»Še danes slišim krike, pred očmi imam podobe tistih, ki so skakali v vodo. Spominjam se mraza pa tudi groze, ki sem jo videla v očeh sopotnikov,« se za tiskovno agencijo Reuters deset let pozneje najhujšega dneva v svojem življenju spominja Ester Percossi. Bila je ena od 4229 ljudi na 300 metrov dolgi ladji Costa Concordia, ki je 13. januarja 2012 le nekaj ur po začetku sedemdnevnega križarjenja tragično končala svojo pot. Kapitan Francesco Schettino je hotel potnikom ponuditi dober kot za fotografiranje pristanišča, pri čemer se je z 11.000-tonsko ladjo preveč približal obali majhnega otoka Giglio v Toskani. Podvodna čer je v trupu ladje ustvarila skoraj 70-metrsko zarezo, vanjo je začela vdirati voda, plovila kmalu ni bilo več mogoče upravljati. »Pometalo nas je po jedilnici, z miz so na tla popadali kozarci, krožniki in steklenice. Nenadoma smo ostali v temi. Treslo se je kot sredi močnega potresa,« trčenje opisuje Percossijeva.
Boj za preživetje
Kaotično evakuacijo 3216 potnikov so zagnali šele uro pozneje, težave sta povzročala tako tema kot dejstvo, da se je ladja prevrnila na bok in se nagnila za 80 stopinj. Nekaterim potnikom se je uspelo do obale prebiti z rešilnimi čolni, drugi so v ledeno mrzlem morju do nje odplavali, najnesrečnejši so še več ur ostali ujeti v potopljenem delu ladje. Nekateri za vedno. Večina potnikov je bila prepuščena sama sebi. »Pobegnili smo na palubo in iskali rešilne jopiče. Vsak je skušal rešiti lastno kožo. Prebudil se je preživitveni nagon, v tistem trenutku pravila niso veljala,« se še spominja zmede in panike. Strahopetni kapitan Francesco Schettino nikakor ni bil eden od junakov zgodbe. Ladjo je zapustil še pred koncem šesturne evakuacije, kar je v nasprotju s pravilom, da kapitan ladjo zapusti zadnji. »Spotaknil sem se in padel v rešilni čoln,« se je pozneje izgovarjal, a brez uspeha.
»Le kaj sem storil?« se je spraševal nekaj trenutkov po trčenju, so razkrili posnetki pogovora s komandnega mostu. Čeprav ga je močno skrbelo, da ladja tone, je osebju naročil, naj potnikom rečejo zgolj, da je zmanjkalo elektrike. Podobno je nekaj minut pozneje zagotovil obalni straži. Potnike so prek zvočnikov tako obveščali, naj ostanejo v svojih kabinah in naj bodo mirni. Schettina so leta 2017 spoznali za krivega povzročitve brodoloma iz malomarnosti in več ubojev. Šestnajstletno zaporno kazen prestaja v rimskem zaporu Rebibbia. Na sojenju se je izrekel za nedolžnega, s prstom pa pokazal na druge morebitne krivce nesreče: indonezijskega krmarja, ki naj ne bi dobro govoril ne angleško ne italijansko, tako da v ključnih trenutkih ni razumel njegovih navodil, na podjetje Costa Cruise pa tudi na ladjo samo.
Domačini odprli svoja vrata
Pravi pogum pa je v zadnjih trenutkih svojega življenja pokazal indijski natakar Russel Rebello, ki je pomagal pri reševanju potnikov. »Opravil je svojo dolžnost. Ponosen sem nanj,« je dejal njegov brat Kevin, ki se je njemu in drugim žrtvam prišel poklonit na kraj nesreče. Russlovo truplo so v razbitinah odkrili šele dve leti in pol po nesreči, ko so ostanek ladje v pionirskem inženirskem podvigu dvignili in odvlekli na uničenje v Genovo. Vse dotlej je napol potopljena ladja na tragedijo spominjala domačine Giglia, ki so takrat žrtve pomagali nameščati v šole, vrtce, cerkve, odprli pa so jim tudi vrata svojih domov.
Otok je sicer znova postal raj za turiste, obnovili so morsko dno, a prebivalci še dolgo ne bodo pozabili tistega usodnega dne. Je kot rana, ki se nikoli ne zaceli, situacijo opisuje takratni župan. Včeraj so se poklonili tako umrlim kot tistim, ki so preživelim priskočili na pomoč. Žrtev so se spomnili s spominsko mašo, pod kip device Marije, ki so ga v pristanišču postavili v spomin nanje, so položili vence. Njihova imena so izpisana na bližnji spominski plošči. Nekaj pred deseto zvečer, ob uri, ko je ladja pred desetimi leti trčila v čer, so v spremljavi ladijskih siren organizirali še procesijo bakel. tak
