Svet je nenehno v vojnem stanju. V vsakem trenutku nekje na zemeljski obli divjajo oboroženi spopadi. Po podatkih World Population Review je trenutno aktivnih štirinajst konfliktnih območij. Frontna črta, četudi daleč stran, nevidna in neslišna, je vedno na obzorju. V kontekstu vojne v Ukrajini, ki poteka na našem pragu, so se snovalci sodobne umetnosti osredotočili na grozečo prisotnost preteklih in prihodnjih bitk.
Vedno kritičen (tudi samokritičen) festival sodobne umetnosti Štajerska jesen (steirischer herbst) v Gradcu se tokrat, pod drugim mandatom ruske kustosinje Ekaterine Degot, sooča z vojno v daljavi. Drzen in subverziven festival je, kot se zdi, vsaj po formi precej bolj konvencionalen kot pretekle bogate programske ekshibicije s performansi, instalacijami in intervencijami, ki so uzurpirale tako rekoč vse mesto, nato pa vztrajale na prostem še nekoliko dlje zaradi pandemije. Tokrat je glavno festivalsko prizorišče klasična galerija, graška Nova galerija (Neue Galerie Graz), a tu se konvencionalnost konča. Letošnja Štajerska jesen se je kot vselej drzno spoprijela s širšo tematiko vojne, spopadov in konfliktov ter se zakopala v galerijske depoje, da bi razkri(nka)la dela, ki so bila zavestno ali nezavedno stoletja oddaljena od oči javnosti. Postavila jih je na svetlo, izobesila na stene (nekatera prvič) ter izpostavila kritičnemu branju s pozicije sodobnega časa, zaznamovanega z vojno. Ekaterina Degot in njen kuratorski tim so izbrali dela sodobnih umetnikov, ki tematiko depojskih eksponatov postavljajo v (nov) kontekst, jih neposredno ali posredno obravnavajo, komentirajo, nadgradijo ali osvetlijo skrite zgodbe in zgodovino za njimi. Tako se je festival preobrazil v nekakšen alternativni muzej, ali bolje, muzej alternativ, v katerem je v jukstapoziciji preteklost soočena s sodobnostjo.
Mednarodni umetniki, pogosto sami s konfliktnih območij in zato s poudarjenim subjektivnim pogledom, se torej odzivajo na dela galerijske zbirke v večini iz 19. in 20. stoletja, močno zaznamovana z zgodovino območja Štajerske, Koroške in Kranjske (veliko je tudi del iz nekdanje Jugoslavije, Italije in Madžarske). Ob tem ne gre le za kontekstualizacijo vojn, temveč tudi za kritiko vsakršnega nasilja, obravnavanje socialnih stisk, medrazrednih bojev, pozicij moči, prepoznavanje posledic kolonializma in imperializma ter vpliva politike ter ideologij na umetnost. Gre za nekje bolj, drugje manj uspešen poskus kritičnega motrenja zgodovine in akterjev v umetniškem svetu, ki so se omenjenim silnicam upirali ali jim podlegli.
Tokrat je glavno festivalsko prizorišče klasična galerija, graška Nova galerija (Neue Galerie Graz). Na fotogrfiji dela Willema De Rooija. FOTO: Mathias Völzke
Umetniki med levo in desno
Kako ločiti umetnika od njegovega dela, je večno aktualno vprašanje, to se sprašujejo tudi na tokratni ediciji festivala in potegnejo iz kleti nekaj spornih del. Kako nedolžno lahko občudujemo idilično rumenorjavo tempero na platnu, naslovljeno Štajerska jesen, ki jo je leta 1939 naslikal modernistični umetnik Fritz Silberbauer, dokler ne izvemo, da je poleg patriotskih gojil tudi čustva do nacistične stranke. In da je za svojo sliko dobil navdih v idilični poemi pesnika Hansa Kloepferja, ki je bil Hitlerjev odkriti simpatizer (njegovih del ni na ogled). Umetnost na presečišču konservativnih in progresivnih silnic nikoli ni nevtralna. In nikoli ni nedolžna, sporoča ta del razstave. Kot modernistična ikonografija srbskega umetnika in odkritega jugoslovanskega fašista ter radikalnega nacionalista Draga (Dragoš Kalajić), ki je, spomnijo na festivalu, razstavljal v okviru prve Štajerske jeseni leta 1968.
S takimi razkritji »okostnjakov« iz (avstrijskih) depojev letošnja Štajerska jesen samokritično ne izpostavi le pomislekov o historični in umetniški podstati nastanka posameznih del, temveč tudi nastanka festivalov ter provenience galerijskih in muzejskih zbirk ter del, ki pomenljivo ostajajo zakopana v depojih.
Povabljeni umetnik Assaf Gruber se, denimo, v naročenem delu za festival sprašuje, kaj se lahko rodi iz ljubezni do umetnosti, ki nastaja v času sporne ideologije. V njegovem filmu razgaljeni harmonikar »komponira« znano melodijo francoske uspešnice Voyage, Voyage, medtem ko se kamera sprehaja po tapiserijah eksotičnih krajev in ljudi. Ko v tem kontekstu prisluhnemo besedilu znane pesmi, naenkrat dobi temačno kolonialističen in imperialističen podton.
Assaf Gruber se v naročenem delu za festival sprašuje, kaj se lahko rodi iz ljubezni do umetnosti, ki nastaja v času sporne ideologije. FOTO: Mathias Völzke
Dokumentarni video mlade ruske umetnice Ekaterine Muromtseve je bolj neposreden. Spremlja namreč moskovskega teniškega trenerja, ki sta ga pred leti obsedla Putinova delo in lik. Odložil je lopar, prijel čopič in se lotil dela. Film z letnico 2019 in naslovom Portret neizprosnega moža ga prikazuje med zagretim slikanjem Putinovega portreta, ki mu ga je hotel osebno podariti. Svojo zavedenost tenisač danes obžaluje. Putinov portret (razen v pričujočem filmu, kot prikaz mehanizma fascinacije nad močjo, politiko in velikim vodjo) nikoli ni bil razstavljen, podobno kot portreti štajerskih politikov in pomembnežev s konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je slikarju Franzu Yangu-Močniku naročil ustanovitelj Štajerske jeseni Hanns Koren, potem pa jih zavrnil ter zaprl v depo. Skoraj petdeset let pozneje jim prvič zremo v oči in se sprašujemo, kaj so videli v njih takrat, da jih niso mogli gledati. Odgovor morda najdemo na nasprotni steni v pogledih (anonimnih) predstavnikov delavskega ljudstva, kmetov, podanikov, ki jih je upodabljal pozabljeni umetnik Alois Krenn.
Franz Yang-Močnik: Portret predsednika provincialnega parlamenta Ökonomierat Josefa Wallnerja (1978). FOTO: Arhiv Neue Galerie Graz
Alois Krenn: portret Friedricha Strohmeierja (1981). FOTO: Neue Galerie Graz
Festivalski dogodki se bodo iztekli danes, razstava v graški Novi galeriji pa je na ogled do 12. februarja prihodnje leto.
Politika obraza
Obličja in obrazi govorijo svoje zgodbe. Ali pa govorijo zgodbe, ki jih hočejo povedati umetniki in trenutno dominantna ideologija, opozarja Štajerska jesen. Obsežen del razstave se dotika tako imenovane politike obraza in se spusti v kritiko kolonialističnega načela predstavljanja eksotičnega Drugega oziroma demonizacije in dehumanizacije Drugega, da bi poudarili razlike med nami in njimi. Pogosto so v likovni umetnosti drugačnost upodabljali z živalskimi lastnostmi ali potezami. Živali so bile brezdušna bitja in zato nevarna ter nečloveška – kot je potencialno nevaren neznani Drugi.
Poskus prikaza inferiornosti določene skupine je neredko utemeljen z antropološkimi, rasističnimi in genetskimi »dokazi«. Denimo na razstavi omenjene študije in meritve lobanj ruskih zapornikov, ki so jih izvajali Avstrijci po prvi svetovni vojni, v podporo rasistični teoriji. Nekaj primerov portretov bosanskih, srbskih in kozaških ujetnikov so kustosi izobesili v galeriji. Večinoma avstrijski umetniki so vso pozornost usmerili v eksotične prvine obrazov svojih portretirancev, da je težko razumeti, čemu, razen prikazu nepremostljive drugačnosti, so služila ta umetniška dela.
Zvezani kentavri na slikah umetnice Kateryne Lysovenko ležijo na tleh, oropani dostojanstva, človeškosti, zreducirani na monstrume, polbitja, ki jih oblikuje vojna. FOTO: arhiv festivala Štajerska jesen
Dehumanizacija Drugega, pogosto sredstvo preteklih kolonialističnih imperijev, seveda ni vezana le na drugo raso, temveč tudi danes služi racionalizaciji sovraštva do drugačnosti nasploh. »Morda nam v evropskem kontekstu naša lastna kolonialna preteklost onemogoča, da uvidimo druge primere zatiranja, pri katerih so rasne razlike manj očitne. Meje drugačnosti se nenehno premikajo in vključujejo vse več ljudi, ki veljajo za »ne dovolj človeške«. Čeprav habsburška monarhija ni imela lastnih kolonij, je od kolonializma znatno profitirala. Ob tem je seveda ta prostor poznal, in jih še pozna, lastne zgodbe o zatiranju in dehumanizaciji. Zgodbe o Judih, Romih, Slovanih, Albancih, Bosancih, Ukrajincih …« so poudarili kustosi ekshibicije.
Da dehumanizacija ni stvar preteklosti, tujih in oddaljenih dežel in drugih ras, s svojim delom opozori ukrajinska sodobna umetnica Kateryna Lysovenko. Zvezani kentavri na njenih slikah ležijo na tleh, oropani dostojanstva, človeškosti, zreducirani na monstrume, polbitja, ki jih oblikuje vojna.
Zlomljene identitete
Kot polčlovek, razseljen, ujet med nebom in zemljo ter večno zaznamovan z vojno izkušnjo, se, kot je dejal v iskrenem pogovoru na odprtju festivala, počuti libanonski umetnik Raed Yassin. »Moja umetniška dela so morda na videz zapletena, zmedena. Ampak tako je zato, ker so odsev mojega zmedenega življenja,« se je na otvoritvenih dnevih festivala opravičil umetnik, ki je iz Bejruta pred desetimi leti prebegnil najprej v Amsterdam, nato v Berlin. »Kamorkoli pridem, se težko prilagodim, počutim se večno razseljenega, prekletega. Biti begunec je večno prekletstvo. Selim se in v vsakem kraju iščem sebe, da bi bolje razumel, od kod sem, kdo sem …« je govoril umetnik, ki mu je pripadla čast otvoritvenega performansa Štajerske jeseni.
Na glavni trg (Hauptplatz) je na vrvici pripeljal veliko napihnjeno lutko balon v podobi preminulega libanonskega komika in političnega satirika Shoushouja. Pojasnil je, da je to njegovo posvetilo spodletelosti – osebni in splošni. Lutka, ki je tako lebdela med nebom in zemljo, je simbolno predstavljala Libanon in usode tamkajšnjih ljudi, ki visijo med življenjem in smrtjo. Yassin je na Štajerski jeseni hotel Shoushouju posthumno uresničiti željo, da bi bil pokopan v krsti iz odrskih desk gledališča, v katerem je delal. A ravno v času »pogreba« z vso teatraličnostjo smrti se je v Novi galeriji sprožil požarni alarm in preprečil dogodek. »Višja sila je posegla vmes, da nisem mogel pokopati te simbolne figure svoje dežele. Morda je to sporočilo, da le še ni čas za obup …« je dejal umetnik.
Sarajevske zgradbe. FOTO: Nihad Nino Pušija
Države, zaznamovane z vojno, so propadli in poškodovani projekti, je v debati poudaril Yassin, kot bi podnaslovil fotografije Nihada Nina Pušije, ki prikazujejo sarajevske zgradbe, poškodovane in za vedno zaznamovane z vojno, v vrtincu kapitalistične gospodarske prenove, ki poskuša zakriti rane, po treh desetletjih še vedno sveže v spominu.
Kot duhovi preteklosti, ki nas lovijo, ali madeži, ki jih ni mogoče zares prekriti, iz lukenj v zidovih galerije kukajo oči in roke skritih prebivalcev, nevidnih, pozabljenih, zamolčanih, izbrisanih.
Kot duhovi preteklosti, ki nas lovijo, ali pa madeži, ki jih nikoli ni mogoče zares prekriti, iz lukenj v zidovih galerije kukajo oči in roke skritih prebivalcev, nevidnih, pozabljenih, izbrisanih. FOTO: Mathias Völzke
intervencija
Kdo so tisti, ki ostanejo, da nas opomnijo na pretekle dogodke, pomislimo ob teh intervencijah. Podobno se je vprašala umetnica Keti Chukhrov, ki je med gruzijsko-abhazijsko vojno leta 1992 in 1993 zapustila rodno Abhazijo, a se je ves čas spraševala, kaj se zgodi s tistimi, ki ne pobegnejo pred katastrofo, ampak iz različnih razlogov ostanejo. Umetnica je poskusila vzpostaviti stik z delom sorodnikov, ki so ostali v devastirani pokrajini po etničnem čiščenju. Napisala je pesem, ki je bila uporabljena kot scenarij polurne filmske poeme (delo je ustvarila po naročilu festivala), v katero z gledališko mizansceno postavi v ospredje prednike, nemrtve, da bi v dialogu z njimi premišljala o strategijah preživetja in preživetja identitete. Posneti material so na meji zasegle oblasti in umetnico dva dni pridržale na zaslišanju.
