Karmen Dietner, predsednica uprave Pokojninske družbe A: Upravljanje je dobilo povsem drug fokus

Za Slovence in Slovenke je značilno, da dobesedno zbežimo v pokoj ob prvem trenutku, ko je to mogoče. Razlogi za to niso enoznačni. Nekaj pa je zagotovo: očitno se starejši zaposleni ne počutijo dobro na delovnih mestih. Že zaradi demografske slike, ki kaže, da se bomo tudi pri nas soočili z vedno manjšo potencialno delovno aktivno populacijo, drugače kot s povečanjem delovne aktivnosti pri starejših naše gospodarstvo preprosto ne bo zdržalo. Na starejše zaposlene bomo morali začeti gledati kot na tiste, ki imajo neprecenljive izkušnje, in ne le kot tiste, ki zasedajo delovna mesta mlajšim. Prav tako bodo morali svojo vlogo odigrati delodajalci – podpirati zaposlene, da se izobražujejo celotno kariero, in prilagajati delovna mesta starejšim. Sam način dela bo postal veliko bolj fleksibilen, tako nas čaka še prilagoditev delovnih procesov. Pri mladih, ki se šele zaposlujejo, je dandanes opaziti manj želje po redni službi za nedoločen čas, kot je to bilo pred 30 leti. Več je želje po fleksibilnosti, tako glede delovnega časa kot same lokacije, dela od doma in podobno.

Spreminja se tudi dojemanje upokojevanja. Pred 30 leti so bile v velikem delu proizvodnje pokojnine celo višje kot plača zaposlenega tik pred upokojitvijo plače. To je bila posledica načina izračuna javne pokojnine, ki je na začetku vzela za osnovo deset najboljših let delovne dobe. Zato so mnogi komaj čakali na upokojitev. Danes so zaposleni dokaj realni glede višine javnih pokojnin, ki so na žalost v vmesnem času močno upadle – če je bila povprečna starostna pokojnina po osamosvojitvi približno 80 odstotkov povprečne neto plače, smo danes že pod 60 odstotki, kar pa je močno pod pragom za dostojno višino prihodkov.

Pokojninska blagajna se že dolgo ne pokriva več s prispevki in ta »minus« znaša od ene do 1,5 milijarde evrov na leto, odvisno od gospodarskega cikla. V prihodnje bo zaradi vedno večjega števila upokojencev in vedno manjšega števila delovno aktivnih ta razmik še večji. Že zdaj namenimo za pokojnine 12 odstotkov BDP, po projekcijah evropske komisije pa bomo leta 2050 namenjali že 16 odstotkov. Pri tem je treba povedati, da je dvig prispevkov za javno pokojninsko blagajno pri nas malo verjeten scenarij, saj so plače zaposlenih že zelo obremenjene s prispevki, in če hočemo imeti konkurenčno gospodarstvo, dvig obremenitev ni prava pot. Druga možnost je zniževanje izdatkov pokojninske blagajne v obliki pokojnin, ki pa že danes ne omogočajo dostojnega življenja, tako da se vrtimo v začaranem krogu. Jaz vidim rešitev v ustvarjanju dodatnih zasebnih prihrankov v času zaposlitve, ki so ločeni od javne pokojninske blagajne na individualnih varčevalnih računih in se do črpanja plemenitijo v naložbah. Pokojninski skladi v Sloveniji trenutno upravljamo slabe 3 milijarde evrov. Ob bolj konkretnem spodbujanju razvoja pokojninskih skladov bi lahko imeli v drugem pokojninskem stebru že več kot 10 milijard evrov, od katerih bi se velik del investiral tudi doma. Od tega pa bi imeli vsi veliko – gospodarstvo, celotna družba in posamezniki. Hrvati so od leta 2002, ko so uvedli obvezni drugi steber, privarčevali okrog 16 milijard evrov.

