Krvosesi

Pošasti iz hoste: klopi so letos menda še posebej agresivni

Melita Berzelak / Revija Zarja Jana
30. 5. 2020, 21.00
Posodobljeno: 30. 5. 2020, 21.00
Deli članek:

Na družbenih omrežjih so se že razmnožile partizanske pripovedi o tem, koliko klopov je kdo pobral s sebe ali svojega pasjega prijatelja. Ti so zaradi dve stopinji toplejše krvi pravi lovilec malih črnih krvosesov, ki prenašajo nekaj prav zoprnih bolezni.

Profimedia
Velikost populacije gozdnih klopov je odvisna tudi od tega, koliko je v okolju srnjadi in jelenjadi, ki so glavni gostitelji odraslih klopov.

Letos so se menda namnožili kot že dolgo ne; jasno, ko pa zime skoraj nismo imeli, so si enotni ljudje. Kaj storiti? Panika je odveč, znanje in zaščita – kot vselej – pomagata.

Slovenija je, kot vemo, v svetovnem vrhu, kar se tiče okuženih klopov, skoraj vsakdo pozna ali je vsaj slišal za koga, ki ga je klopni meningoencefalitis prikoval na posteljo za tedne ali ga skoraj naredil invalida. K sreči je redek (okuženih klopov je le okrog pol odstotka), česar za borelijo ne bi mogli reči, in ker gre za prav poniglavo bakterijo, ki sodi v rod spiruhet, tako kot sifilis, že to daje slutiti, da boj z njo ni ne nedolžen ne lahek. Reč se zna po telesu skriti v zadnje vlakence, se prikriti celo izkušenim zdravnikom, testi jo odkrijejo le v točno določenem časovnem oknu, sicer človek dolga leta trpi zaradi težav, ki ogrožajo zdravje in počutje, celo življenje. 

Podpisana ima z izogibanjem malim pošastim bogate izkušnje, saj živimo sredi hoste. Letos, k sreči, rekorda izpred nekaj let še nismo presegli. Tedaj sem z obiska vrta prinesla v kozarčku (obirajoč jih s sebe) 14 klopov naenkrat, soseda je poročala o 35. Ki da so tedaj padali kar z dreves. Ljudski glas gre pač v domišljijske širjave. Pes, revež dolgodlaki, je letos žal res omelo za klope. Dnevno obiranje kot med šimpanzi je nuja. Naj priznam, da smo sicer v letih preizkusili že marsikatero »končno rešitev klopnega vprašanja« s svetovnega spleta: z belo rjuho smo jih denimo lovili po travi (ulov: optimističnih pet primerkov, opustili, tudi zaradi začudenih pogledov sosedov – ne smejte se, preučevalci klopov jih lovijo docela enako.) Naslednji je bil suhi led, ki naj bi ob izločanju ogljikovega dioksida privabljal klope, a najbrž nismo imeli pravih navodil, saj je reč prej izpuhtela, preden smo jo inštalirali na vrtu in bi prikorakala golazen. Letos pa smo, po naključju kakopak, kot se rodijo vse genialne rešitve, na sledi novemu odkritju. Živega klopa s psa smo v iskanju primernega usmrtitvenega orodja odložili v kozarček, kjer je bila prej tartufata in je v njem še vel zagaten vonj. Ko smo hoteli opraviti milostno dejanje, je bil jadnik, glej glej, že mrtev. Če ga ni infarkt, ga menda ni tartufata? To bomo preizkusili na naslednjem sprehodu, ko se bomo namesto domačih zvarkov – v nakup kakega odličnega naravnega repelenta se je treba po koronaujetništvu šele dobro podati – torej namazali s tartufovim oljem. Če se bo izkazalo za učinkovito, vam poročam ob naslednjem pisanju o klopji zalegi in nasvet kajpak pro bono odstopim v zakladnico svetovne modrosti.  

Ali ste vedeli?

Na svetu obstaja kar okoli 860 poznanih vrst klopov, v Sloveniji od tega 16, denimo gozdni (ki se edini prisesa na človeka), ježev ali rovkin klop. 

Klopi ne prenašajo le meningitisa in borelioze, temveč tudi erlihiozo (humana granulocitna anaplazmoza).

Nad 1500 metrih nadmorske višine ste varni, tam klopov pri nas menda ni. 

