Vsako fizično nasilje se praviloma začne že veliko prej s psihičnim maltretiranjem. Foto: Pixabay
Vsako fizično nasilje se praviloma začne že veliko prej s psihičnim maltretiranjem. Foto: Pixabay

Javnost je te dni pretresel grozljiv umor matere šestih otrok v Sevnici, ki je nasilje partnerja prenašala dolgo, v postopkih pred Centrom za socialno delo (CSD) pa o grozljivih stvareh za zaprtimi domačimi vrati ni spregovorila. Dogodek je spodbudil številne žrtve nasilja, da so v teh dneh tudi same spregovorile in na družbenih omrežjih delile svoje zgodbe. Inštitut 8. marec zgodbe zbira pod ključnikom #nisemprijavila, zgodbe zlorabljenih žensk pa so med drugim zasule tudi dobrodelno društvo Humanitarček.

Klic na pomoč

Društvo SOS telefon: telefonska številka 080 11 55 je na voljo 365 dni na leto.

Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan) - 031 233 211

Društvo za nenasilno komunikacijo
(Vsak delavnik med 8. in 16. uro. Izven tega časa lahko pustite sporočilo in poklicali vas bodo nazaj).
Enota LJUBLJANA:
TEL: 01 4344 822, 031 770 120
Enota KOPER:
TEL: 05 6393 170, 031 546 098
VARNA HIŠA:
TEL: 031 736 726

Izsek ene od zgodb, ki so si vse še preveč podobne: "Z mano je hodil k zdravniku, na socialno. Do mene in treh hčerk je bil vedno bolj agresiven. Udaril me je po ustih, če sem kaj preveč rekla, kar pred otroki. Včasih sem ga prosila, naj ne naredi tega, da vsaj ne gledajo, pa je vedno rekel, da naj se le naučijo. Hčere spoštovati moža, sin pa žensko v red vzeti. Nisem dokončala šole, čeprav sem želela iti naprej za vzgojiteljico. Doma sem skrbela za otroke. Mislila sem, da bo tašča kdaj na moji strani, a me je nemalokrat zlasal kar pred njo. Svoji mami dolgo nisem povedala, kaj se dogaja." Celotno pretresljivo zgodbo lahko preberete na Facebook strani Humanitarčka - TUKAJ.

Dlje ko je ženska v nasilnem razmerju, bolj uničeno samopodobo ima, bolj je zasužnjena in težje poišče pomoč in od sebe odstrani povzročitelja. Zato je pomembno brezkompromisno ukrepati takoj, ko se nasilje zgodi prvič, in ne nasesti na sladke besede nasilneža, ki se bo opravičeval s solzami v očeh in bombonjero v rokah, je poudarila MMC-jeva sogovornica Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo.

Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin. Foto: Reuters
Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin. Foto: Reuters

Zakaj ženska pogosto tako težko spregovori in poišče pomoč?

"Ne smemo pozabiti, da celo življenje prepričujemo ljudi, da morajo težave reševati sami. Ženskam privzgajamo skrb za odnose v družini, in ko se jim začnejo dogajati težave, mislijo, da morajo same narediti vse, kar zmorejo, da bi nasilje ustavile. Hkrati se bojijo reakcije povzročitelja nasilja, ki je lahko izrazito maščevalna, bojijo se, da bo uresničil grožnje, s katerimi jih zastrašuje in drži v podrejenem položaju. Bojijo se ekonomskih posledic, zlasti da same ne bi mogle preživeti sebe in otrok. Skrbi jih, da ne bodo nikoli varne, nikoli nehale gledati čez ramo in ob medijskem poročanju, ki se vedno osredotoča na najhujša kazniva dejanja, jih skrbi, da tudi če bi vsi vedeli za nasilje, one še vedno ne bi dobile takšne pomoči, da bi lahko zaživele varno," je pojasnila Zabukovec Kerin.

Da žrtve nasilja težko spregovorijo, pa je krivo tudi veliko nezaupanje v uradne institucije, ki se velikokrat ne odzovejo primerno ali pa učinkovito. "Žrtve si medsebojno izmenjujejo zgodbe o sekundarni viktimizaciji na raznih institucijah, o neučinkovitih ukrepih, takrat dobijo občutek, da je čisto vseeno, če spregovorijo ali ne, ker tudi če spregovorijo, to ni nobeno zagotovilo, da bo povzročitelja kdor koli ustavil," je nadaljevala.

Otroci iz družin, v katerih vlada nasilje, potrebujejo psihološko pomoč. Foto: Pixabay
Otroci iz družin, v katerih vlada nasilje, potrebujejo psihološko pomoč. Foto: Pixabay

Kaj v društvu svetujete vsem ženskam, ki ta hip molče trpijo nasilje partnerjev? "Povedati jim je treba, da jih povsem razumemo, nihče nima izkušnje, kako je živeti s tem partnerjem, mi ga vidimo, ko se večinoma uspešno nadzoruje v javnosti, same pa imajo z njim za zaprtimi vrati popolnoma drugačno izkušnjo. Povabila bi jih, naj si preberejo številne koristne informacije na spletu, na spletni strani Društva za nenasilno komunikacijo jih je ogromno, in naj se začnejo spraševati, ali je to, kar se jim dogaja, v resnici nasilje. Preberejo naj si tudi, kakšni postopki jih čakajo, pri nas je na voljo pravni priročnik, ki to natančno in v poljudnem jeziku predstavi. Zelo dobro je tudi, če v svoji socialni mreži izberejo pomembne osebe, ki jim lahko zaupajo in povedo, kaj se dogaja. Pomembno je, na kakšen odziv bodo naletele. Če namreč ob prvem odzivu v izpoved žrtve dvomimo, se zna zgoditi, da ne bo več spregovorila, zaprla se bo vase in mislila, da ji tudi drugi ne bodo verjeli," je odgovorila.

Pomemben je varnostni načrt

Ženske si prepogosto zatiskajo oči pred resnico in tiščijo glavo v pesek. "Mogoče sem preobčutljiva, sej večinoma ni slab, večino časa je čisto 'normalen', pa tudi drugi pravijo, da je zelo prijazen. Vsak ima kakšno težavo, tako jo ima tudi on, ko bo minil covid-19, bo bolje, ali pa ko odplačamo posojilo, bo bolje, ali pa ko končno dobi službo, bo bolje, ali pa ko neha piti, saj je obljubil," je naštela nekaj stavkov, ki si jih govorijo žrtve in tako olajšajo vsakodnevno preživetje, saj "zdržati v takšnem položaju ni enostavno". V društvu takšnih žensk srečajo več kot 1000 letno, in pomembno je, da jim uspe storiti korak naprej, stran iz tega začaranega kroga. Na tej točki je ključna tudi pomoč socialne mreže, prijateljice, sestre, mame itd.

Protestni shod v Ljubljani

V središču Ljubljane je v petek pozno popoldne potekal manjši protestni shod, s katerim so želeli udeleženci opozoriti na nesprejemljivost nasilja nad ženskami. Po njihovih besedah gre za družbeni problem, zato bi ga morali tako tudi obravnavati. Povod za protest je bila nedavna tragedija v okolici Sevnice, kjer je 47-letni moški umoril svojo partnerico in mater šestih otrok.

Po njenih besedah je za osebe, ki doživljajo nasilje, prav prvi korak najbolj strašljiv, zato si lahko pomagajo z varnostnim načrtom, ki so ga sestavili v društvu. "Razmisliti morajo o korakih, kako bo zanje spregovoriti najbolj varno. Ob tem je treba povedati, da nihče ni dolžan trpeti nasilja, nihče ga ne izzove, zanj je vedno odgovoren tisti, ki ga povzroča, za otroke pa ni dobro, da živijo v nasilnem okolju, bolje je, da so v varnem okolju in samo z mamo, kot pa v okolju, polnem pritiskov in dnevnem pričakovanju, da se bo spet zgodilo nekaj strašnega," je dejala in še dodala, da v družinah, kjer je nasilje, vlada nenehen strah.

