Med pandemičnim zaprtjem so v galeriji razvijali strategije za reševanje predpandemičnih težav, kot je denimo prenatrpanost dvoran. Foto: AP
Med pandemičnim zaprtjem so v galeriji razvijali strategije za reševanje predpandemičnih težav, kot je denimo prenatrpanost dvoran. Foto: AP

Nemec Eike Schmidt, ki je na čelu galerije Uffizi že vse od leta 2015, slovi kot napreden muzealec, ki se ne boji odmika od ustaljenih norm. Novembra je tako v galeriji Uffizi odprl razstavo, ki naj bi spodbudila razmislek o nasilju, ki so ga ženske trpele skozi zgodovino, in o moških, ki so to trpljenje povzročali.

V ospredju te razstave je bil Gian Lorenzo Bernini – a ne samo kot eden največjih kiparjev 17. stoletja, ampak tudi kot povzročitelj nasilja. Razstavljen je bil namreč njegov kip ljubimke Costanze Piccolomini Bonarelli, ki je nastal le nekaj mesecev, preden je kipar izvedel, da ima mladenka razmerje z njegovim bratom. Takrat je enemu od svojih služabnikov naročil, naj jo iznakazi. Bil je kaznovan le z denarno kaznijo, Costanzo pa so "skrili" v samostan.

Sorodna novica V tematskem središču nove razstave v Uffiziju je nasilje nad ženskami

Je pomembno poznati zgodbe za slavnimi umetninami?
"Kip je slaven po vsem svetu, ampak zunaj stroke le redkokdo pozna njeno zgodbo,"
opozarja Schmidt. "Doprsni kip prikaže portretiranko v zelo intimni situaciji: lase ima razmršene, oblečeno pa ima prosojno haljo z odpetimi gumbi. Bernini je kip očitno ustvaril, ko sta bila ljubimca. A manj kot leto dni pozneje je bil tako ljubosumen, da ji je dal porezati obraz. Take stvari se še danes dogajajo mnogim ženskam, ki imajo ljubosumne partnerje."

"Hotel sem vzpostaviti povezavo med umetnino, ki jo svet občuduje na naiven način in ki je prispevala k Berninijevi slavi, in med zelo problematično platjo umetnika, ki je bila v njegovih časih družbeno sprejemljiva," je pojasnil za britanski Guardian. "Naša naloga je, da povsod, kjer lahko, načenjamo družbene problematike – v čem je sicer smisel našega muzeja?"

Eike Schmidt slovi kot napreden muzealec, ki se ne boji odmika od ustaljenih norm. Foto: EPA
Eike Schmidt slovi kot napreden muzealec, ki se ne boji odmika od ustaljenih norm. Foto: EPA

Marginalizacija starih mojstric je novodoben "izum"
Schmidtu muzejski svet pripisuje zasluge, da je zaklade galerije Uffizi približal širšemu občinstvu in vsem družbenim razredom, da je izboljšal izkušnjo za obiskovalce, zajezil preprodajo vstopnic in opozoril na ustvarjalnost umetnic. Prav Uffizi namreč hrani več del žensk iz obdobja pred 19. stoletjem kot kateri koli drug muzej na svetu – a pred Schmidtovim prihodom ta dela nikoli niso bila v ospredju. Trenutni direktor pa je organiziral več razstav, posvečenih spregledanim umetnicam, kakršna je bila na primer Lavinia Fontana, prva poklicna slikarka v Italiji.

"Mnogi ljudje niti ne vedo, da so pred 19. stoletjem sploh obstajale slikarke," se zaveda direktor. "Ampak njihova marginalizacija je v resnici fenomen 19. in 20. stoletja, v svojem lastnem času niso bile marginalizirane."

Nemec, ki je naredil prepih v zatohli italijanski instituciji
Eike Schmidt je prvi Neitalijan na čelu galerije Uffizi. Za direktorja so ga imenovali leta 2015, ko so na čelo vodilnih italijanskih umetniških ustanov postavili skupno 11 tujcev in 4 Italijane, ki so prej delovali v tujini. Namen je bil, modernizirati italijanske kulturne ustanove, ki imajo sicer sijajne zbirke, v delovanju pa so nekoliko zastale v času … Njegov stolček se je sicer majal v času koalicije populističnega Gibanja petih zvezd in desničarske Lige, a po padcu te vlade je Schmidt zavrnil ponudbo službe na čelu dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja in dobil še en mandat v Firencah.

Sledila je težava, s katero so se spoprijemali vsi muzeji: večmesečna zaprtja zaredi pandemije, ki je močno oklestila zaslužke kulturnih ustanov. A v času mirovanja je direktor razvijal strategije za reševanje drugih težav, kot je denimo prenatrpanost dvoran. Letos je začel tudi projekt Uffizi diffusi (Razpršeni Uffizi), ki umetnost firenške galerije približa celi regiji – posamezna dela je posodil muzejem v drugih delih Toskane.

"Tudi če bi imeli prostor, da zgradimo še krilo ali tri, še vedno ne bi imeli prostora, da bi razstavili vse svoje zaklade," je pojasnil za omenjeni časopis. "Zato je smiselno, da umetnine razstavimo malo bližje ljudem. ideja je bila, da turizem malce razpršimo po Toskani, ne pa, da se vsi zgrinjajo v Firence."

Če Kitajci ne morejo v Firence ...
V novembru so v galeriji podpisali pogodbo z muzejem One Art v Šanghaju, vredno dva milijona evrov. Na Kitajsko bodo posodili več umetnin, najprej Boticellija letos pomladi. "Upoštevati moramo, da Kitajci že skoraj dve leti ne morejo potovati v Evropo. Pomembno je deliti dela iz naše kulture z ljudmi na drugem koncu planeta. Ampak preden sploh začnemo razmišljati, kaj bomo posodili, je treba oceniti, v kakšnem stanju so dela. Če niso v stanju za pot, ne bodo potovala."