Sobota, 1. 10. 2022, 4.00
2 meseca, 2 tedna
sobotni intervju: metod ropret
Metod Ropret: Verjamem, da Cretu s temi fanti sanja o Parizu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,21
6
Predsednik Odbojkarske zveze Slovenije (OZS) Metod Ropret ima tudi po zadnji reprezentančni sezoni razloge za zadovoljstvo.
Za Odbojkarsko zvezo Slovenije (OZS) s predsednikom Metodom Ropretom na čelu je reprezentančna sezona, polna (organizacijskih) izzivov, tudi turbulenc, predvsem pa novega velikega uspeha. S prvim možem zveze smo potegnili črto pod še eno poglavje odbojkarske pravljice in se dotaknili prihodnosti. Bo del te tudi romunski strateg Gheorghe Cretu, pod taktirko katerega so Slovenci osvojili četrto mesto na svetovnem prvenstvu?
Po treh srebrnih odličjih slovenske moške odbojkarske reprezentance na evropskih prvenstvih so se slovenski odbojkarji v minulem poletju podpisali pod nov največji reprezentančni uspeh, četrto mesto na svetovnem prvenstvu, ki sta ga družno gostili Slovenija in Poljska.
Pol meseca po koncu reprezentančne sezone smo za rezime pestrega poletja povprašali dolgoletnega predsednika OZS Metoda Ropreta.
V sobotnem intervjuju se je dotaknil številnih tem, vezanih na razburljive zadnje mesece. Med drugim je izrazil razočaranje nad odnosom poljskih organizatorjev do slovenskih navijačev, pojasnil, zakaj se je med polfinalno tekmo med Slovenijo in Italijo v Katovicah dogovarjal s poljsko policijo, potegnil (finančno) črto pod uspešen (organizacijski in rezultatski) ljubljanski del svetovnega prvenstva, poslal zahvalo sijajnemu občinstvu v Stožicah, se dotaknil selektorske menjave in prihodnosti romunskega strokovnjaka Gheorgheja Cretuja na slovenski klopi, vse težje vzdržnega reprezentančnega koledarja, olimpijskih sanj, pa tudi novega vetra v ženski reprezentanci.
Slovenski odbojkarji so se septembra podpisali pod nov zgodovinski mejnik in četrto mesto na svetovnem prvenstvu.
Dobra dva tedna sta minila od konca svetovnega prvenstva (pogovarjali smo se sredi tedna, op. a.), ki ga je gostila tudi Slovenija, in največjega uspeha slovenske moške reprezentančne odbojke. Ste vse skupaj že predelali, analizirali, se spočili?
Zdaj pa lahko rečem, da sem res že. Preteklo je dovolj časa, da smo se vsi nekako umirili in spočili, predvsem pa smo sposobni realno ocenjevati vse te uspehe, ki smo jih dosegli. Tako organizacijske kot, kar je najbolj pomembno, rezultatske, za katere so poskrbeli fantje.
Biti četrti na svetu je izjemen, izjemen dosežek ne glede na to, da smo bili morda v prvem trenutku nekoliko razočarani, ker smo bili zelo blizu medalji. A z neke kritične razdalje zdaj te stvari lahko že bistveno bolj realno ocenjujemo. Moje mnenje je, da smo na eni strani izjemno organizacijsko izpeljali ta dogodek, po drugi strani pa, da so fantje dosegli rezultat reprezentančnih karier.
Kaj ste po četrtem mestu dejali fantom, predvsem jedru ekipe, ki ni najmlajše, ki se je zavedalo velike priložnosti in dejstva, da bo težko še kdaj taka?
Rekel sem jim, da gre za izjemen uspeh, da si zaslužijo veliko spoštovanje, ki so si ga prislužili skozi vsa ta leta trdega dela. Tudi to, da si nihče ne sme dovoliti, da bi kakorkoli kritično ocenjeval to njihovo desetletno športno pot. V tej so v nekem razmeroma kratkem obdobju dosegli toliko ogromnih uspehov, ki nam jih priznava vsa mednarodna odbojkarska, pa tudi druga športna javnost.