Prizor iz filma umetnice Keti Chukhrov, ki je med gruzijsko-abhazijsko vojno leta 1992 in 1993 zapustila rodno Abhazijo, a se ves čas spraševala, kaj se zgodi s tistimi, ki ostanejo. FOTO: arhiv festivala Štajerska jesen
Umazana belina
Čeprav je vojna na našem pragu in posredno čutimo njene posledice, je zares daleč. Na zaslonu in radiu šumi v ozadju. Njene prisotnosti smo se navadili in vsakodnevne novice vojno stanje normalizirajo. Tako komentira ukrajinska umetnica Zhanna Kadyrova s postminimalistično belo kocko, ki stoji pred vhodom v galerijo. Njena gladka, lakirana površina je prijetna na pogled, toda material je umetnica pobrala v porušenih ukrajinskih mestih. Gre za z bombnimi napadi prerešetano pločevino, ki tako spolirana ne kaže korozije in uničenja ter z luknjami v njej postaja le še teatralna forma. Delo hkrati kritizira tematiziranje in estetiziranje vojne v umetnosti, kjer je vojna le še ena tema, ki proizvaja bleščeče artefakte.
Gladka bela kocka Zhanne Kadyrove je prijetna na pogled, toda umetnica je pobrala material v porušenih ukrajinskih mestih. FOTO: Mathias Völzke
Tako kot slepeča belina kocke Zhanne Kadyrove različne pomene, komentarje, simbole in asociacije vpijajo vase vseh pomenov očiščeni modernistični beli kvadrati, ki ravno zaradi beline vzbujajo grozo in novo dimenzijo nasilja. Kakšna je cena te beline? Na čigavih plečih počiva ta navidezna čistost, se retorično sprašuje Štajerska jesen in nasproti belega triptiha Sandra De Alexandrisa po vzoru Malevičevega belega kvadrata postavlja olje na platnu Perice Huga Cordignana. Delo, nastalo ob koncu prve svetovne vojne, tako odgovarja: to so ženske, delavski razred, čistilci, služkinje, nevidni, izbrisani, ki opravljajo vlogo odpravljanja posledic, madežev, umazanije vojn, politike.
Iz svojega varnega kotička sveta torej etablirana institucija sodobne umetnosti motri tegobe sveta, jih poskuša (os)misliti, subvertirati ter jim dati nove pomene, ob tem preizprašuje vlogo in smisel sodobne umetnosti – torej lastnega obstoja. Kakšno vlogo imajo umetniške institucije pri implementiranju določenih predstav v družbi, kako umazana je bela kocka, ki je pomagala ustoličiti določeno percepcijo resničnosti? Kako vplivajo nanjo pozicije moči in politike lastništva javnih zbirk? »Treba se je vprašati, ali umetniške institucije razumejo, česar ne razumejo,« je kosovska umetnica Flaka Haliti parafrazirala misel (morda Nelsona Mandele?) in opozorila na umetniški kolonializem v institucijah (tudi oziroma predvsem izobraževalnih), ki podlegajo in preferirajo zahodnjaško perspektivo in diskurz.
»V vse institucije po svetu prihajajo belopolti zahodnjaki poučevat o umetnosti, ti imajo ponavadi moč tudi nad tem, kaj se v muzejih kaže in česa ne,« je povzela. Ko bo na univerzah in v umetniških institucijah večja diverziteta, ne le med študenti, temveč tudi med učitelji, bomo lahko prisluhnili tudi drugim in drugačnim zgodbam, je dejala in se navezala na temo Štajerske jeseni. »Nekatere vojne ostajajo v daljavi, druge so bližje. Ukrajinski begunci so v tem delu sveta lepše sprejeti kot drugi, ker so nam bližje. Vojne v daljavi in zgodbe drugih bodo prišle v ospredje in se nas dotaknile, ko bomo kot družba razumeli drugega, ustvarili njegovo bližino in vidnost. S tem se morajo ukvarjati tudi umetniške ustanove.«
»Treba se je vprašati, ali umetniške institucije razumejo, česar ne razumejo,« je poudarila kosovska umetnica Flaka Haliti, ki se je na Štajerski jeseni predstavila z delom, ki preizprašuje različne identitete. FOTO: Mathias Völzke