"Varna hiša ni čarobna rešitev"

"Ena od velikih pritožb čez naš sistem je, da mnogi mislijo, da so varne hiše nekakšna čarobna rešitev, češ vse ženske bomo zaprli v varne hiše, in bo. Vedeti je treba, da varna hiša kar tako ne zagotavlja varnosti, edino, kar zagotavlja varnost, je, če omejimo povzročitelja. Zaščitni ukrep prepovedi približevanja povzročitelji zelo pogosto kršijo, in v teh primerih žrtve dobijo občutek, da ne pride do stopnjevanja zaščitnih ukrepov, da ne pride do tega, da bi kršitelji morali v pridržanje ali pripor," je poudarila problem, da naš sodni sistem kršilce prepovedi približevanja obravnava precej blago. "Dobijo globe, v priporu pa nobeden ne pristane, in to je težava," je navedla.

"Od žrtev pričakujemo, da se bodo naredile nevidne in skrivale, da jih ne bo nihče našel, kar je zelo krivično in obremenjujoče ter preprečuje okrevanje, saj potrebujejo stik s svojo socialno mrežo, veliko bolj primerno bi bilo, če bi strožje omejili povzročitelje nasilja, kar težko je verjeti, da se to državi zdi tako velik poseg v človekove pravice, ne zdi pa se jim tako velik poseg v človekove pravice, ko ženske zaprejo v varne hiše in zahtevajo oz. pričakujejo od njih, da nikamor ne hodijo, da bodo varne," je opozorila Zabukovec Kerin.

Država je do nasilnežev preveč prijazna, ugotavlja sogovornica. Foto: Pixabay
Država je do nasilnežev preveč prijazna, ugotavlja sogovornica. Foto: Pixabay

Država je do nasilnežev prijazna

"Ženske pogosto povedo, da je nekdanji partner že tolikokrat kršil prepoved približevanja, da se ne upajo iti do trgovine, ne upajo od doma, njihova življenja so okrnjena in so se prisiljene skrivati pred njim, medtem ko se njemu ne zgodi kaj dosti," je navedla primer.

Slovenija je sicer na tem področju drugim državam zgled, saj je glede varnih hiš pri nas zelo dobro urejeno in tudi prostora je dovolj, je zatrdila sogovornica. "A večina žrtev ne bo nikoli šla v varno hišo, to je najbolj skrajen in rigiden ukrep, ki terja prav posebna pravila, da se ohrani tajnost lokacije, zato vsem žrtvam niti ne ustrezajo, niti niso zanje dobra rešitev," je še pristavila in dodala, da pri nas predvsem primanjkuje programov, ki bi se ukvarjali s povzročitelji, in psihoterapevtskih programov za otroke.

Oditi moraš takoj, ko se zgodi prvič, takrat še imaš moč – je to pravi nasvet?

"Absolutno in na srečo vidimo veliko mladih žensk, ki hitreje odhajajo iz odnosov, težje je s tistimi, ki že dolgo prenašajo nasilje, morda že 50 let, najprej kot otroci, potem kot mlade ženske, odrasle ženske in nato na starost. Dejstvo je, da nam z nasiljem povzročitelji jemljejo moč. Ko prepričujejo svoje žrtve, da so same krive, da izzivajo, da so lahko srečne, da jih oni sploh hočejo, če ne jih ne bi hotel nihče in bi bile same, zapuščene, pa da njihovi prijatelji pravijo, da čisto prav delajo, da oni žensko še trše 'zgrabijo'. Tako žrtev prepričujejo, da jih ne čaka nič boljšega in da nikoli ne bo drugače," je odgovorila.

"Če lahko, je dobro, da odidejo, še preden so psihično močno poškodovane. Klofuta v odnosu ni nikoli nič dobrega, začne se pa že prej s psihičnim nasiljem, ki je priprava na vse vrste fizičnega, spolnega in ekonomskega nasilja, ki običajno sledijo. Gre za uničevanje samozavesti žrtve, z nadzorovanjem, izolacijo od družine, prijateljev in preostale socialne mreže, jemljejo si vedno več moči, da v popolnosti odločajo o življenju svoje žrtve, in tako je ustvarjena podlaga, da ko udarijo prvič, žrtve že mislijo, da so za to vsaj delno same krive," je še pristavila in dodala, da se nasilneži po prvih dejanjih nasilja pogosto zjočejo, opravičijo, prinesejo darila, obljubijo, da se ne bo ponovilo. "Rečejo, da je to samo zato, ker jih imajo tako radi, in tako predstavijo nasilje kot nekakšen neposrečen izraz ljubezni," je sklenila.

