V intervju med drugim razmišlja o tem, kako se je v petdesetih letih spremenilo videnje gledališča, pa tudi o tem, katere so bile tiste predstave in gledališki ustvarjalci, ki so se ji najbolj vtisnili v spomin.
Čeprav ima Ljubljana kar nekaj poklicnih gledališč in alternativno sceno, je prepričana, da je njegova vloga zelo pomembna, saj ne podvaja niti ne ponavlja trenda, ki ga ustvarjajo druga gledališča.
V času kovida se je prav v Šentjakobskem gledališču, ki je v tem obdobju praznovalo tudi svojo stoletnico, spopadla z vlogo umetniške vodje.
V svoji dolgoletni karieri je sicer sodelovala z večino slovenskih poklicnih gledališč. V prejšnjem sistemu je bila dvakrat celo na zagovoru pri ideološki komisiji, a je na zagovoru vedno vztrajala pri delih, ki so jih imeli na repertoarju.
Pove tudi, kako in zakaj je nekdanje oblastnike najbolj razburila predstava Hlapci Ivana Cankarja o kateri so razpravljali na več nivojih, celo na sestanku na SZDL, katerega sta se udeležila s Poldetom Bibičem.
»Predstavljajte si, kaj pomeni za umetniškega vodja ali dramaturga, da snažilka razpravlja o tem ali bo neko besedilo uprizorjeno ali ne,« se še vedno s precejšnjim razočaranjem spominja dogajanja okoli drame Svatba, ki jo je Rudi Šeligo sam prinesel v MGL. Sama je bila nad besedilom navdušena, prav tako, dva člana umetniškega sveta, ko so želeli dati na program, pa so naleteli na neodobravanje.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