Klopom je všeč ogljikov dioksid, ki ga izdihujemo, še posebej pa naj bi jim dišali »zakisani« ljudje, tisti pod stresom, z več kilogrami in bolni. 

Klopi ne marajo iglavcev, močnega sonca (obleko iz gozda lahko obesite na sonce) in suhega okolja.

Klop ima tri razvojne stopnje in v vsaki se mora napiti krvi, da lahko preide v naslednjo. Torej pije le trikrat v življenju. Če ima srečo, seveda.

Nikakor ni res, da klopi na nas skačejo z dreves ali grmovja, je pred časom za našo revijo povedal dr. Tomi Trilar, vodja kustodiata za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki se s klopi ukvarja že poltretje desetletje. »Snamemo« jih s travnih bilk višine do kolen (nimfe, drugi stadij klopa; v kar osemdesetih odstotkih na človeku sesa nimfa) in nižje podrasti v višini do pasu (odrasli klopi).

Velikost populacije gozdnih klopov je odvisna tudi od tega, koliko je v okolju srnjadi in jelenjadi, ki so glavni gostitelji odraslih klopov. 

Samo brez panike

Niso okuženi vsi klopi. Tudi če naletimo na okuženega klopa, ni nujno, da se bomo okužili tudi sami. In tudi če se, zboli le manjši del ljudi. Se pa nevarnost okužbe povečuje, dlje ko je klop prisesan. A vsaj šest do dvanajst ur traja, da bo prisesani klop izločil prvo slino, okuženo z borelijami. Če ste bili na travniku ali v gozdu brez zaščite (pa tudi z njo), se  torej čimprej zatem, vsekakor pa še isti dan dobro preglejte – da, tudi na tistih mestih! 

Počasi in z občutkom

Klopa primemo s pinceto čisto ob koži in počasi vlečemo, dokler ne popusti. Ne vrtimo, ne trgamo sunkovito, še manj pa ga mrcvarimo z raznimi olji in bogvečim, ker ga s tem samo dražimo, da bo spustil več sline in morebiten virus. 

V gozd s česnom in kisom! 

Pa ne, da si boste tam pripravili solato, ampak ker to klopom smrdi. Česen pojejte, strok ponudite tudi psu, če ga bo le hotel, sicer je rešitev česnovo olje (ne pretiravajte, pol žličke za 30-kilogramskega psa na dan v njegovo hrano je dovolj), s kisom se popršite. Znan insekticid je bil nekdaj tudi pelin; med lovci pa je znano sredstvo proti klopom – navadni pelinkovec. Koliko pomaga tako in koliko drugače, ni uradno znano. Znano pa je, da pomaga, vsaj za kakšno uro, če se popršimo ali namažemo z dvema žlicama olja ali alkohola, v katerem je 20 kapljic eteričnega olja bodisi citrusov, sivke, evkaliptusa ali limonske trave. 

Borelija – zahrbtna izmuzljivka. Borelije na leto odkrijemo med pet in šest tisoč primerov. Ni nujno, da jo prenašajo le klopi, tudi komarji, mušice, obadi, bolhe in pršice jo lahko, okužimo se lahko celo z mlekom okužene živali. Gre za zelo inteligentno bakterijo, ki se v telesu skrije, prelisiči imunske celice, spremeni obliko in zavaja teste, ki jo odkrijejo le od četrtega do sedmega tedna od okužbe. 

Pozor, rdeči kolobar se pojavi le pri polovici okuženih! Torej žal ne drži: ni kolobarja – ni okužbe. 

Triletni cikel

Populacije malih sesalcev, ki so gostitelji vmesnih faz klopa, nihajo v približno triletnem ciklu, odvisno od razpoložljive hrane. Ko je, denimo, največ miši, se ličinke klopa na njih okužijo z borelijo in naslednje leto je tako več okuženih nimf. Na osnovi tega lahko strokovnjaki za določeno območje celo napovejo, kdaj bo več bolnikov. 

Cepljenje! 

»Precejšen del ljudi, ki jih vbodejo okuženi klopi, razvije le protitelesa in ne zboli,« je pred časom za našo revijo dejal dr. Franc Strle, tedaj predstojnik infekcijske klinike v Ljubljani. Najboljša preventiva je še vedno cepljenje, priporočljivo predvsem za tiste, ki se veliko zadržujejo v naravi. 

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica