Alo!Stari: Moč besed v čisti Mariborščini

Začetki Alo!Stari segajo v zaključek leta 2018 oz. leto 2019, ko se je skejt punk vrnil v prve vrste slovenske glasbene scene in svojo bit našel v mariborščini, ki je "materni" jezik zasedbe, v kateri so Tine Matjašič, Matic Mlakar, Jernej Metež, Matej Kosmačin in Tomaž Medvar. Pubeci iz Maribora so svoje prve resne življenjske izkušnje pridobivali v 90. letih prejšnjega stoletja. V zlatih časih generacije, ki je odraščala s skejti v rokah. V časih, ko so se CD-ji in kasete še presnemavali, ko je bila moderna tehnologija še v plenicah. Takrat najstniki, ki o življenju še niso vedeli veliko, so se dobivali na dvoriščih, ulicah ali pa pri UŠC-ju. V Mariboru. Vsak s svojim skejtom. V tistih časih je svojo popularnost in svoje mesto v svetovnem glasbenem mainstreamu dobivala tudi muzika z imenom 'skate punk'. Naši pubeci na koncerte še niso smeli, so pa zato nabijali muziko doma. In kmalu je eno desko zamenjala druga, skejt je nadomestila kitara. Pubeci so špilali, trgali strune, matrali glasilke ... in se naučili igrati, delati in živeti muziko. Ko so odraščali, so igrali v različnih bendih (Trash Candy, Happy ol' McWeasel, Burning Legion) in prepotovali skoraj vso Evropo. In po dveh desetletjih ugotovili, da so bila devetdeseta res fajn. Samo špilat še niso znali, danes pa znajo. In na teh trdnih temeljih skupne zgodbe so nastali Alo!Stari, ki so se poimenovali kar po svojem pozdravu.

Prva skladba, na katero so stavili, je bila Nea vem kam. In ljudje so reagirali. Sledile so Star, Alo, stari, Kaj naj zaj nareim, Vse bi dal, vmes še priredba Valovi. Devetdeseta in skate punk, ki je takrat polnil alternativna prizorišča tudi pri nas, so Alo!Stari ponovno postavili v ospredje. Tudi mariborščina, ki ima ključno mesto v besedilnem izrazu banda, je takoj vzbudila pozornost – seveda, ko pa so tako drugačni od vsega drugega. Kritični teksti, pridih nekih drugih, preteklih časov in pristnost, ki je pri Alo!Stari več kot očitna tako v njihovi muziki, na koncertih kot v njihovem spletnem nastopu, so lastnosti, ki so prepričale. Lani so izdali prvenec Pa kaj te s tao je, letos pa še skladbi Prie tako leto in najnovejše sodelovanje še z enim Mariborčanom, Emkejem, s katerim so posneli pesem in videospot Nea guši. Več nam je o zasedbi in načrtih razložil pevec Tine Matjašič.

Kako ste nastali Alo!Stari, pravzaprav ste bili prej člani v različnih zasedbah?

Druži nas dolgo prijateljstvo, vse od osnovnošolskih let naprej, v srednješolskih letih smo se spoznali bolje ter se nato družili od podstrešij pa do kleti. Potem smo začeli igrati po bendih, a smo bili povezani, po dva ali trije v istih ekipah, potem pa je bil pri meni prelomni trenutek, ko sem si zadal nalogo, da bom napisal pesem v slovenskem jeziku. Prej sem pisal zgolj v angleščini, ker je bila v mladih letih želja, da potujemo naokoli. Nastali sta dve pesmi, Nea vem kam in ena, ki še ni izšla. Demo posnetke sem dal poslušati kolegom, nato smo vsi zleteli skupaj, kar se je zgodilo konec leta 2018. Potem pa sem dal v začetku 2019 točno tisoč evrov, da posnamemo videospot, da poskusimo. In je uspelo, v prvem dnevu smo imeli 30 tisoč ogledov. In se je začelo kotaliti. Najprej prek kolegov, nato pa naprej.

Kaj vse ste poslušali kot mulci, da je ven prišla mešanica Alo!Stari?

Star sem 37 let, torej sem generacija, ki je poslušala Green Day, s katerimi se je zame vse začelo. Zame so bili vstopnica, skozi katero sem spoznal še ostale alter bende tistega časa. Seveda tudi Sex Pistols, takrat so bili popularni Dog Eat Dog, Nirvana, Rage Against The Machine ...

Vseeno se zdi, da dolgujete več panku in njegovemu izročilu kot zabavljaški folk muziki.

Zagotovo. Ne glede na to, da so naše pesmi spevne, je globoko v nas še vedno tisti mladostniški upor, ki je morda zapakiran na malce drugačen, naš, mariborski način. To smo mi, ki govorimo svoje, dejanske zgodbe. Osnova naših pesmi je neka kritika, brez česar ne gre. Po drugi strani pa zafrkancija, da na smešen način zapakiramo morda dokaj resno tematiko, kar daje ljudem malce misliti.

Pa se je upor spremenil, koliko ga je ostalo iz 80. let, ko so harali Pankrti, in kako je zdaj, ko se zdi, da se mladi vedno manj upirajo?

Z leti se naučiš, da se z neko glasno revolucijo stvari rešijo samo začasno. Verjamemo, da se spremembe delajo od znotraj in dolgoročno. Ideje so tako v besedila vkomponirane malce globlje, da niso povsem izpostavljene. Včasih se je moralo vse uskladiti, da se je nekaj zgodilo, danes je drugače, ni več nekih stereotipnih skupin, alternativnih, morda so edini, ki so ostali, metalci. Treba je najti neke druge načine izražanja.  

Kaj vas, poleg tega, da ste tipično štajersko žurerski, dela tako specifično posebne, da se ljudje ustavijo in se vprašajo: "Pa kteri so toti pubeci?"

Pri nas je glavni "point" v besedilih. Ne glede na to, ali igramo v Logatcu ali na Primorskem, v Prekmurju, vsi pojejo naša besedila. Beseda ima moč. Ne glede na to, da gre za čisto mariborščino, to je tisto, kar povezuje in združuje ljudi.

Poleg energije torej dajete poudarek besedilom, ki so neobremenjeno zafrkantska ali pač malce globlja, kot se zdi na prvi pogled. Je to prej prednost kot slabost pred tem, da nekaj poveš neposredno?

Bistvo pesmi je, ko nekaj uporabiš v pravem trenutku. Pri nas so zaključne poante zelo pomembne. Prednost mariborščine pa je v tem, da ima precej izrazov in fraz, ki jih uporabljamo, saj imajo nekakšno posebno moč. Če greš npr. proti Ptuju, se morda določeni izrazi še vedno uporabljajo, a v drugačnem kontekstu. Pri nas pa je specifično, da v svojem primeru, kot neko punk zaledje, podamo svoja sporočila na tak način.

Tako Joker Out kot Mrfy in tudi vi ste dobili priložnost, ko so vaše pesmi vzeli v oglasnih akcijah, kar je v bistvu dobro, da se pesem uleže v srca in ušesa, to pa je zagotovo pozitivno v smislu, da vas spoznajo tudi ljudje, ki vas prej niso poznali ali vam sledili, drži?

Všeč mi je, da je neki preporod v glasbi, preobrat, da so tudi mlajše skupine lahko "headlinerji" na dogodkih. Zdaj je krog mlajših, ki so stopili v ospredje, kar se je zgodilo po dvajsetih letih ali več, v prvi plan je stopila kitara, od Joker Out pa do Koala Voice. To nam je všeč, da je dejansko prišel neki novi val slovenske glasbe, ki je neobremenjena. Naša generacija je zrasla v nekem tranzicijskem času, ko se je veliko jamralo, mlajši pa tega nimajo, mi pa smo vseeno potrebovali nekaj časa, da smo se izkopali iz tega.

Kilometrine pa vam, sploh po okoli dvesto koncertih v tujini s Trash Candy, zagotovo ne manjka ...

To nam je prineslo to, da ko pridemo na vaje, da se nam ni treba nič spraševati, da vse teče, kot mora, se poznamo do obisti, tako je tudi na koncertnih odrih. Zato smo toliko boljši, na odru smo zares "tight", četudi morda kdaj pride do kakšne napake, da nam je jasno, kako bomo izpeljali tudi takšne nenapovedane trenutke ali zagate.

Delujete, kot da za vas ne obstajajo slabi dnevi, dnevi, ko je človek na tleh, saj glasba prekipeva od energije in pozitive. Kakšen je vaš recept, da se človek najlažje dvigne, da ga ne preplavi fatalizem in negativnost?

