Tjaša Ferenc Trampuš: "Gledanje zviška in podcenjevanje nekega glasbenega žanra me žalosti!"

Po dveh za folklorno dejavnost izgubljenih sezonah je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) v Žalcu pripravil državno folklorno prireditev Folklorna prepletanja, na kateri se je predstavilo osem izbranih folklornih skupin in glasbenih zasedb. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tjašo Ferenc Trampuš, producentko za folklorno dejavnost pri JSKD, ki nam je med drugim razkrila, zakaj v Sloveniji nimamo profesionalne folklorne skupine in zakaj je med folklorniki veliko študentov.

Folklora nam v misli prikliče skupine v narodnih nošah, ki plešejo in pojejo stare ljudske pesmi. Kaj je v resnici folklorna dejavnost?

Dobro bi bilo najprej razložiti posamezne pojme; folklora je kulturna dediščina ljudstva, sestavine materialne, družbene in duhovne kulture oz. znanje, vedenje, življenje najširših plasti ljudstva. Sicer pa je beseda skovanka iz besed folk (tj. ljudstvo) in lore (tj. znanje, vedenje), prvič uporabljena leta 1846 v Angliji. Folklorne skupine same po sebi torej niso folklora, njihovi nastopi niso folklora. Folklorna dejavnost je področje ljubiteljskega udejstvovanja, je odrska umetnost, ki je večplastna, povezana z interpretiranjem in (po)ustvarjanjem nekega znanja iz preteklosti – plesnega, glasbenega in drugega izročila. Gre za kompleksno dejavnost, ki v preteklosti išče navdih – posamezne in odbrane elemente preteklosti pa postavlja v povsem nove zgodbe, kreacije, koreografije, jih po svoje kontekstualizira, interpretira, pri čemer posega po sodobni odrsko-scenski umetnosti.

Ampak velikokrat nanj ogledamo malce zviška?

Prevladujoč javni diskurz folklorno dejavnost dojema kot področje, ki ni na dovolj visoki umetniški ravni, zato je večkrat podvržena medijski podobi, ki jo predstavlja kot »veselično«, »muzejsko«, »zastarelo« ... Temu lahko do neke mere celo prikimamo in dodamo, da k temu pripomore tudi odsotnost refleksije o dejavnosti med samimi folklorniki. A te odgovornosti nikakor ne smemo pripisati samo ali v prvi vrsti folklornikom in skupinam. Dejavniki za takšno dojemanje so v resnici različni in zelo kompleksni. Verjamem pa, da če nekdo dejavnosti ne pozna, v življenju pa je le enkrat videl nastop folklorne skupine, ki je bil slabo pripravljen, ima lahko napačno predstavo o folklornih skupinah. Vendar je pri folklornih skupinah in njihovem programu tako kot pri glasbi; poznamo nešteto glasbenih žanrov, znotraj katerih so, iz strokovnega zornega kota, manj in pa bolj uspešne in kvalitetne zasedbe, skladbe itd. Zato me a priori gledanje zviška in podcenjevanje nekega glasbenega žanra, dejavnosti itd., žalosti; marsikdo se ne sreča s produkcijami najuspešnejših in najkakovostnejših folklornih skupin, ki bi jih po zasnovni in izvedbeni plati z lahkoto postavili ob bok projektom profesionalnih ustvarjalcev. In marsikdo ne ve, da se za delom najboljših folklornih skupin skriva nešteto plesnih in pevskih vaj, vaj glasbene zasedbe, intenzivnih vaj, izobraževanj, promocije, prostovoljnih ur dela v garderobi, priprave koreografij in glasbenih priredb, ustvarjanja kostumografije, priprave scenografije, scenarijev in režije prireditev, koncertov, projektov, predstav. Vse v prostem času!

Po dveh letih se je folklorna dejavnost, s folklornimi skupinami in poustvarjalci ljudskega glasbenega izročila, na državni prireditvi Folklorna prepletanja vrnila na oder. Kakšne posledice je pustilo zaprtje oziroma zmanjšanje dejavnosti?

Kdor si je ogledal državno folklorno prireditev Folklorna prepletanja, bi rekel, da posledic skorajda ni. Nastopajoči so bili, sploh glede na razmere, odlično pripravljeni. A šlo je za skupine in zasedbe s programi, ki so bile s strani komisije izbrane na razpisu – na podlagi ogleda poslanih videoposnetkov. Kljub in upoštevajoč vse ukrepe so te skupine in zasedbe izdatno vadile in se še dodatno intenzivno pripravljale posebej za ta nastop.

Sicer pa se posledice vmesnega nedelovanja zaradi epidemije kažejo s slabšo uplesanostjo, odsotnostjo fizične in psihične kondicije plesalcev, pomanjkanjem uigranosti glasbenikov itd. Skupine bodo, ob predpostavki, da sedaj že vadijo, potrebovale približno dve leti trdega dela, da bodo ujele predkoronsko formo. Na JSKD smo morali že drugo sezono odpovedati daljša in celovitejša izobraževanja z opravljanjem končnega praktičnega in teoretičnega izpita za pridobitev naziva vodja folklorne skupine. Marsikatera folklorna skupina in glasbena zasedba je v tem obdobju žal povsem prenehala delovati. Še huje pa je, da večina šolskih otroških folklornih skupin že dve sezoni ne more delovati – izgubili smo dve generaciji otrok, bodočih folklornikov, ki so medtem verjetno našli neke druge hobije.

Največ uspeha na prireditvi sta poželi dve akademski skupini. Zakaj menite, da je folklorna dejavnost še vedno tako popularna med študenti?

V študentskih letih je človek navadno že toliko zrel, da se ne obremenjuje s stereotipnimi pogledi družbe na dejavnost in ne podlega več morebitnim vrstniškim pritiskom, mnenjem. Mladi pridejo plesat, pridejo po adrenalin, ki ga doživijo, ko stopijo na oder, morda iščejo dobro družbo ljudi, ki jih prav tako veseli ples, petje, glasbenike skupno muziciranje. Privabijo jih turneje v tujino, ko se skupine predstavljajo na mednarodnih festivalih. Slišijo za anekdote, ki se tam zgodijo, za nova poznanstva in vezi, ki jih spletejo s folklorniki in udeleženci festivalov iz drugih držav.

Predvsem pa se zavedajo, da v folklorni skupini lahko razvijejo svoje potenciale – na plesnem in pevskem, pa tudi na organizacijskem področju. Kdor je bil član folklorne skupine in znotraj društva morda prevzel še kakšno izmed odgovornih funkcij, na primer predsednik, garderober, vodja plesne skupine, različne vloge v upravnem, umetniškem, nadzornem odboru, večkrat pravi, da je to šola za življenje.

Kdo se danes največ ukvarja s folklorno dejavnostjo?

»Tipičnih folklornikov« ni. Na cesti jih ne prepoznate. Z dejavnostjo se ukvarjajo upokojenci, odrasli, študentje, dijaki, osnovnošolci, vrtčevski otroci, ljudje različnih poklicnih profilov, zapriseženi heavy metalci, doktorji znanosti … V folklornih skupinah so plesali in igrali številni danes medijsko prepoznavni glasbeniki, župani, uspešni podjetniki.

Kako je pri nas razširjena folklorna dejavnost?

Na Slovenskem imamo okoli petsto folklornih skupin, od tega tristo otroških in dvesto odraslih, kar pomeni več kot 10 tisoč folklornikov. Med folklorniki preštejemo največ otrok.

Kako si znotraj folklorne dejavnosti prizadevate za pridobitev novega občinstva?

Predvsem s pripravo drugačnih programov, iskanjem zanimivih tematik. Ker je kulturna ponudba ogromna in lažje dostopna, si morajo projekti folklornih in glasbeno-poustvarjalnih zasedb izboriti svoje mesto tudi s primerno in dodatno promocijo, da so v poplavi vseh mogočih informacij vidni. Vsebino za koreografijo še vedno črpamo iz plesne, glasbene, oblačilne dediščine, vendar jo (po)ustvarjamo na sodoben, tudi laičnemu občinstvu zanimiv način; posamezne koreografije so krajše, bolj dinamične, plesni vzorci se manjkrat ponovijo, formacije plesalcev so bolj razgibane in se hitreje menjajo, enako se dogaja s spremljajočo glasbo, v kateri je več različnih variacij, glasbene priredbe so premišljene. Predvsem pa morajo biti nastopi tehnično in interpretativno na zelo visoki ravni. Ogromno je ljudi, ki si danes po dolgem času ogledajo nastope najboljših programov folklornih skupin in poustvarjalcev glasbenega izročila in so prijetno presenečeni nad kakovostjo in privlačnostjo takšnih programov.

Naša folklorna dejavnost deluje zgolj na ljubiteljski ravni. Zakaj nimamo profesionalnega folklornega ansambla, tako kot v tujini, na primer na Hrvaškem, kjer je državni ansambel Lado promotor države v svetu?

