili kipe in druge simbole, ki poveličujejo prejšnji režim. "Rečemo lahko, da so James Baldwin, Ernest Hemingway in Frank Capra prav tako žrtve diktature – njihova dela so cenzurirali in nobena demokratična španska vlada ni popravila narejene škode."

Najtemeljiteje je cenzuro v španski kulturi raziskoval Jordi Cornellà-Detrell, profesor hispanističnih študij na Univerzi v Glasgowu. "Govorimo o eni najbolj dolgoživih, a nevidnih dediščin Francovega režima," je za omenjeni časopis komentiral akademik, ki je v svoji karieri katalogiziral več ducatov primerov cenzure. Več kot dvajset izdaj romana Rosemaryjin otrok izpod peresa Ire Levina se je naslanjalo na cenzuriran španski prevod – prevod, ki izpusti več odlomkov, v katerih liki poveličujejo Satana.

Romana Burmanski dnevi Georgea Orwella in Thunderball Iana Fleminga sta od časov diktature že dobila nova prevoda, a občasno še vedno izhajajo tiste stare, cenzurirane različice. Več kot 90 odstotkov izvodov Faulknerjevega romana Plačilo vojakov, ki jih hranijo javne knjižnice, je cenzuriranih.

In domet teh izvodov niti ni omejen samo na Španijo: neka argentinska založba je lani izdala spremenjeno različico Plačila vojakov, kar pomeni, da je Francova diktatura prikapljala tudi v Latinsko Ameriko.

Cornellà-Detrell opozarja, da založniki pogosto niti ne vejo, da ne izdajajo izvirne različice določenega dela. "To je vprašanje etike, saj so dela pisateljev spreminjali brez njihovega privoljenja, in v večini primerov se niti ne zavedajo, kaj jim je bilo narejeno."