Ocenjujemo: Temnica / Lutkovno gledališče Ljubljana
V Sloveniji in nič manj po svetu priznani ustvarjalec Matija Solce se na program 16. mednarodnega bienalnega festivala sodobne lutkovne umetnosti Lutke uvršča s tremi lutkovnimi kabareti: Mesarico, Exitom in Temnico (režija, adaptacija in glasba Matija Solce). Slednja, ki predstavlja glasbeno-lutkovni omnibus za odrasle po motivih pravljice Stanovitni kositrni vojak Hansa Christiana Andersena, je nastala v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana.
Gledalka ali gledalec, ki so mu uprizoritve, pod katere se je režijsko podpisal Matija Solce, znane, pričakuje gledališko doživetje, prežeto z glasbo, lucidnim humorjem, premišljeno ironijo, mojstrsko dovršeno animacijo, interaktivnostjo in napetim ozračjem. V tem pogledu uprizoritev Temnica sledi razvoju ustvarjalčevega sloga in ponudi vse našteto. Kraj, kjer naj se gledališko doživetje dogaja, ostaja pomemben člen uprizoritve; od tu tridelna struktura, pri čemer se prvi del skozi kratke postojanke s poudarkom na tehniki gledališča predmetov v izvedbi mladih gostujočih ustvarjalcev in ustvarjalk (Tončica Knez, Klemen Kovačič, Tajda Lipicer, Sara Šoukal, Helena Šukljan) odvija pred gledališko dvorano (Kulturnica) na Židovski stezi ter popelje v zgodbe in anekdote preteklosti te ulice.
Drugi del predstavlja pripravo na vstop v osrednji del uprizoritve, kjer se v mračnem predprostoru gledališke dvorane razgrne instalacija fotografij, žičnih figur, kovinskih skulptur, ogledal, ki se izgubljajo v igri svetlobe, senc in odsevov (avtorja likovne podobe in scenografa sta Tomáš Žižka in Nerea Cuesta García). Pomenljivi napisi z vprašanji o večnosti in človekovem smotru ter namigi na duha dadaističnih umetnikov 20. stoletja narekujejo prehod v svet temnice, fotografskega ateljeja, kjer se bo odvilo več zgodb in dogodkov.
Ustvarjalci v polnovrednem pomenu (Gašper Malnar, Filip Šebšajevič, Miha Arh, Asja Kahrimanović Babnik, vsi našteti so z režiserjem prej že sodelovali), saj prikazujejo svoje animatorske, igralske in glasbene veščine, popeljejo gledalce v fotografski laboratorij. Vsak predmet (žlica, vrtavka, papir, pinceta, domine, granitna kocka, lijak, pločevinka, svetilka itd.) pomeni možnost ponovnega odkrivanja in iskanje njegovih snovnih, zvočnih in pomenskih lastnosti. Vsak predmet lahko pove svojo zgodbo in je uporabljen za poustvarjanje Andersenove zgodbe o kositrnem vojaku in papirnati balerini. Drobci, motivi zgodbe si sicer sledijo v enakem zaporedju kot v izvirni zgodbi, a se znotraj uprizoritve pojavljajo sporadično in jih je ponekod, zlasti ob pomanjkanju predhodnega poznavanja Andersenove zgodbe, težje prepoznati.
Poigravanje z zvoki predmetov, prehajanje zvokov ali besednih zvez iz literarne predloge v songe (soavtor glasbe je Šebšajevič, pri izvajanju za mešalno mizo se mu s harmoniko, električno kitaro in činelami pridružijo še drugi nastopajoči), vstopanje in izstopanje iz ritmizirane akcije v njeno diametralno nasprotje ustvarjajo območje, v katerem bosta gledalec in gledalka aktivno udeležena tako, da bosta vedno znova iskala asociacije na slišano in videno.
Poleg domišljijske stimulacije skozi nizanje iluzij ali iluzivnih točk, kot jih imenuje režiser, veje močna družbenokritična nota. V Temnici je opazna v militantni drži izvajalcev, ponavljanju songa o vojačku in v zaključku uprizoritve, ki s petjem ukrajinske ljudske pesmi o dveh golobih ter sklepnim stavkom (»Nobenega razloga ni imel za to«) vse prisotne stimulira k premisleku o družbenopolitični aktualnosti.
Čeprav se ritem narativnega loka med uprizoritvijo (dramaturga Jelena Sitar in Benjamin Zajc) mestoma izgubi, še posebej zaradi šibke prepletenosti vseh treh delov uprizoritve in obilo asociacijskih dražljajev, je Temnica doživljajska uprizoritev, ki si jo gledalec vsekakor želi ogledati večkrat.
4/5 zvezdic
Kritike s festivala Lutke nastajajo v okviru projekta Ustvarjalne Evrope Kritiška platforma sodobnega lutkarstva EU.
