Plátfórma
Mlada beseda platforma se v slovenskih besedilih pojavi razmeroma pozno – šele proti koncu 19. stoletja jo z narekovaji označeno kot noviteto zasledimo v Ljubljanskem zvonu (1889), natančneje v ruskih potopisih Matije Murka, ko ta omenja vodoravno dvignjeno površino med vagoni ali med vlakom in peronom. Kako desetletje pozneje se pojavi v novem besedilnem okolju – najprej v časnikih ameriških izseljencev, kmalu zatem tudi v domači publicistiki platforma označuje politično stališče do širokega niza vprašanj, kar bi danes najverjetneje opisali kot strankarski ali celo volilni program.
Po prvem desetletju 20. stoletja besedo začnejo uporabljati za označevanje idejnega ali organizacijskega skupnega izhodišča. Tako se avtor uvodnika Naših zapiskov leta 1911 sprašuje, ali bodo slovenski poslanci v avstro-ogrskem parlamentu našli platformo, ki jim bo omogočala »skupno postopanje in skupno delo« brez taktiziranja. In dve desetletji kasneje umetnostni zgodovinar France Stele v Času (1930) razglablja o formatu priročne pratike, koledarja, ki »bi lahko postal vsenaroden in bi bil živa vez med sloji, katerih interesi so danes že tako diferencirani, da si res ne upamo najti zanje druge skupne platforme«. Opazno priljubljena beseda platforma postane uradno del knjižne slovenščine šele z Breznik-Ramovševim pravopisom leta 1935. Njena pomenska »vsestranskost« v graditeljskih povojnih obdobjih sicer nekoliko upade, zato pa postane v tem času vidna v novih, zelo konkretnih kontekstih: na platformah pristajajo helikopterji in na njih se razklada tovor, nas pouči SSKJ.
Sodobna elektronska doba ponovno »najde« platformo, ki je manj oprijemljiva – spletna, digitalna, tehnološka, mobilna, informacijska. Ali pa predstavlja poslovni model sodelovanja. Zato za jezikoslovje platforma danes ni le zanimiva beseda, na katero se lepijo pomenski odtenki, temveč tudi produktivno besedotvorno izhodišče. Iz nje se rojevajo novinke, ki živijo tudi v manj resnih oblikah, na primer kot visoki platformski čevlji ali platformice, ali pa v zelo resnih platformskih, platformnih, večplatformskih in medplatformskih okoljih in združenjih, lahko bi jim rekli tudi odskočišča in povezovališča.
Da bi se le našel prostor tudi za platforme, ki zagotavljajo človečnost, mir in slogo ...
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Helena Dobrovoljc.