Po mojem je edina dolgoročna rešitev, da javne pokojnine – ki bodo vedno nižje zaradi povsem demografskih dejavnikov – dopolnjujemo z dodatnimi pokojninami, za katere pa moramo varčevati večji del svoje delovne dobe. To seveda ne pomaga današnjim upokojencem, ki že imajo odmerjene pokojnine in nimajo dodatnih prihrankov niti niso imeli časa, da bi sami kaj dodatno privarčevali. Zaradi tega je toliko pomembneje, da današnje mlade seznanimo s tem, da jim samo javna pokojnina ne bo omogočala dostojnega življenja v pokoju. To je treba odkrito povedati. V ZDA in drugih zahodnih državah že dolgo velja pregovor, da je najboljši dan za začetek pokojninskega varčevanja prvi delovni dan, in tudi pri nas mora to priti v zavest. Vloga delodajalcev je tukaj ključna, tudi pri ozaveščanju zaposlenih o samih financah imajo lahko podjetja zelo pozitiven vpliv.

Če se primerjamo z drugimi državami, polovična vključenost zaposlenih v skromnih 20 letih niti ni tako slaba. Vendar če odštejemo javne uslužbence, ki so v drugi steber vključeni obvezno, pridemo do približno 35-odstotne vključenosti, in to ob dejstvu, da večina ne vplačuje dovolj visokih premij, da bi si do upokojitve lahko zagotovila dovolj visoke prihranke za dostojno dodatno pokojnino. Po mojem mnenju vključitve preostalih zaposlenih in rasti vplačil v okviru povsem prostovoljnega sistema ne bomo mogli doseči. Zato bi nam lahko bila dober zgled Velika Britanija, kjer so pred desetimi leti uvedli obvezno samodejno vključitev v pokojninske načrte. Sama vplačila je moral delno prispevati zaposleni, delno ali celo v celoti pa delodajalec. Kdor ni hotel sodelovati, je lahko izstopil, tako da še vedno ne gre za obvezen sistem. V Veliki Britaniji jim je tako uspelo dvigniti vključitev na 90 odstotkov zaposlenih in s tem so veliko naredili za finančno varnost prihodnjih generacij. O podobnem modelu razmišlja tudi Irska. Tudi naša bela knjiga omenja, da se vsi zaposleni vključijo v dodatno pokojninsko varčevanje, če pa kdo ne želi, lahko izstopi.

Slovenci tradicionalno vlagamo svoje prihranke ali na banko ali v nepremičnine. Roko na srce, v Jugoslaviji dosti drugih možnosti za vlaganje tudi nismo imeli in te navade so še vedno zapuščina preteklih časov. Pri mladi generaciji pa lahko opazimo, da imajo tudi glede varčevanja povsem druge navade, tako da mislim, da se bo to samodejno spremenilo z menjavo generacij.

Pri zagotavljanju dodatnih prihodkov na stara leta iz naslova nepremičnin se sicer strinjam, da so nepremičnine dobra naložba za dolgoročno varčevanje. Tudi v našem pokojninskem skladu imamo nepremičninskih naložb v Sloveniji za več kot 35 milijonov evrov. Posamezniki, ki vlagajo v nepremičnine, pa se morajo zavedati vsaj nekaj potencialnih ovir. Kajti z oddajo nepremičnine je tudi veliko dela, saj jo je treba vzdrževati, se pogajati z najemniki, morebiti tudi izterjati plačilo najemnine… Tako da se moramo vprašati, ali bomo to res lahko počeli v starosti 85 let in več.

Mladi imajo to srečo, da imajo pred seboj še veliko časa do upokojitve in v teh 40 ali 45 letih delovne dobe si lahko sami privarčujejo zadostne prihranke za uživanje v stvareh, ki si jih vsi želimo v pokoju, od potovanj, druženj s prijatelji in družino do hobijev in tako dalje. Že z majhnimi zneski ob zaposlitvi, ki jih lahko z leti povečujejo, si lahko zagotovijo lepo finančno prihodnost. Če pogledam njihov odnos do okolja in sovrstnikov, ki je veliko boljši kot naš, me sploh ne skrbi. Zato sem optimistična, da bodo tudi na tem področju mladi znali poskrbeti zase.