Pot nazaj v svobodo

Kako si ženska po odhodu povrne samopodobo in življenje spet zgrabi s svojimi rokami? "Ko rečemo, da ženske okrevajo po nasilju, mislimo na to, da si vračajo moč, ki jim je bila odvzeta. Pogledati je treba v vsa področja njihovega življenja, ki so zaradi nasilja drugačna. Vprašamo jih, če nasilja ne bi doživele, kje bi živele? Kaj bi delale? Kako bi preživljale svoj prosti čas? S kom bi se družile? Kakšni bi bili njihovi hobiji? S kom bi se spoprijateljile? Kako bi porabile svoj denar? Bi imele otroke? Koliko otrok bi imele? itd. Na vseh teh področjih se poznajo posledice in vračanje moči je dolgotrajen proces, a večina ga zmore, še posebej, če dobi pri tem pomoč," je še povedala in poudarila, da imajo žrtve po navadi največjo težavo s postavljanjem na lastne noge v ekonomskem smislu. To še posebej velja, če imajo velike dolgove, saj pogosto žrtve najemajo posojila in si izposojajo denar za svoje nasilne partnerje.

Pomembna je dostojna zaposlitev z dohodkom, s katerim lahko preživijo sebe in svoje otroke. "Če so plače tako nizke, da z njimi ne morejo shajati, bodo pogosto raje izbrale slab odnos, da bodo le lahko preživele ekonomsko. Tukaj državo čaka veliko dela, tudi na področju stanovanjske politike, kjer bi žrtve nasilja morale imeti večjo prednost," je še opozorila.

Po njenih besedah bi morali pereči temi družinskega nasilja pozornost v družbi in medijih namenjati tudi, ko javnost ne pretresajo grozljivi umori. "Nenehno je treba o tem razmišljati, opozarjati in premikati stvari na bolje," je sklenila.

SOS telefon: Žrtve družinskega nasilja bi morala zaščititi država


Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja ob nedavni tragediji v okolici Sevnice opominja, da je v primerih nasilja v družini država tista, ki mora poseči v prekinitev nasilja. To mora storiti, še zlasti, če žrtev tega ne želi, ne zmore ali ne prepozna, da je ogrožena, so navedli v društvu.

Po njihovih besedah je pomembno, da ogroženost prepoznajo tisti, ki niso v krogu nasilja. Še posebej je treba biti pozoren takrat, ko je žrtev pasivna in ne zmore korakov za izhod iz nasilja, saj je nasilje postalo normalen del vsakdana. Ko so udeleženi otroci, je potreba po zaščiti še toliko večja, so zapisali.

Po njihovih besedah je nujen umik povzročitelja, žrtvam pa je treba zagotoviti zaščito in stalno podporo, da zdržijo v prekinitvi odnosa. "Ne sprašujmo se, česa žrtev ni naredila, vprašajmo se, kaj bi lahko še naredili, da bi jo bolje zaščitili," so pozvali.

Raziskava o umorih žensk v intimnopartnerskih razmerjih v Sloveniji med letoma 2000 in 2020 je pokazala, da se jih je skoraj dve tretjini zgodilo tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen policiji in žrtev ni iskala strokovne pomoči. To po navedbah društva pomeni, da je potrebnega še veliko dela pri ozaveščanju o pomenu prijave nasilja in pri opolnomočenju žrtev nasilja, da si bodo upale spregovoriti in prijaviti nasilje.

Glede na študije povzročitelji gojijo visoko stopnjo tolerance do nasilja, so praviloma nezadovoljni s sabo in svojim družbenim položajem, frustracije pa sproščajo z nasiljem nad šibkejšimi od sebe, praviloma izključno znotraj domačega okolja, najpogosteje nad partnerico. Gojijo tudi močna konservativna in patriarhalna prepričanja in partnerico razumejo kot lastnino, s katero lahko počnejo, kar želijo, in zahtevajo njeno popolno podreditev, so zapisali v društvu.