Koalicija je včeraj v DZ sprejela zakon za “zmanjševanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanja spoštovanja pravne države, ki ga je pripravil Inštitut 8. marec. Zakon uresničuje vse prej kot to. Zakon, ki ga je poslanec SDS Dejan Kaloh opisal kot zakonsko skropucalo, žalitev Ustave in pravne države, s silovitim zamahom odpravlja širok nabor pozitivnih sprememb, ki jih je uvedla vlada Janeza Janše. Po napovedih Slovenske demokratske stranke bo moral zakon v prihodnje prestati ustavno presojo.
Nekdanji predsednik vlade je zakon še pred sprejemom ostro kritiziral. “Če bo tak zakon sprejet in bo obstal kot del pravnega reda – bo odprta pot za podoben zakon na začetku naslednjega mandata, s katerim bo mogoče naenkrat odpraviti vse škodljive ukrepe levičarskih oblasti od leta 1945 naprej,” je zapisal na Twitterju. Da takšen zakon v družbo uvaja negativno spiralo, so poleg SDS prepričani tudi v NSi. Po mnenju obojih je namreč zakon sporen iz povsem pravnega vidika. Na včerajšnji seji so zagovarjali, da bi bilo veliko bolje novelirati vsak zakon posebej.
Zakon med drugim na vsebinski ravni prinaša svojevrstno privatizacijo šolskega sistema, brani finančni interes lokalnega taksi šerifa, represivnim organom podeljuje pravico do slepote do kriminala, nevladnim organizacijam vrača pravico blokade razvojnih projektov, tujim “študentom” ponovno odpira pot do socialne podpore, kulturnemu ministru odreka pravico do vpliva na izvedbo in financiranje razpisov za umetniške projekte.
Denar za moške prostitute in rezanje slovenske zastave
Slednja odločitev je prav posebno zanimiva. V Sloveniji država plačuje prispevke približno 2000 svobodnim umetnikom. Šlo naj bi za skupino ljudi, ki k razvoju družbe prispevajo z ustvarjanjem umetnosti svetovno primerljive kakovosti. Okusi so različni, a vsakemu s kančkom zdrave pameti je jasno, da Slovenija nima 2000 svetovno znanih umetnikov. Politiki na levi slednje financirajo, saj gre za ostre zaveznike leve politične opcije, ki v redkih trenutkih, ko na oblasti niso njihovi politični gospodarji, zganjajo umetniško politične manifestacije, ki pa niso zastonj. Tako pridemo do financiranja bizarnih umetniških projektov. Spomnite se le na umetnico, ki je razrezala slovensko zastavo, se pretvarjala, da jo je oplodil nemški ovčar, ali dejanskega moškega prostituta, umetnika, ki je pri ministrstvu za kulturo hotel uveljaviti strošek zdravljenja za virus HPV, ki ga je pridobil med svojo umetniško seksualno ekskurzijo. Vse to financirajo slovenski davkoplačevalci, denar pa usmerjajo uradniki na ministrstvu, ki sedaj ne bodo več odgovarjali nikomur.
Izobraževalni kolhozi
Vlada Roberta Goloba bo posegla v sestavo izobraževalnih zavodov in jih spremenila v nekakšne samoupravne kolhoze, v katerih glavni financer, torej država, v prihodnje ne bo več imela odločilnega vpliva. Kam to pelje, smo videli na višku epidemije, ko je ravnatelj ene izmed osnovnih šol od ministrstva za izobraževanje zahteval dokaz – pazite – o obstoju virusev. Ne virusa covid-19. Virusev nasploh. Prav lahko se zgodi, da bo v prihodnje kak ravnatelj okoli sebe nabral četico “covidiotskih” somišljenikov, ki bodo s svojimi blodnjami zlorabljali otroke, država pa bo imela pri tem zvezane roke.
Naprej v preteklost
Vlada Roberta Goloba je tudi ponovno onemogočila prihod Uberja, mednarodne korporacije, ki nudi inovativno rešitev na področju prevozov, s čimer pa predstavlja konkurenco monopolističnim taksi službam. Vlada Roberta Goloba je pravno podlago ukinila, še preden je Uber sploh prišel v Slovenijo, kar pa je naletelo na odobravanje samooklicanega taksi sindikalista Dejana Jefima, sicer znanega po primitivnih izpadih na spletu. No, Dejan Jefim se je med epidemijo do obisti zlizal z Inštitutom 8. marec oz. njegovo predsednico Niko Kovač, kar mu je očitno pomagalo v njegovem boju za ohranitev monopola, ki ga ima s svojo programsko opremo na slovenskem taksi trgu. Da, prav ste prebrali, oseba, ki se predstavlja za sindikalista taksistov, je hkrati oseba, ki v industriji vodi monopol. Samo v Sloveniji in republikah, ki se končajo na -stan.
Kaj je 8. marec v resnici?
V normalni državi se ne bi moglo zgoditi, da bi vlada nekritično sprejela zakon, ki ga je pripravila neka nevladna organizacija. NVO-ji so namreč ozko usmerjene interesne skupnosti, ki v družbi naslavljajo določeno vprašanje. Gre pravzaprav za lobistično skupino, ki od države nekaj zahteva. Upravičeno ali neupravičeno. V Sloveniji je situacija drugačna. Pri nas nevladne organizacije delujejo kot neposredni podaljški oblasti, kot del umetno ustvarjene civilne družbe, ki jo oblast financira, ta pa v zameno nudi legitimacijo njenih odločitev. Tako je, ko je na oblasti leva politična srenja. Ko ima vlado desna stran, gre za protestniško združenje, ki se bori za svoje nekdanje donatorje.
Gre torej za ptičke istega gnezda, ki izhajajo iz kadrovskega bazena tranzicijske levice in so med seboj povezani po finančni, ideološki, pogosto pa kar po družinski liniji. Na primer, Nika Kovač je hčerka znanega antidomoljuba Mihe Kovača, ki je leta 1991 nasprotoval slovenski osamosvojitvi. V 8. Marcu je svoje mesto našel tudi Andraž Kos, sin zloglasnega operativca globoke države Draga Kosa.
Zlorabljevalci in koristni idioti
Inštitut 8. marec se vsaj navidezno zavzema za reproduktivne pravice žensk in se bori zoper različne oblike “mizoginije”. A njihovo poslanstvo je potrebno razumeti povsem drugače. 8. marec služi kot neposredni podaljšek tranzicijske levice, plenilske elite, ki vprašanje položaja ženske v družbi uporablja kot plovilo za uresničenje enega in edinega interesa levih plenilskih elit. To je nadzora nad finančnimi tokovi v državi, ki pa ga ne morejo imeti, če nimajo podpore naivnih volivcev in aktivistov. 8. marec trdi, da jih je samo 4000 v njihovih vrstah. Prevladujoča večina teh se v resnici ne zaveda, katerim gospodarjem služijo.
Andrej Žitnik