Ne le, da nimamo profesionalne folklorne skupine, tudi koreografov, vodij skupin, ki bi od tega živeli, nimamo. Niti enega! To je povezano tudi s formalnim sistemskim izobraževanjem, ki ga za področje folklorne dejavnosti ni. Edina institucija, ki pokriva manko v sistemu, je JSKD, ki se ukvarja z ljubiteljskimi ustvarjalci in njihovim izobraževanjem. Vse druge dejavnosti oziroma področja, ki jih za ljubitelje pokriva JSKD – zborovska, simfonično- in pihalnoorkestrska, sodobno plesna, gledališka in filmska, likovna, imajo tudi osrednje profesionalne in izobraževalne ustanove, ki skrbijo za razvoj teh zvrsti kulture; Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Akademija za radio, film, gledališče in televizijo, Akademija za ples, Konservatorij za glasbo in balet, Umetniška gimnazija, Akademija za glasbo itd., od koder prihajajo tudi mentorji, ustvarjalci in najrazličnejši drugi profili ljudi, ki so posredno ali neposredno vpeti v delovanje posameznih kulturnih področij, dejavnosti.

Zakaj tudi delne profesionalizacije folklorne umetnosti pri nas ni? Če poenostavim: nikoli ni bilo resne politične volje za tak korak, s tem pa tudi spremembe kulturne politike in finančnega plana ne. Si pa vsaj delne profesionalizacije vsekakor želimo, ker vemo, da bi tudi ljubiteljska folklorna dejavnost tako hitreje rasla in še pridobila na kakovosti.

Imamo pri nas kader, plesalce, koreografe, za tak ansambel?

Pogovarjam se z mladimi … z lahkoto bi nabrali ogromno plesalcev, ki si želijo, da bi bil ples in folklorna dejavnost njihov kruh, da bi vsak dan trdo delali, trenirali, nastopali. Želja je ogromna, zgled jim predstavljata ansambla Lado in Kolo. Tudi koreografski kader je. Vsekakor pa bi se morali vsi deležniki še dodatno in ustrezno izobraziti.

Vi plešete?

Vedno plešem. Sicer izhajam iz drugega plesnega žanra in me je kasneje potegnilo v folklorno dejavnost – prepoznala sem čare folklornega ustvarjanja in hkrati odkrivala potenciale, ki bi jih dejavnost še lahko uresničila. Za kratek čas sem bila zgolj plesalka, nato sem ob plesanju prevzela še plesno vodenje več različnih skupin, pri čemer sem v plesno izpopolnjevanje plesalcev vnesla vse svoje prejšnje plesne izkušnje – način vodenja, motiviranje za resno delo, razvoj plesalcev kot posameznikov in skupine ter ozaveščanje plesalčevega telesa. Odkar sem prevzela mesto producentke za folklorno dejavnost pri JSKD, s čimer skrbim za razvoj celotne dejavnosti, akterjev, za izobraževanja in deležnike vseh folklornih skupin, nisem zavezana nobeni folklorni skupini, ne kot plesalka ne kot plesna vodja. Priznam, včasih pogrešam vodenje vaje, direkten stik s plesalci, njihovo dobro voljo in motivacijo, da bi postali še boljši, povezanost ene take skupine, dobre občutke, ko plesalca brez plesnega znanja sčasoma pripelješ do dobre uplesanosti, adrenalin, ko plesalce spustiš na oder … Ples pa ostaja moj ventil in način izražanja – vrnila sem se k svojim plesnim koreninam, plešem jazz.

Kakšna je vaša vizija razvoja folklorne dejavnosti?

Željo in potrebo po profesionalizaciji sem že omenila. Moja vizija oziroma osnovni cilji folklorne dejavnosti v okviru JSKD pa so predvsem vsestranski razvoj in napredek programov folklornih skupin, kakovost dejavnosti, boljša medijska podoba, ozaveščanje javnosti o dejavnosti in položaju folklornih skupin, kar skušamo doseči prek izobraževanj znotraj folklorne dejavnosti, med samimi akterji dejavnosti, stroke in laične javnosti.

Vsekakor si želim, da bi se folklorna dejavnost v javnosti pripoznala kot izjemno kompleksen umetniški žanr, ki bi mu kot takemu uspelo nase navezati sodelovanje in zanimanje tudi drugih področij oziroma kulturnih ustvarjalcev.

Napisala Lena Kreutz

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord