Sarkozy kritičen do EU in Nata: 'Rusija bo ostala naša soseda'

Sarkozy, nekdanji francoski predsednik, je v intervjuju za promocijo 560 strani obsegajoče knjige spregovoril tudi o ruski invaziji v Ukrajini. A očitno ni enako misleč kot njegovi politični kolegi, ki danes krojijo usodo Evropske unije. Prepričan je namreč, da bi morala Ukrajina sprejeti rusko okupacijo Krima in drugih ozemelj, poleg tega pa se nikakor ne bi smela pridružiti Natu ali Evropski uniji, morala bi ostati nevtralna in prisluhniti Rusiji.

Sarkozy je sicer odločitev Vladimirja Putina o invaziji obsodil kot resno in neuspešno, vendar je vztrajal, da kljub nesporazumom Evropa potrebuje Rusijo in Rusija Evropo.

Po njegovi izjavi je izbruhnil tako rekoč mednarodni spor. Založba, ki bi morala njegovo knjigo objaviti, pa je prestavila izid knjige spominov Le Temps des Combats (Čas bojev). Sarkozy namreč tudi v svoji knjigi kritizira obe strani konflikta ter podporo EU in ZDA Kijevu.

"Pravijo, da se borimo v vojni proti Rusiji, ne da bi se z njo borili. Jasno je, da nismo vpleteni na terenu, ampak eni od vojskujočih se strani dobavljamo orožje," piše v svoji drugi knjigi. "Rusija bo ostala naša soseda, če nam je to všeč ali ne. Najti moramo načine in sredstva za ponovno vzpostavitev sosedskih ali vsaj mirnejših odnosov."

"Rusija se mora odpovedati vsem vojaškim akcijam proti svojim sosedom ... Ukrajina se mora zavezati, da bo ostala nevtralna ... Nato bi lahko hkrati potrdil svojo pripravljenost spoštovati in upoštevati zgodovinski strah Rusije, da jo obkrožajo neprijazne sosede." Vrnitev Krima Ukrajini je označil za "iluzorno".

Kritiki obsojajo Sarkozyjeve izjave

Kritiki so 68-letnemu nekdanjemu predsedniku očitali, da je s tem "vplival na Kremelj", in poudarili, da se Sarkozy že dolgo hvali s svojim prijateljstvom s Putinom.

Jérôme Poirot, nekdanji Sarkozyjev svetovalec za obveščevalne zadeve, je dejal, da so njegovi komentarji "sramotni" in da gre za prepisovanje zgodovine. Sarkozy trdi, da sta Francija in Nemčija pomagali preprečiti tretjo svetovno vojno, ker sta priznali Putinove "rdeče črte" glede državnih meja in aprila 2008 izglasovali veto na vstop Ukrajine in Gruzije v Nato. Poirot je dejal, da nekdanji predsednik ni razumel, kako škodljivi so bili njegovi pogovori s Kremljem; štiri mesece pozneje je Putin poslal tanke v Gruzijo, štiri leta pozneje pa je napadel Krim.

Tudi zgodovinarka in profesorica ruskih in sovjetskih študij Cécile Vaissié je Sarkozyju sporočila, da ne more on odločati o tem, kakšna naj postane Ukrajina.

Sarkozyjeva podpora Rusiji je v skladu s francoskim pogledom na "posebne odnose" med Moskvo in Parizom, ki so nastali konec šestdesetih let prejšnjega stoletja v času vojnega voditelja Charlesa de Gaulla – in s tem pogledom se še vedno strinjajo mnogi v francoskem političnem spektru.

Ni pa Sarkozy edini, ki uporablja takšen nediplomatski jezik, ko omenja svoje "kolege", poroča Guardian. Nekdanji estonski predsednik Toomas Hendrik Ilves je uporabil še manj diplomatski jezik, da bi opisal nekdanjega francoskega predsednika. "Po lastnem mirovnem načrtu za Gruzijo iz leta 2008, ki ga je sam zavrnil mesec dni pozneje, da bi obnovil sporazum o sodelovanju med EU in Rusijo, je postal najbolj lažniv francoski povojni zunanjepolitični predsednik. Za Rusijo in podkupljiv kot hudič. Zakaj bi jemali tega klovna resno," je na družbenih omrežjih objavil Ilves.

Sarkozy v svoji knjigi kritičen do določenih voditeljev

Knjiga Le Temps des Combats zajema obdobje od leta 2009 – dve leti po Sarkozyjevi izvolitvi – do obdobja tik pred predsedniškimi volitvami leta 2012, ki jih je izgubil proti socialistu Françoisu Hollandu, in je prežeta z ostrimi opazkami o politikih in tekmecih doma in v tujini. Michel Barnier, poznejši francoski Monsieur Brexit, je opisan kot "resen, a včasih brez karizme", nekdanji premier François Fillon kot "hladnejši, kot sem mislil", medtem ko nemška kanclerka Angela Merkel ni marala "preveč intelektualnih razprav. Želela je trdno, težko, dosledno in škoda, ker je bilo to dolgočasno."

Nekdanji britanski premier Gordon Brown je opisan kot "navdušen in pogosto strasten človek, zaljubljen v vse, kar je povezano s teorijo, velikimi načeli ali intelektualnimi zadevami".

"Bil je zvest in učinkovit zaveznik, vsaj dokler sem bil sposoben razumeti njegovo razmišljanje, ki je včasih presegalo moje zmožnosti. Nikoli si nisem predstavljal, da je mogoče govoriti tako hitro in tako trmasto ter s škotskim naglasom, ki reže kot nož," je zapisal.

Omembi v knjigi ni uspel ubežati niti Boris Johnson, za katerega piše, da ga je kmalu "prešinilo pomanjkanje resnosti in prepričanj, zaradi katerih je iz povsem osebne preračunljivosti podprl herezijo brexita". Barack Obama pa je v knjigi opisan kot "precej hladen, introvertiran in le malo zainteresiran za ljudi okoli sebe".

Enemu nekdanjemu britanskemu premierju se pa je le uspelo izogniti Sarkozyjevi kritiki. David Cameron je opisan kot "mlad, inteligenten, vesel in res zelo prijazen". Kot piše, je redkokdaj srečal tujega politika, s katerim si je zaželel postati prijatelj, njegova vljudnost in njegova odsotnost ega v osebnih odnosih pa naj bi Sarkozyja navdušili. "Vendar pa je bilo Cameronovo popuščanje desničarskim elementom konservativne stranke, kar je vodilo v dolg in usoden padec v pekel brexita, razočaranje in resna napaka," je na koncu dodal.

Sarkozy v Franciji ostaja razdiralna osebnost. Soočil se je z več obtožbami kršitev na položaju, ki jih je zanikal, trenutno pa se pritožuje zoper dve 12-mesečni zaporni kazni zaradi nezakonitega financiranja volilne kampanje in poskusa podkupovanja sodnika. Prav tako naj bi mu sodili zaradi obtožb, da je prejemal nezakonita sredstva za kampanjo od Moamerja Gadafija, pokojnega libijskega diktatorja.

Sarkozy, ki je leta 2012 dejal, da zapušča politiko, ima še vedno politični vpliv v Franciji, kjer se je postavil v vlogo kralja konservativne stranke Les Republicans za predsedniške volitve leta 2027 in za svojega prednostnega kandidata imenoval notranjega ministra Géralda Darmanina.

Vezi Francije in Rusije

Sam francoski predsednik Emmanuel Macron je do obdobja tik pred vojno zavračal opozorila, da želi Putin napasti Ukrajino in je v prvih tednih invazije imel dolgotrajne telefonske pogovore z ruskim predsednikom, da bi ga prepričal, naj se umakne. Od takrat je zavzel strožjo linijo do Rusije in obljubil, da bo podpiral Ukrajino do zmage.

Sarkozy se je distanciral od Macronovega stališča do Ukrajine in dejal, da je bila Macronova prejšnja "intuicija pravilna", vendar ji ni sledil, deloma "zaradi pritiska vzhodnih Evropejcev". Zlasti vzhodnoevropski voditelji so bili ostro kritični do Macronovih uvertur v Moskvo. Maja lani je poljski premier Mateusz Morawiecki kritiziral Macronovo odločitev, da ohrani odprte kanale s Putinom in njegove poskuse primerjal s pogajanji s Hitlerjem.