Upam, da se dovolj zavedamo teh uspehov, tega, da so ti rezultati zelo težko ponovljivi. Biti trikrat drugi na evropskem prvenstvu, biti četrti v svetovni ligi, biti četrti na svetovnem prvenstvu, biti na svetovni lestvici med prvimi šestimi, osmimi reprezentancami. To so dosežki, ki jih bo zelo težko ponoviti. Ne glede na tisto prvo razočaranje je treba na zgodbo pogledati širše.
"O imenih ne bi govoril. Če bi se stvari odvile v napačno smer, bi odgovornost prevzel jaz. Ker pa je šlo vse prav, lahko rečem, da nas je bilo v tem postopku udeleženih veliko," predsednik ne želi govoriti o tem, kdo je predlagal Gheorgheja Cretuja za novega selektorja.
A pri vsem skupaj ne moremo spregledati ožje zgodbe, zadnjega meseca in pol ter prihoda romunskega strokovnjaka Gheorgheja Cretuja. Zgolj 18 dni pred začetkom prvenstva ste se odločili za tvegano potezo, selektorsko menjavo, ki se vam je obrestovala.
Pri tem smo kot zveza res sprejeli kar veliko tveganje. Menili smo, da v preteklem pripravljalnem obdobju in v ligi narodov v začetku sezone nismo bili videti tako, kot smo te reprezentance vajeni. Razlogov je lahko več, ne gre samo za selektorja. Na neki točki smo se zavedeli, da je treba nekaj spremeniti.
Splet naključij je bil, da je bil aktualni trener leta v Evropi v tistem trenutku prost, pa tudi, da je bil pripravljen priti takoj. Ne čez teden ali čez deset dni, ampak takoj. Kot izjemen poznavalec odbojke, tudi naših igralcev, je menil, da je morda tudi zanj to dobra priložnost.
Hvaležen sem mu, da se je tako hitro odzval. Se pa strinjam, da je bila to za zvezo po eni strani izjemno težka odločitev. To so neobičajne stvari, ki jih nikoli nismo počeli. Na drugi strani se je izkazalo, da je tokrat ta naš pogum veljal.
Kdo je bil tisti, ki je s prstom pokazal na Cretuja, kdo ga je omenil kot morebitnega novega selektorja?
O imenih ne bi govoril. Morda bi lahko rekel, da sem tudi sam kot predsednik začutil, da nismo bili pravi, in se nato posvetoval s preostalimi odločevalci.
To nikakor in nikoli ni bila izključno moja odločitev. Treba je bilo najti ustrezno alternativo, kar pa je bila nekako moja naloga. Ko smo to alternativo našli, so stvari hitro stekle.
Brez konkretnih imen, torej?
Če bi se stvari odvile v napačno smer, bi odgovornost prevzel jaz. Ker pa je šlo vse prav, lahko rečem, da nas je bilo v tem postopku udeleženih veliko. Vsak posebej, ki je zbral pogum, da smo sprejeli to odločitev, si zasluži spoštovanje.
"V tem trenutku je pomembno, da je osebno izpolnjen in zadovoljen. Prvič s tem, kar je s Slovenci dosegel, drugič s pogoji, ki so mu bili na voljo, in tretjič s cilji te reprezentance, ki jih imamo nekako skupaj pred seboj in za katere vemo, da vključujejo olimpijske igre. Mislim, da je to zadostna motivacija, da lahko računamo, da bo ostal z nami tudi v prihodnje," o Cretujevi prihodnosti, povezani s Slovenijo, pravi Ropret.