Tako kot vsi začetki so bili tudi začetki Pokojninske družbe A nekaj posebnega. Še danes se spomnim, kako smo s sodelavci prebirali prvo zakonodajo, ki je sploh omogočila oblikovanje pokojninskih družb. Bila je popolna novost v naši državi in je pomenila velik odmik od stare politike, da bo država poskrbela za vse naše potrebe, tako za čas zaposlitve v obliki stanovanj kot za čas upokojitve v obliki dostojne pokojnine. Vsi vemo, da je na mnogih področjih kmalu po osamosvojitvi prišlo do hitre streznitve in zavedanja, da bodo nekateri družbeni podsistemi že kmalu pod velikimi pritiski – recimo kako zagotavljati dostojne pokojnine ali kako pokrivati stroške javnega zdravstva in dolgotrajne oskrbe. Zgledovali smo se po tujini in prebirali, kako so organizirani zasebni pokojninski skladi v Švici, v skandinavskih državah in seveda tudi ZDA ter Veliki Britaniji, kjer ima zasebno pokojninsko varčevanje že dolgo tradicijo. Izzivov nam res ni manjkalo, je pa še danes med našo pokojninsko družbo in drugimi družbami, ki se ukvarjajo z dodatnim pokojninskim varčevanjem, velika razlika. Naši lastniki niso banke ali zavarovalnice, ampak nas je ustanovila skupina podjetij, ki so prepoznala, da so sama dovolj velika, da lahko ustanovijo lastno pokojninsko družbo, ki bo skrbela za pokojninske prihranke njihovih zaposlenih in seveda tudi drugih. Tako smo bili ustanovljeni v razpršeni lasti 27 zasebnih podjetij in zelo vesela sem, da je ta zgodba preživela vseh 20 let in potrdila ta unikatni koncept v slovenskem prostoru.

Če hočemo kakršno koli premoženje uspešno upravljati, moramo slediti jasnim načelom in predvsem cilju, za kaj varčujemo. Nikoli ne pozabimo zdrave kmečke pameti in sledimo načelom previdnosti, primerno razpršimo prihranke in pazimo tudi na stroške upravljanja. Pomemben je časovni okvir varčevanja, in pri pokojninskem varčevanju imamo zato prednost, naložbe so lahko precej bolj dolgoročne. Pri upravljanju državnega premoženja je včasih napačno razumljen vidik, da so naložbe strateškega pomena, v nacionalnem interesu in državi prinašajo širše družbene koristi. Strinjam se s tem, da so na primer energetske naložbe strateškega pomena, kar pa ne pomeni, da lahko delajo z izgubo, saj tako ni več družbene koristi. Na dolgi rok mora vsako upravljanje prinašati pozitivne koristi in donos, sicer upravljalci ne bomo več potrebni.

Seveda pa so se razmere v teh 20 letih zelo spremenile, predvsem na trgu klasičnih naložb, torej depozitov in obveznic. Če smo na začetku lahko dosegali od 10- do 12-odstotne donose in kljub inflaciji realizirali okoli 4 odstotke realnega donosa, je danes situacija popolnoma drugačna. Moram priznati, da nikoli prej nisem pomislila, da bomo morali plačevati, da bomo lahko imeli denar na banki, da ekonomija ne bo delovala, kot smo se učili. Glede na aktualno inflacijo, posege centralnih bank in dejstvo, da tradicionalne naložbe vzamejo varčevalcu od 2 do 3 odstotke realnega donosa, lahko rečem, da so dolžniki v zadnjih letih pravzaprav zmagovalci. Zato je upravljanje premoženja, predvsem na dolgi rok, dobilo povsem drug fokus. Več je delnic, naložbenih nepremičnin in drugih alternativnih naložb, ki prinašajo donos in tudi ščitijo premoženje pred inflacijo.

Glede na naravo dela se skoraj vsak dan ob kavi pogovarjamo o pokojninah in upokojevanju. Tudi v moji naravi je, da vedno razmišljam o prihodnosti in nikoli ne želim biti v negotovosti, zato sem začela varčevati že zelo zgodaj, kar se mi danes že obrestuje.