Premik naprej do slovenščine na Netflixu in iphonih
Nekatera podjetja in multinacionalke za pretočne vsebine na našem trgu svojih storitev in proizvodov še vedno ne ponujajo s slovenskimi podnapisi ali vmesniki. Zakonodaja je namreč zastarela, za tuja podjetja ne velja ali jih ne obvezuje, inšpektorati imajo, kot pravijo, zvezane roke, odgovorni prelagajo odgovornost z enega na drugega. A pričakovati je spremembe, saj so na ministrstvu za kulturo imenovali medresorsko delovno skupino za pripravo novele zakona o javni rabi slovenščine.
V delovni skupini bodo zastopani predstavniki in predstavnice kulturnega ministrstva, tržnega inšpektorata ter ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Skupino bo vodil svetovalec ministrice za medijsko politiko v kabinetu ministrice za kulturo Lenart J. Kučić, so za Delo sporočili z ministrstva. »Z delovno skupino bomo pregledali trenutno zakonodajo in predlagali spremembe, s katerimi bo mogoče učinkoviteje uveljavljati slovensko jezikovno politiko tudi na novih tehnoloških platformah. Ob tem bomo pripravili tudi strategijo za uveljavljanje jezikovne politike pri ponudnikih medijskih storitev, za katere slovenska zakonodaja zaradi načela države izvora ne velja.« Odkar je bil sprejet zakon o javni rabi slovenščine (2004), je predvsem umanjkal dialog med ministrstvom, inšpektorati, jezikoslovci in pa ustrezna strategija.
Zakon je zastarel in neuporaben
Spomnimo, Netflix, Disney+, ki ponujata pretočne vsebine, svojih storitev na slovenskem trgu ne ponujata v slovenščini, medtem ko je, denimo, nekaterim manjšim jezikom, kot je islandščina, uspelo na Netflixu. Tudi Apple, ki je na našem trgu že desetletje, nima na voljo slovenščine, prav tako številni vmesniki pri avtomobilih niso na voljo v slovenskem jeziku.
Čeprav gre pri omenjenih primerih na prvi pogled za podoben problem, to je nedostopnost slovenščine, jih obravnavajo različni zakoni in evropske direktive, so poudarili na ministrstvu. Zakon o medijih določa uporabo slovenskega jezika v medijih in medijskih storitvah, kamor sodijo tudi pretočne storitve na zahtevo. Zakon o varstvu potrošnikov zajema druge izdelke in storitve (navodila in druge oznake), javno rabo slovenskega jezika pa opredeljuje zakon o javni rabi slovenščine. Ta pravi: »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.«
Islandija je imela ustrezno strategijo
Čeprav sta Netflix in Disney+ pretočni medijski storitvi na zahtevo, zanju ne veljajo določila slovenske medijske zakonodaje o obvezni rabi slovenščine v medijih in medijskih storitvah. Njuna ponudnika namreč nista registrirana v Sloveniji, zato za njiju velja načelo »države izvora«, torej skladnost z zakoni držav EU, v katerih sta registrirana, in ne z zakoni posamičnih članic, kjer ponujata svoje storitve, pojasnjuje ministrstvo za kulturo. Zakaj pa je uspelo nekaterim drugim državam? Denimo Islandiji, pa tudi Španci so dosegli, da ima Netflix pri njih podnapise tudi v katalonščini, baskovščini in galicijščini. Kot je za Studio ob 17.00 pred kratkim pojasnil Kučić, je Islandiji uspelo, ker je država zanimiva za snemanje, ker je bil interes velik in je islandska ministrica osebno in javno pozvala, da ponudijo storitev v islandščini. Kot je poudaril Kučić, je ključ v primerni strategiji.
Pretočne medijske storitve na zahtevo ureja evropska direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je bila leta 2011 prenesena v slovenski pravni red. Po njej pa Netflix in Disney+ nista dolžna ponujati slovenskih podnapisov in sinhronizacije, saj direktiva ne določa obveznih prevodov v jezike držav, kjer so omenjene storitve na voljo. Zato Slovenija tudi nima pravne pristojnosti za ukrepanje proti medijskim ponudnikom in jim v okviru predpisov s področja medijev ne more naložiti nobenih zakonskih obveznosti ali ukrepov, pojasnjujejo na ministrstvu.
S predstavniki Netflixa so se že srečali
»Države, ki so za lokalizacijo poskrbele same, so imele poslovni ali strateški interes. V nekaterih primerih sta bila odločilna velikost trga in število uporabnikov, v drugih lokalna produkcija ali usklajena gospodarska in politična dejavnost države. Prve korake v tej smeri smo že naredili tudi na kulturnem ministrstvu, saj smo se srečali s predstavnikom Netflixa za Srednjo in Jugovzhodno Evropo ter ga seznanili z našimi pričakovanji glede upoštevanja slovenske jezikovne politike.« Takšne dejavnosti načrtujejo tudi glede drugih (nemedijskih) storitev, denimo pri avtomobilskih vmesnikih in tehnoloških podjetjih.