S Cretujem ste se dogovorili za sodelovanje do konca svetovnega prvenstva, po katerem je dejal, da za razmislek o trenerski reprezentančni prihodnosti potrebuje čas in mir. Ob tem je poudaril, da se njegova sezona ob domnevi, da sprejme še klubsko vlogo, lahko hitro raztegne na 12 mesecev ... Ste se z njim po prvenstvu srečali, pogovorili, kakšna je njegova prihodnost, povezana s Slovenijo?
Po prvenstvu sva bila v stikih, nisva sicer sedela skupaj, sva se pa kar nekajkrat slišala. V tem trenutku je pomembno, da je osebno izpolnjen in zadovoljen. Prvič s tem, kar je s Slovenci dosegel, drugič s pogoji, ki so mu bili na voljo, in tretjič s cilji te reprezentance, ki jih imamo nekako skupaj pred seboj in za katere vemo, da vključujejo olimpijske igre.
Mislim, da je to zadostna motivacija, da lahko računamo, da bo ostal z nami tudi v prihodnje. Pred njim je zagotovo podpis pogodbe z enim od vrhunskih evropskih klubov, ki ga v tem trenutku nima. A glede na to, da je sam svoj menedžer, in glede na najine pogovore ne dvomim o tem, da si bo v prihodnji klubski pogodbi izboril prostor, da v nadaljevanju sodeluje tudi z nami. Tak je moj osebni vtis.
Razumem, da je lahko sezona dolga, a on v svojem delu uživa. Ni mu težava biti odsoten. Tudi pretekla leta je bil. Kolikor sva govorila, je imel letos po dolgem času nekaj možnosti, da poletje preživi z družino, kar smo mu mi na koncu deloma "porušili". K nam se je vrnil naravnost z obale Črnega morja, kjer je bil na dopustu z družino. To njegovo odločitev, da se je bil pripravljen v dveh, treh dneh pojaviti v Ljubljani in prevzeti reprezentanco, izjemno spoštujem.
Noben športnik ni nikoli povsem zadovoljen. V Stožicah je slavil v ligi prvakov, bil četrti s slovensko reprezentanco na svetovnem prvenstvu, bil izbran za trenerja leta v Evropi ... S tem bi se lahko zadovoljil, a dovolj dobro ga zdaj že poznam, da verjamem, da skupaj s temi fanti sanja o Parizu.
"Dovolj dobro ga zdaj že poznam, da vem, da skupaj s temi fanti sanja o Parizu."
V kakšnem časovnem obdobju si želite, da bi bile stvari zapisane v pogodbi, da bi bilo črno na belem? Nedvomno je zdaj več pogledov usmerjenih proti njemu.
Zagotovo se bomo sestali v oktobru. Telefonska komunikacija se nadaljuje. Treba je povedati, da tudi za nazaj podpisanih dokumentov nismo imeli. K nam je prišel na zaupanje. S temi stvarmi se med pripravami na svetovno prvenstvo ni želel ukvarjati, pa smo potem po prvenstvu to hitro rešili. Šport je tudi stvar čustev in zaupanja.
Torej verjamete v zaupanje, da beseda šteje, je nekaj vredna?
Verjamem. Kolikor sem ga v tem kratkem obdobju spoznal, verjamem, da je. Naredili bomo vse, da bo tako. Seveda se lahko zgodijo nepredvidene stvari, lahko bi ga kak klub zavezal s ponudbo ... A, kot rečeno, on o sebi vedno odloča sam.
Ste se po nenadni selektorski menjavi, ko ste Marku Lebedewu sporočili, da nanj ne računate več, pozneje z njim še kaj slišali, dodatno pogovorili?
Ne. Z Markom se po tistem izjemno neprijetnem pogovoru, ki sva ga imela, nisva več slišala. Da ne bo pomote, pogovor je bil neprijeten za oba, ne vem, ali ni bil zame še bolj naporen kot zanj. Vse pogodbene obveznosti bomo izpolnili. Žal smo se razšli na neobičajen način, po tem razhodu pa se res nisva več slišala.
Če lani zaradi poroke hčerke ni bil na polfinalu in finalu evropskega prvenstva v Katovicah, je tokrat zaključne boje za odličja spremljal na tribuni v dvorani. Kot pravi, so bili zaradi odnosa poljskih organizatorjev do slovenskih navijačev občutki mešani.
Zaključne boje za kolajne ste si v primerjavi z lanskim evropskim prvenstvom letos ogledali na prizorišču, v dvorani Spodek v Katovicah. Kako ste vse skupaj doživeli?
Zelo mešano. Bil sem izjemno vesel tega, da so imeli naši fantje tudi v Katovicah zelo številčno podporo s tribun, pravzaprav so jo imeli edini od gostujočih reprezentanc.
Da so naši navijači nekaj posebnega, vemo že dolgo časa. Koliko pomenijo naši ekipi, je bilo zelo vidno tudi ob nastopih v Stožicah. Kakorkoli si kdo misli, da so bile nekatere zmage samoumevne, ni bilo tako. Dvakrat premagati Nemce, premagati Ukrajince, ki so odpihnili Nizozemce, niso preproste stvari. V Katovicah je morda res malo zmanjkalo, a četrto mesto je izjemen rezultat.
Če spregovorim še o tisti drugi plati, pa lahko rečem, da sem bil izjemno razočaran nad odnosom poljskih organizatorjev, predvsem varnostnih služb do naših navijačev. Bili smo edini tuji navijači, drugih pravzaprav ni bilo, in takšnega odnosa, kot smo ga bili deležni na tekmi z Italijo, si prav zagotovo nismo zaslužili.
Slovenski navijači po polfinalni tekmi z Italijo:
Na kaj merite? Na število vstopnic, namenjeno slovenskim navijačem?
To je bila le ena stvar. Drugo pa je bilo, da organizacija tekem niti malo ni bila primerljiva z organizacijo pri nas. Mi smo že mnogokrat gostili poljske navijače, pa ne le na odbojki, gostimo jih vsako leto v Planici, drugih športnih dogodkih ... In nikoli niso bili deležni takšnega odnosa, kot so ga bili naši odbojkarski navijači, ki so verjetno eni od najbolj kultiviranih navijačev.
Ste lahko bolj konkretni?
Če varnostne službe v postopkih sprejema navijačev v dvorano naredijo napako in se tega zavedo šele sredi tekme ter jo poskušajo sredi tekme popraviti, je to nemogoče.
Varnostna služba naših navijačev ni delila po sektorjih, ni jih usmerjala na sedeže, kjer so imeli posamezniki vstopnice, omogočeno jim je bilo, da se združijo. S tem ni bilo nič narobe, saj je bila dvorana napol prazna. Da pa se sredi tekme odločiš, da morda to ni povsem OK, in potem poskušaš z nekimi represivnimi ukrepi te stvari popravljati, je v mojih očeh nesprejemljivo.
Slovenski navijači na Poljskem
Sredi tekme so jih želeli ločiti?
Da. Pa ne vem, zakaj. Morda so se jim zdeli preglasni, ne vem, kaj jih je zmotilo. Ne vem, kaj bi lahko bil predmet spora, sploh, ker smo igrali z Italijo, ne s Poljsko. Sredi tekme so se odločili, da morajo iti združeni slovenski navijači na svoje sedeže v napol prazni dvorani, kar je, milo rečeno, smešno.
K sreči so na koncu na pomoč poklicali policijo, ker so videli, da varnostna služba, ki je imela neprimeren pristop, tega ne more izpeljati, kot si je zamislila. Na koncu se nam je s policijo uspelo dogovoriti, da so lahko ostali skupaj. Tej poljski policiji, s katero sem bil sam v neposrednem stiku, sem res hvaležen za razumevanje, saj je presodila, da ni varnostnega tveganja, če je skupina skupaj.
Na koncu smo morali vzpostaviti varnostni koridor za izhod, kar so navijači brez najmanjših težav zagotovili. Tekmo smo si nato v večini mirno pogledali do konca. Res pa je, da je bilo vmes še nekaj 'ekscesov', a o podrobnostih ne bi govoril.
A poljskih provokacij ste navajeni že iz preteklosti ...
Verjamem, da Poljake boli, da smo jih na nekaj zaporednih evropskih prvenstvih premagali na ključnih tekmah, jih izločili iz bojev za odličja. Med drugim tudi lani, ko smo jih premagali v polfinalu v njihovi polni dvorani.
A to je šport, to nekako ne bi smelo vplivati na preostale okoliščine. Ob vsem skupaj je bila to tekma z Italijo, ki pravzaprav za Poljsko ni pomenila ničesar. S tem izražati svoje frustracije se mi zdi pod vsako ravnjo.
Kot rečeno, v njih obstaja bolečina, ki jo težko predelajo, prežvečijo, a ponavljam, mi smo se do poljskih navijačev in športnikov v Sloveniji vedno vedli kar najbolj korektno ne glede na to, kako so se tekmovanja odvijala. Bili so deležni vsega spoštovanja, mi pa tega za zadnji dve leti na Poljskem pravzaprav ne moremo reči.
Vsaj napačne himne fantom letos niso zavrteli.
Moram reči, da so se letos pri tem potrudili, da.
"Pri Poljakih obstaja bolečina, ki jo težko predelajo, prežvečijo, a mi smo se do poljskih navijačev in športnikov v Sloveniji vedno vedli kar najbolj korektno. Bili so deležni vsega spoštovanja, mi pa tega za zadnji dve leti na Poljskem pravzaprav ne moremo reči."
Verjamem pa, da ste na koncu vseeno zadovoljni, da ste si s Poljaki delili zgodbo o sogostiteljstvu največjega odbojkarskega reprezentančnega tekmovanja ...
Zagotovo. Začetek kandidature, priprav na to svetovno prvenstvo, je bil izjemno pozitiven. Bili smo v stalnem stiku z vodstvom Poljske odbojkarske zveze, ne nazadnje je bila tudi naša prejšnja vlada z njihovo vlado. To je bil tudi povod, da smo sploh prišli do tega svetovnega prvenstva.
Imeli smo podporo Svetovne odbojkarske zveze (FIVB), pa nove slovenske vlade. Do gostovanja na Poljskem je bilo pravzaprav vse idealno, tam se je pa zapletlo. Ob odnosu do navijačev sem občutljiv, zato me je njihovo vedenje resnično zmotilo.
Ste z vodstvom njihove zveze rekli kakšno besedo na to temo?
Z vodstvom njihove zveze ne, ker, vsaj kar zadeva moja čustva, ni bil pravi trenutek. Sem pa o tem govoril z vodstvom svetovne zveze in o tem bomo še govorili.
Sam sem že najavil sestanke ter prenesel in strnil tudi prve vtise. Kaj bo to prineslo, bomo videli. Verjetno se bomo na določeni točki vsi nekoliko ohladili in razmislili, kako naprej ... Dalo pa bi se to narediti boljše in lepše.
Vsi sobotni intervjuji na enem mestu
"Strnjen odziv FIVB pravi, da je šlo za izjemno organiziran dogodek, da se zavedajo, kako veliko delo smo v tako kratkem času opravili."
Kako ste zadovoljni z organizacijo ljubljanskega dela prvenstva, kakšni so odzivi od zunaj?
Za ljubljanski del lahko rečem, da je bil organizacijsko presežek. To so potrdili tako vodstvo FIVB kot tudi gostujoče reprezentance. Že dvorana Stožice ponuja izjemne pogoje za organizacijo takšnih dogodkov. Ne glede na to, da smo gostili 16 reprezentanc, je teklo vse gladko, pravzaprav na najvišji ravni.
Strnjen odziv FIVB pravi, da je šlo za izjemno organiziran dogodek, da se zavedajo, kako veliko delo smo v tako kratkem času opravili, in da naj pravzaprav razmislimo, kaj bi si v Sloveniji v prihodnje še želeli organizirati.
Mar to pomeni, da bi Stožice lahko fantom pomagale še na poti do olimpijskih iger? Lani, še precej pred tem, ko je postalo jasno, da Rusija ne bo gostila svetovnega prvenstva in da to prihaja v Slovenijo, ste dejali, da si boste prizadevali domov pripeljati olimpijske kvalifikacije. Je po prvenstvu kaj minimalnih možnosti še za to?
Uh, to je pa zdaj že druga zgodba, draga. Pogojev sicer še ne poznamo, a vemo, da te stvari stanejo. Tukaj bodo verjetno v igri spet neke izjemne številke. Vprašanje, ali si jih mi ob vsej hvaležnosti, ki jo moram izkazati vsem odločevalcem, ki so nam pomagali do svetovnega prvenstva, lahko znova privoščimo.
Potreben je izjemen vložek. Verjetno je čas, da si tudi kakšen drug šport v Sloveniji pridobi naklonjenost vlad, zasluži priložnost. Mi smo svojo dobili in jo v večini izkoristili. Verjamem, da bomo ta rezultat nadgradili tako, da se uvrstimo na olimpijske igre v Parizu. To ti fantje zmorejo in si zaslužijo.
Ropreta je ljubljansko občinstvo znova navdušilo: Ob takšni energiji, s katero oni spodbujajo igralce, je res videti, kot da vsi igrajo na ravni ali dveh višje.
Je pa bila atmosfera Stožic znova neverjetna, pred takim občinstvom igra drugačna Slovenija, je med drugimi dejal nekdanji selektor Slovencev Andrea Giani.
Tega se vsi zavedajo. Neizmerno smo hvaležni tem navijačem. Odbojkarsko občinstvo je očitno posebno, specifično, enotno. Ob takšni energiji, s katero oni spodbujajo igralce, je res videti, kot da vsi igrajo na ravni ali dveh višje, kot so morda v tistem trenutku sposobni. Čuti se močna podpora.
Pravzaprav ti fantje v Stožicah v zadnjih letih niso izgubili pomembne tekme. So izgubljali, a nobene odločilne tekme. Na krilih tega izjemnega občinstva dajo vse, kar imajo.
Menite, da bi osvojili odličje, če bi bili v Stožicah tudi boji zanje?
O tem sem trdno prepričan. A govorimo o nekih drugih številkah. Takih, ki so si jih Poljaki lahko privoščili, mi pa smo gostili največ, kar smo lahko. Na to podporo, ki smo jo dobili od države, smo izjemno ponosni. Ponavljam, da upam, da je bodo deležni tudi drugi športi. Morda kdaj v prihodnosti tudi še mi, morda z dekleti, kdo ve. Ti vrhunski športni dogodki so pravzaprav postali posel.
Prvenstvo v Stožicah je bilo tudi s finančnega vidika zelo uspešno: Verjetno smo pričakovanja celo presegli.
Kako dober posel je bilo svetovno prvenstvo, če potegnete črto s finančnega vidika?
Prve ocene imamo, podrobnih številk sicer še ne povsem, a na vsak način smo bili tudi v tem pogledu uspešni. Predvsem verjamem, da smo tudi državi, Sloveniji vse te vložke z vsem dogajanjem, skozi ves ne nazadnje tržni del tega prvenstva, s polnimi hoteli in drugim povrnili.
Verjamem, da smo prvenstvo tudi skozi grobe finančne ocene pripeljali dobro, oziroma da smo verjetno pričakovanja celo presegli.
Kaj pravijo številke?
Vemo, da je bilo prodanih več kot 60 tisoč vstopnic, nekatere podatke še zbiramo. Projekt je pod črto, brez kotizacije države, težak približno dva milijona evrov in bo zagotovo sklenjen s pozitivnim izidom.
"Če bi mi kdo pred desetimi leti rekel, da se bo za odbojko v Stožicah iskala dodatna karta, bi se morda zamislil. Kar doživljamo zadnja leta, je resnično pravi razcvet našega športa."
Slovenske tekme so bile skoraj vse razprodane, na drugih pa pretirane gneče na tribunah ni bilo. Kako ste zadovoljni s tem?
Če bi mi kdo pred desetimi leti rekel, da se bo za odbojko v Stožicah iskala 'karta več', bi se morda zamislil. Kar doživljamo zadnja leta, je resnično pravi razcvet našega športa. Najbolj me z veseljem navdaja to, da na tekmah vidim ogromno družin, otrok. Kdorkoli na tekmo pride od zunaj, pa tega ni navajen, mi smo se zdaj morda že razvadili, ostane odprtih ust.
Kar zadeva druge tekme, pa smo glede na omejen časovni okvir za organizacijo prvenstva imeli nekoliko premalo časa, da bi lahko prvenstvo ustrezno promovirali na tujih trgih, predvsem na bližnjih, od koder bi verjetno lahko pripeljali več navijačev, vključno z Italijani.
A ne nazadnje Italijanov ni bilo niti na Poljskem, kjer so postali svetovni prvaki ... Jamstva, da bi tudi s kakšno promocijsko kampanjo kaj bistveno spremenili, ni. So pa vse nadomestili slovenski navijači, ki so po Kamerunu na naših tekmah napolnili Stožice. Če bi imeli še ene, bi napolnili tudi tiste.
Pretekli konec tedna je potekal kongres FIVB. Kakšni so ključni poudarki?
Sam se kongresa zaradi vseh obveznosti, ki so se mi poleti nabrale na drugih službenih področjih, nisem udeležil, a kolikor sem govoril z generalnim sekretarjem Gregorjem Humerco, je morda ena od stvari, ki jih je treba omeniti, ta, da se očitno FIVB pripravlja na to, da bo svetovno prvenstvo razširila s 24 celo na 32 ekip. To je morda vsebinska sprememba, vse drugo pa je rutina.
Kaj pa pravite na nekatere govorice, predvsem v poljskih medijih, da bi se lahko evropska, celinska prvenstva prestavila na mesece med klubsko sezono, s čimer bi fantje končno imeli poleti nekaj več prostih dni?
Iskreno upam, da bomo premogli to pamet in ugotovili, da koledarji, ki jih nalagamo igralcem, preprosto niso več vzdržni. Po vzoru preostalih športov bi morali tudi mi, vsaj moje mnenje je takšno, najti okna med klubskimi sezonami.
Igralci so takrat v najboljši formi, morda potrebujejo deset dni, da se uigrajo, in lahko nastopijo. S to spremembo koledarjev bi igralcem omogočili, da vendarle kakšno poletje dobijo več kot deset dni dopusta, da so lahko nekoliko več časa z družinami, od katerih so nekateri ločeni večji del klubske sezone, ker to ni več humano.
Slovensko odbojkarsko reprezentanco prihodnje leto čaka zahtevna reprezentančna sezona. Najprej liga narodov, ki z vidika olimpijskih iger ne bo nepomembna, nato evropsko prvenstvo, po njem pa še olimpijske kvalifikacije. Ropret se strinja, da bi bilo treba reprezentančni koledar prilagoditi in ga deloma vkomponirati v klubske sezone.
Naslednja reprezentančna sezona bo še bolj nehumana. Najprej liga narodov na različnih koncih sveta, nato septembra evropsko prvenstvo, od konca septembra do sredine oktobra pa še olimpijske kvalifikacije. Tempiranje forme bo zahtevalo dober premislek. Vemo, da slovenske sanje segajo do olimpijskih iger leta 2024 v Parizu ...