Narava je tista, ki te rešuje. Pusti telefon doma in pojdi v naravo. Izklopi, nadihaj se. Večkrat se namensko "resetiram", pustim naprave doma in se sprostim. Po dnevu ali dveh začneš videti okolico okoli sebe, prej pa si bil zatopljen v neke druge misli. Pojdi na zrak ali pa pridi v petek na koncert in si daj duška. Vidi se, ko nekateri pridejo in se odklopijo – po treh kolokvijih in visoki najemnini navkljub. Kar smo počeli tudi mi v študentskih letih.

Koliko ste do zdaj koncertirali po Sloveniji, kateri konci so vam ostali najbolj v spominu, kako so vas sprejeli kot Štajerce, ki pojete po mariborsko?

Bili smo že sem in tja, najbolj pa sem si zapomnil, ko smo igrali v Rovtah pri Logatcu, na katerem je bilo okoli dvesto ljudi, ki so z nami peli v našem narečju, skratka, preko vsega, šlo je za čisti filing. Ni pomembno, ali igraš za štiri tisoč ljudi ali za sto. Ne morem peti v nekih izrazih, ki jih nikoli ne uporabljam. Ne morem jih povedati z isto energijo, kot jih lahko povem v svojem narečju. In tako najbolje deluje.

Zakaj Maček Muri, ste bolj "feni" Nece ali Kajetana Koviča ali predvsem uglasbitve Jerka Novaka?

Neca je legendarna, Maček Muri pa so slovenske lego kocke, prav tako gre za genialno uglasbitev. Čebelico Majo je pred desetletji obdelal že Mate Bro s svojim bendom Wellblot. Muri je nekaj, na kar smo resnično lahko ponosni. Neca pa je tudi iz Maribora in smo jo prepričali, vse smo "v nulo" naštudirali, točno tako, kot ga je Jerko uglasbil in nam je odobril našo priredbo. Na koncu pesmi pa tudi zapojem "Neca, hvala!".

Z Emkejem ste posneli duet Nea guši ... Kako Emkeja prepričaš, da ga "ruži" z Alo Stari?

Z njim smo se prej poznali na videz, a je trajalo dve leti, da smo se končno uskladili in naredili. Rap v mariborščini zelo deluje. Skupaj gre z nami, ki smo tudi precej ritmični, a tudi Zoran Predin ni mogel peti povsem po mariborsko. Mi pa smo si rekli, da lahko. Torej smo ohranili svoje izrazoslovje, ritem in ga spravili v zelo melodično glasbo. Mi smo šli torej v nasprotni smeri z ustaljenimi normami in nam je uspelo nekaj, česar prej v taki meri še ni bilo. Iz pesmi pa smo tudi potegnili maksimum, zato smo to potegnili na humor tudi v videospotu, ki smo ga snemali do četrte ure zjutraj.

Zbrani ste iz različnih vetrov, imate bend za hobi, ker verjetno delate druge stvari – se vam zdi žalostno, da v Sloveniji večina deluje na tak način in da dejansko malo ljudi živi od rokenrola, če niso med smetano določenih izbrancev?

Rokenrol je pač "all in". Vsi tisti, ki živijo od tega, dihajo z glasbo, poučujejo, sodelujejo z drugimi. Gre za pristnost, četudi je trg premajhen in je prostora samo za določeno število bendov. Trenutno nam gre v tem pogledu zelo dobro in smo povezani, ne glede na žanr glasbe, ki ga igramo. A gre za težko delo, vsak dan delaš vsaj nekaj ur za bend, brez tega ne gre.

Kakšni so vaši načrti, je prišel čas, da vas bolje spozna cela Slovenija, kaj napovedujete za velika koncerta v Kinu Šiška in na Štuku?

Pripravljamo nekaj drugačnega. Imamo kup gostov, ki bodo igrali z nami, ne kot predskupine, ampak dejansko z nami. v Kinu Šiška 10. novembra bodo tako na odru tudi Lim Smrad in Žila, Emkej in Smetnaki, 25. novembra v Mariboru pa bodo poleg slednjih dveh z nami še Last Dropout. Volk Flannel bodo izdelali posebne srajce, ki bodo v naših barvah, roza-modri, največja zadeva pa bo, ko bomo na obeh koncertih enemu od obiskovalcev podelili posebno Alo!Stari smučarsko desko.