Kot poudarjajo na ministrstvu, pa tudi na teh področjih ni mogoče regulirati izključno s slovensko zakonodajo, ker je v nekaterih primerih, kot že zapisano, zastarela. »Zakon o varstvu potrošnikov ne zajema tehnoloških in medijskih storitev, ki so se razširile v zadnjih nekaj letih, ali pa regulira samo javno uporabo, kar velja za zakon o javni rabi slovenščine (uporaba pametnega mobilnika ali vožnja osebnega avtomobila sodi v zasebno sfero). Prav zaradi tehnoloških novosti in različnih razlag omenjenih zakonov je bilo v praksi težko določiti pristojnost posamičnih inšpektoratov, ki nadzirajo izvajanje omenjenih zakonov: tržnega inšpektorata ter inšpektorata za kulturo in medije.«
Slovenska poslanka v EP Irena Joveva (Gibanje Svoboda, Renew Europe) je pred kratkim trem multinacionalkam poslala odprto pismo, v katerem jih poziva k dostopnosti njihovih storitev in vsebin tudi v slovenskem jeziku. Ker so jezikovno enakopravnost na digitalnih platformah dobili tudi od Slovenije manjši trgi, ne vidi razloga za težavo v dveh milijonih. O tem je govorila na plenarnem zasedanju, komisiji pa poslala konkretni vprašanji, prek katerih jih lahko spodbudi, da podjetja opozori na njihove prakse.
Bi pritisk na multinacionalke lahko povzročil njihov umik s slovenskega trga?
Kakršenkoli strah pred umikom multinacionalk se mi zdi odveč, saj je to za ta podjetja še vedno zaželen in pravzaprav že vzpostavljen trg. Slovenija je del enotnega trga EU, z vidika zakonodaje in pristojnosti EU pa bi bilo omejevanje samega dostopa do storitev še bolj sporno kot (ne)enakopravnost jezikov. Na žalost je pričakovano, da bo večina multinacionalk poskušala delovati na tak način, dokler to gre. Ampak to moramo poskusiti spremeniti, konec koncev je, denimo, HBO max dokaz, da se da, saj omogočajo slovenske podnapise, pa so na slovenski trg prišli pred kratkim.
Četudi ste uporabnica nekaterih platform, vas njihov odnos jezi. Kdo je odgovoren za to, da nimamo Netflixa s slovenskimi podnapisi?
Zagotovo večinski del odgovornosti nosijo multinacionalke, ker bi moralo biti samoumevno, da se ob prihodu na slovenski trg ponudijo slovenski podnapisi oziroma vmesniki. Delno je sicer kriva tudi neaktivnost ministrstva v preteklih letih, pa tudi inšpektorata, poudarjam pa, da imata oba organa zelo omejene možnosti delovanja na tem področju.
Kolikor mi je uspelo zaslediti, je svetovalec ministrice za kulturo za medije Lenart Kučić pred kratkim predlagal dopolnitev direktive EU o avdiovizualnih medijskih storitvah. Glede na dosedanje izkušnje sicer menim, da ne države članice ne poslanske skupine v EP takšni rešitvi ne bi bile naklonjene v zadostni meri. Je pa res, da omenjena direktiva omogoča nekaj fleksibilnosti pri prenosu v pravni red držav članic, kar pomeni, da bi bilo v Sloveniji to mogoče dopolniti na tak način. Po mojih podatkih je namreč tako nekaterim državam uspelo urediti, da so manjšine dobile podnapise v svojem jeziku, recimo Katalonci in Baski v Španiji.
Druga možnost je javni pritisk. Nihče si ne želi negativne medijske pozornosti, zato sem prepričana, da bi javno zaslišanje ali že samo uradno vabilo predsednikom uprav od pristojnega odbora v EP lahko premaknilo tehtnico odločanja.
Pisali ste trem multinacionalkam, z dvema imate v kratek sestanek. Kaj pričakujete?
Za zdaj pričakujem pojasnila, zakaj se je zgodila diskriminacija slovenskega jezika. Ravno zato smo sestanek preložili, ker so se v podjetjih želeli interno pogovoriti. Na sestanku bom zelo jasna in neposredna. V interesu vseh je, da se ta diskriminatorna praksa čim prej odpravi. Navsezadnje se najbrž ta podjetja ne bodo branila večjega števila naročnikov v Sloveniji. Dodana slovenščina bi zagotovo izboljšala privlačnost njihovih platform. Prav tako ne gre samo za diskriminacijo jezikov in posledično nedostopnost, temveč tudi za spodbujanje domačih prevajalk in prevajalcev.
Vem, da je želja obeh strani urediti zadeve z »mehko regulacijo«, zato je druga stvar, ki jo bom poudarila, ta, da je bilo pismo samo prvi korak, a da upam, da bo tudi zadnji. Kot rečeno, Slovenija ni edina s to problematiko, kar pomeni, da bi podobno iniciativo z javnim pozivom lahko ponovila, a v širšem kontekstu. Omenila jim bom tudi, da obstajajo uradni dokumenti in strategije Evropske unije, ki govorijo natanko o tem, ter da četudi niso pravno zavezujoči, lahko to v prihodnjih letih po potrebi spremenimo.