In naj mi zdaj to nekdo smiselno razloži. Kako vse to obesiti igralcem, ki v klubih igrajo dolge sezone, spomladi igrajo odločilne tekme za uvrstitve v svojih prvenstvih, kjer je velik pritisk nanje. Ta prvenstva jih izčrpajo. Potem jih je treba regenerirati, motivirati za ligo narodov, ki ni nepomembna. V mojih očeh so nekatere odločitve nesmiselne, menim, da bi morali upoštevati interese igralcev. Kar se dogaja zadnja let, je prenaporno.
Kdorkoli mi lahko govori, da je prav, da so fantje vse leto v pogonu, saj so profesionalci, da tako mora biti, a sam sem preprosto dovolj vpleten v dogajanje, da vem, da te odločitve niso prave. To je v nasprotju s tistim, kar razmišljajo tisti prav na vrhu. Sam menim, da bi morali koledarje spremeniti. Če to zmorejo drugi športi, potem bi to moralo biti mogoče tudi pri nas, ki nismo vezani ne na poletje ne na vremenske pogoje.
Ropret bo na jesenskih volitvah znova kandidiral za župana Brezovice, v tej vlogi še ni izpolnil vseh ciljev, pravi, kot tudi ne v odbojki.
Stopnjevanje forme bo seveda stvar selektorja. Moramo pa vedeti, da je tudi svetovna liga, katere točke štejejo za svetovno lestvico, izjemno pomembna, saj se bodo nekatere ekipe na olimpijske igre uvrstile glede na razvrstitev na lestvici svetovne zveze, na kateri nam trenutno izjemno dobro kaže.
Če nam na kvalifikacijah ne bi šlo, kot bi si želeli, in se ne bi neposredno uvrstili, lahko svojo priložnost iščemo z visoko uvrstitvijo na svetovni lestvici. Fantje bodo tako imeli tri vrhunce v eni sezoni, pravzaprav štiri, saj bodo že prej preživeli klubskega.
V Pariz trdno verjamem, verjamem. Pravzaprav je bil največji temelj postavljen s tem rezultatom na svetovnem prvenstvu. Verjamem, da bomo skupaj videli tudi Pariz. Seveda še v isti zasedbi, na vse fante še absolutno računamo, tudi sami so svoje športne cilje nekako podredili nastopu na olimpijskih igrah.
"Menim, da so dekleta ne le dosegla, morda kar celo presegla naša skupna pričakovanja, pri čemer gre veliko zaslug Marcu Bonitti," je zadovoljen s sezono ženske reprezentance.
Lani ste nam dejali, da je ženska reprezentanca ena od vaših večjih osebnih bolečin v vlogi predsednika OZS. Kako pa gledate na zadnjo sezono, v kateri je selektorske vajeti prevzel Marco Bonitta, odbojkarice pa so se med drugim brez poraza uvrstile na evropsko prvenstvo?
Vesel sem, da smo tudi pri tem povlekli ustrezne poteze. Nekako sem pri sebi prepričan, da je vlaganje v kakovostne, vrhunske trenerje, v vrhunske strokovne štabe tudi porok tega, da se reprezentančna akcija obnese, kot se mora obnesti. Tudi pri dekletih se je.
S prihodom Marca je zavel drugačen veter, videli smo drugačen pristop, tudi precej spremenjeno reprezentanco, reprezentanco prihodnosti v mojih očeh. Sodelujejo tudi dekleta, stara komaj 17, 18 let, z izjemnim potencialom.
Če kdaj, je potem zdaj res treba vztrajati na tej poti. Menim, da so dekleta ne le dosegla, morda kar celo presegla naša skupna pričakovanja, pri čemer gre veliko zaslug Marcu.
6