Mestece ima bogate antične korenine, toda v zgodovino se je zapisalo predvsem zaradi srednjeveške epizode, ko je za slabo stoletje postalo povsem arabsko. Kako se je to zgodilo in kaj so Arabci pustili za sabo?

Lucera je eno tistih mest italijanskega juga, ki ima že vse, samo pološčiti bi jo bilo še treba. Tu stoji amfiteater, ki je starejši od rimskega Koloseja. Toda prelomno je bilo 13. stoletje, ko je mesto postalo muslimansko. Akantovi listi nas pripeljejo do istoimenskega penziona v nekdanji palači, kjer živi umetnostni zgodovinar Antonio Petrone.

"Ko je Friderik II. Švabski postal vladar Sicilije in vse južne Italije, je moral rešiti dve težavi. Na eni strani je imel staroveško Lucero, ki je ostala brez ljudi, okoliška polja pa so bila zanemarjena. Po drugi strani pa je imel na Siciliji težave z muslimani, ki so tam ostali še iz prejšnjih stoletij, pa se niso integrirali v družbo in so povzročali težave. In tako je od leta 1220 dalje v več valovih deportiral sicilijanske Saracene v Lucero. Govorimo o okoli 20.000 ljudeh," razlaga Petrone.

V mestu se je odtlej govorilo samo še arabsko.

"Friderik II. jih je uporabljal kot specialno oboroženo skupino pri svojih vojnah po Italiji. Seveda niso bili vsi vojaki. V letih brez vojn so bili predvsem kmetje. Ob Friderikovem gradu tu v Luceri so postavili tudi svojevrsten živalski vrt. Tu so imeli leoparde iz malteških vzrejališč, kamele, dromedarje, žirafe in leve. Vse to je živelo v tukajšnjem seraju," pravi filozof in zgodovinar iz Lucere Raffaele de Vivo.

"V času Friderika II. in njegovega sina Manfreda je bilo mesto povsem arabsko. Imelo je hareme in evnuhe. Obdobje je moralo biti res fascinantno," pove Petrone.

Bo Luceri novo življenje vdihnil turizem?

Toda leta 1266 so Hohenstaufni izgubili južno Italijo. Novi vladarji, francoski Anžujci, so v Luceri zgradili novo, večjo trdnjavo. Nekaj desetletij pozneje so pol Arabcev prodali kot sužnje, druge so sčasoma asimilirali, njihovo premoženje so izplenili.

"Iz saracenskega obdobja je ostalo zelo malo ostalin. V muzeju hranijo kipec mavrove glave s kodri in rano čez ustnice, ki je zelo lepa. Po mestu je tudi veliko notranjih vrtov, skritih za zidove palač, ki so najverjetneje arabska stavbna dediščina. Tu je še zvonik stolnice, ki naj bi bil nekdanji minaret. Leta 1300 so (po zgodovinskih virih) namestili zvon v zvonik, še preden so sploh zgradili stolnico – zato številni verjamejo, da je zvonik stal že prej in da je moral biti minaret," razlaga Petrone.

De Vivo pa: "Lucera je v svoji zgodovini vedno ponosno ohranjala ta večetnični značaj. Vedno se je znala odpreti drugim. Pa ne govorim samo o pripadnikih italskih ljudstev, temveč tudi o ljudeh od drugod."

Pa danes? Proizvodnja opeke, s katero so postavili mestne palače, je v zatonu. Povsod okrog še naprej raste žito. Kot kaže, pa Lucera odkriva tudi turizem.